Moški in ženske v svojem romantičnem življenju ne povsem zavestno uporabljamo celo orožarno strateških potez, pogledov in drobnih pozornosti. Spoznavanje značaja in koliko nam je kdo všeč kot spolno bije, zahteva bistro, a ne vselej natančno presojo. Inteligenca za izbiranje partnerja tako pri moških kot pri ženskah pa odtava po svoje, ko si zaželimo spolnosti. Možgani začnejo izkrivljati resničnost, da na želenem partnerju ne vidimo vsega. V zvezo vnesemo razum in zmotne predstave. In včasih je tako še najboljše. Oboje služi namenu.

»Želi si me« in druge erotične zmote

Jane Austin je prikazala komplicirano žensko dvorjenje, resnica o moških pa je, da so včasih domišljavi – že privolitev v povabilo na kavo je zanje znak neizpodbitne naklonjenosti …

Moškim je v krvi, da se potegujejo za žensko romantično naklonjenost. Zelo pogosto izražajo spolno zanimanje za potencialno razpoložljive ženske. Prepričanje, da so pri ženski/ah zaželeni, jim je v prid, saj dejansko povečuje njihove možnosti na področju spolnosti. Ker vložijo v odnos s svojim otrokom manj sebe kakor z žensko, je v njihovem gensko pogojenem interesu čim večje število potomcev. Zato je dojemanje, ki podpira spolno samozavest, funkcionalno. Ne pomeni, da povprečen moški precenjuje svojo spolno privlačnost, ampak da bo ob dobrem zmenku svoji partnerki izkazal večje zanimanje kakor ona njemu.

Ženske so pristranske po svoje. Prepričane so, da je moškim več do neobvezujoče spolnosti, kakor je res. Najnovejša spoznanja o inteligenci za izbiranje partnerja pravijo, da najbolje shajajo ženske, ki so do moških namer skeptične. Če odločajo v skladu z nazorom 'moški so svinje', se bodo verjetneje naposled ustalile s poštenim, predanim moškim, ki si bo želel trajno razmerje.

Radar za zanimanje in namere nasprotnega spola imamo vsi in vsak je umerjen drugače. Bolj kot Aristotlovo pa upošteva Darwinovo logiko, ker so v igri geni. Moški in ženske morajo kar najbolj zmanjšati napake v reprodukcijskem postopku, ki lahko onemogočijo cilje glede partnerstva. Za moške je napaka zamujena priložnost. Za ženske je nevarno, da bodo zaupale moškim, ki si želijo le osvojitve, nato pa odidejo dalje.

Opazovanje sveta skozi subjektivno perspektivo je naša stalnica. Pristranskost ni le izdelek človeškega uma, ampak ustvarja zunanjost. Navzoča ni le pri iskanju partnerjev, ampak v vseh vsakdanjih zaznavah in varujejo naš ego ter vse tipe odnosov, ki jih imamo. Smo tudi paranojično nagnjeni k zaznavanju ogroženosti svojega položaja, otrok in vseh drugih za nas pomembnih področij. Zato so ženske zaščitniške do novorojencev in nas spravi s tira, če nas nadrejeni postavi na hladno. Potvarjanje resničnosti je človekova stalna in trajna spremljevalka, le da jo vsak živi skozi svojo kulturno prizmo. Intenzivnost »priredb« se razlikuje od posameznika do posameznika.

Ko so ženske in moške povprašali, koliko bi jih prizadela čustvena ali spolna nezvestoba partnerja, so ženske precenile prizadetost moškega spola. Psihologi pravijo, da je to dobro, ker »da je za ženske, ki menijo, da nezvestoba prizadene moške bolj, kot v resnici jih (pa že to je precej), manj verjetno, da bodo žrtve nasilja v odnosu«. – Te ženske se bodo verjetneje izogibale aferam in bodo previdnejše, kadar se bodo spustile vanje.

Moški odlično razumejo žensko željo po partnerju za daljše razmerje. Toda čeprav se ne zmenijo za mnenje prijateljev niti za ženino nerganje, so še vedno uspešni pri sklepanju zvez. In to zato, ker so tisočletja prizadevanja moški um izostrila v dojemljivi senzor ženskih želja. Heteroseksualni moški imajo raznolike partnerke in morajo poznati ženske želje.

Tako moški kot ženske se selektivno naravnavajo na frekvenco želja nasprotnega spola, odvisno do lastnih s spolom pogojenih potreb: moški iščejo spolno privlačnost in razpoložljivost; ženske specifične osebnostne lastnosti in pripravljenost predati se. Napake, ki jih storimo na začetku dvorjenja partnerju, preden izvemo za namere nasprotnega spola, nas lahko drago stanejo. A ljudje pač sklepamo vezi in cilji obeh spolov se prekrivajo: želimo si trdno razmerje, v katerem bomo vzgojili svoje otroke. Razlika je le, da se ženske raje prepustijo trajnemu razmerju prej. Rezultat: ko se naše poti združijo, se prekrivajo tudi naše pristranosti, saj imamo poslej skupne pomembne cilje. Najpomembnejši je ohranitev zveze.

Zlata kletka?

Pari pogosto prek skrajnosti izostrijo čustvene detektorje za vse, kar bi utegnilo ogroziti zvezo. Npr. tako moški kot ženska, ko ljubimca užali, hoče ostati neomajno prepričan, da mu je partner to zameril. Zaradi umisleka, da nam ni bilo odpuščeno, se, brez potrebe, vnaprej zavarujemo, kakor da bi tvegali novo žalitev, češ da smo pristali na stranskem tiru.

Parom se tudi nadpovprečno izostri čut za dojemanje potencialnih tekmecev. Zato, ko partnerja zagledamo v vnetem pogovoru s pripadnikom nasprotnega spola veliko pogosteje pomislimo, da gre za nekaj več, kakor če vidimo, da se pogovarjata človeka, ki z nami nista v tesnem odnosu.

Izkrivljeno razmišljanje pa nam v zvezi z ljubljeno osebo ne vzbuja le sumničenja, ampak tudi olepšane predstave o njem. Zaradi pozitivnih iluzij ste prepričani, da vaš mož ni le privlačen, ampak najbolj čeden v rodbini. Ugotovili so, da 95 odstotkov ljudi meni, da so njihove ljubljene osebe nadpovprečno lepe, inteligentne, tople in zabavne. In v tem svetlem prepričanju je globoka modrost: tistega, katerega partner očara, zveza bolj izpolnjuje in je partnerju bolj predan.
Romantične iluzije se včasih razbohotijo med odločilnimi fazami zveze, npr. pri vprašanjih ali zvezo nadgraditi s poroko, kdaj imeti otroke. To pa zato, menijo psihologi, ker nas utvare varujejo pred strahom, s katerim nas navdaja razmišljanje o tveganjih. Namesto da bi premislili, ali si želite postati oče ali ne, raje razmišljate o tem, kako čudovita mati bo vaša partnerka.

Pri preučevanju razmišljanja in odločanja, ki temelji na utvarah, se je izkazalo, da težke odločitve ne razblinijo gradov v oblakih. – Dobre partnerjeve lastnosti toliko bolj kujemo v zvezde, čim več stavimo na kocko pri neki odločitvi. Da bi se pomirili, dvignemo domnevno partnerjevo vrednost.

Zakaj žena vedno izve zadnja

Pozitivne utvare nam pomagajo občudovati partnerje; potvorjeno razmišljanje ščiti njihovo vedenje v naših očeh. Obstaja pa tudi vrsta inteligence za izbiranje partnerja, ki pa je še bolj paradoksalna. Varanje samega sebe omilja, kar je v zakonu nesprejemljivo, in zastira domišljeno strategijo. Včasih tisto, kar nas jezi, preprosto prezremo. Ne da bi se resnično zavedali, odvračamo pogled, opravičujemo … Ko sami pred seboj branimo zvezo, smo kakor odvetniki, ki manipulirajo, ne da bi trenili z očesom – če je treba, se gladko zlažejo.

Ženske, čeprav slutijo ali vedo za partnerjevo nezvestobo, si tega ne marajo priznati. Ker so visoko motivirane za to, da bi ostale v razmerju, moškemu gledajo skozi vse prste. Črno-belo razmišljanje o nezvestobi (partnerjevi ali lastni), ločitvi, nas varuje pred mučno negotovostjo, ali varanje obstaja ali ne in ali naj zapustimo partnerja.

Samoprevara je ena temeljnih značilnosti inteligence za izbiranje partnerja pri obeh spolih. Ženske počnejo to pogosteje, kar je mogoče razložiti, da ker v ohranjanje razmerja vlagajo več čustvenega napora kakor moški, potrebujejo tudi nekaj več (lažne) podpore. Nekatere zato začetni skepticizem o moškem po potrditvi zveze kaj hitro zamenjajo s precenjevanjem moškega vložka v razmerje ali v zaverovanostjo v njegovo zvestobo. Visoko ustvarjalni moški so privlačnejši, niso pa vselej najboljši partnerji.

Skrajni primer samopravare so zlorabljene ženske. Vsemu navkljub ohranjajo prepričanje, da jim je nasilni partner predan, in si zatiskajo oči pred resnico. Zaradi tega tudi ne odidejo iz razmerja.
Čustvena korist gledanja moškim skozi prste pojasnjuje, zakaj ženske za partnerjevo nezvestobo tako naglo okrivijo »drugo žensko«. Če je moški dovzeten za spogledovanje drugih žensk, je čustveno lažje prenesti, da je druga ženska lahka, kakor da je on nestanoviten.

Nezvestoba osvetljuje tudi najvišji izziv za inteligenco pri izbiranju partnerja, ohranitev spolnega življenja v dolgem razmerju. Ljudje smo pretežno monogamna vrsta: svoje partnerje cenimo in jih vztrajno branimo, obenem se kdaj oziramo tudi drugam. Dandanes so razmerja veliko daljša kakor v daljni preteklosti, ko so bila srednja leta za posameznika že redkost, in tudi pričakovanja partnerjev so bistveno drugačna. Poustvarjanje faze dvorjenja v dolgem razmerju zahteva vedno nove domislice. Razvoj inteligence za izbiro partnerja je morda najpomembnejša veščina, ki jo pridobimo v najstniških letih, saj odločilno vpliva na samopodobo in posledično na ravnanje ter potek življenjske poti za kar lepo število let. Noben značajski tip ni boljši partner. Šele leta spoznavanja sebe in drugih, iskanj in različne prehojene poti nam dajo spoznati vrednost skrbnosti, zanesljivosti in čustvene trdnosti. Naposled izurimo veščino hitrega prepoznavanja čustveno zdravih posameznikov.

Usoda ni značaj, usoda so okoliščine. In evoluciji se moramo zahvaliti, da je vsaka zveza pretkana tudi s svetlečimi nitkami utvar, ki tudi nekoliko pripomorejo k njeni uspešnosti.


Moje zdravje št. 37 / 8. maj 2007
ilustracija. Emil Vega