Prvotna domovina rukole je v zahodni Aziji in Sredozemlju, od koder se je razširila po vsej Evropi, kjer so jo kot zelišče uporabljali že v antiki. Ker je v srednjem veku veljalo, da spodbuja spolno slo, so jo v samostanih prepovedali gojiti, kljub temu pa se je obdržala na evropskih jedilnikih do 18. stoletja, ko si je sloves ohranila le še v Italiji. Danes je skoraj ni boljše kuhinje, ki ne bi med solatno ponudbo ali kot dodatek k jedem vmešala tudi nekaj te hrustljave zeli. Stari Rimljani so rukolo častili tudi zaradi zdravilnih lastnosti, saj je bila včasih osnovna sestavina sirupov proti kašlju, poleg tega pa so z njo zdravili skorbut. 

Divji bratec in vzgojena sestrica

Razlika med vrtno rukolo – rukvico (Eruca sativa) in divjo »rukolo« – tankolistnim oz. obzidnim dvoredcem (Diplotaxis tenuifolia, Diplotaxis muralis) je vidna že na prvi pogled. Prvo običajno gojimo na vrtovih, kjer se kot samosevka zelo hitro razraste, podobno kot drugi dve vrsti, le da rukvica zdrži samo eno, dvoredec pa več let. Slednji, ki mu Istrijani pravijo ruklja, se od rukvice razlikuje v cvetju, nazobčanosti listov in intenzivnosti okusa.

Medtem ko ima samonikli dvoredec rumene cvetove, globlje nazobčane liste in bolj pekoč okus, je na vrtovih gojena rukvica bolj milega okusa, ima bele cvetove in manj nazobčane liste. Cvetovi imajo rahel okus po pomarančah in jih lahko na jedi dodajamo kot okusen okras, užitni pa so tudi popki in plodovi. Rukvičini listi so sčasoma vedno bolj pekoči, okus pa se jim ublaži, kadar rastlina cveti. Najboljši je okus mladih listov, ko pa se rastlina stara in se bliža poletje, postajajo grenki. Na voljo je priporočljivo imeti mlade liste, kar dosežemo z večkratno setvijo, če pa odščipavamo poganjke, pospešimo rast stranskih listov z novimi. 

Sezona se pričenja

Rukvici ustrezata pomlad in jesen, senčna lega in dovolj vlage. Raste tudi v toplejšem času, a so takrat listi bolj grenkega okusa. Sejemo jo zgodaj spomladi in konec poletja, ob suši pa je semena priporočljivo zalivati. Po dobrem mesecu bodo rastline že precej košate. Liste pozno poletne setve lahko nabiramo do prvih zmrzali, v toplejših območji pa tudi prezimijo in spomladi razvijejo cvet. Če jo gojimo v posodah, potem pazimo, da bo v njih vedno dovolj vlage.

Na Primorskem raste dvoredec ob poteh, na pusti zemlji, vinogradih in pozabljenih njivah. Najboljši čas za obiranje je med aprilom in junijem ter septembrom in novembrom, v poletni vročini pa nekoliko ponikne, saj poleg toplote potrebuje tudi dosti vlage. Če rukvico vzgojimo na vrtu ali v lončkih s semeni, nam bo na voljo celo leto. Najboljša je sveža, saj taka ohrani tudi vse pomembnejše zdravilne lastnosti. V hladilniku zdrži nekako do treh dni, če jo prej nekoliko navlažimo z vodo, sicer hitro oveni.

Bogastvo C-vitamina in antioksidantov

Pri uživanju dvoredca dobimo v telo večje količine zdravilnih sestavin, saj samonikle rastline dajo več od sebe kot gojene. Kljub temu pa imata oba z rukvico ogromno vitamina C (do 200 miligramov v 100 gramih), železa (5 in več miligramov v 100 gramih), vlaknin (0,9 grama v 100 gramih), antioksidantne, karotenoide, flavonoide, sulfide, glukozinolate, rudnine in magnezij.

Oba delujeta poživljajoče na organizem, spodbujata prebavo in pomagata pri prebavljanju jedi z več maščobe. Vplivata na boljšo prehodnost sečnih poti in ožilja, podobno kot nekatere druge križnice (gorčica, hren, zelje, brokoli) pa deluje tudi antikancerogeno, antimikrobno in antioksidativno, predvsem z uravnavanjem presnove in pospešenim izločevanjem strupenih snovi iz telesa. 

Popestri skoraj vse jedi

V kuhinji cele liste dodajamo kateri koli zeleni ali mešani listnati solati, zelo pa so okusni tudi v krompirjevi solati. Če delamo aromatično solato samo iz rukvičinih listov, potem bo izvrstna z bučnim oljem, saj je znano, da se rukvica in dvoredec rada družita z maščobo. Listi rukvice so lahko tudi dišeča podlaga za druge solate, kuhana jajca ali pečene rdeče paprike. Z rukvico ali dvoredcem bodo toliko bolj teknili sendviči, še posebej z gnjatjo, raviole pa je najbolje nadevati še z gobami in sirom. Dobro se prilega sirom, krompirju, paradižniku, solatnim zeliščem in zeleni solati, dopolnjuje pa se lahko z baziliko, borago, koprom, koriandrom, krešami, luštrekom, malo strašnico, metami in peteršiljem.

Kljub temu ne gre pretiravati z dodajanjem drugih zeli in začimb, saj bi se okusi lahko prehitro stepli. Rukola je dobrodošla v vseh jedeh, spomladi v solati z berivko, mlado blitvo in špinačo, namesto drobnjaka v juhi, z jogurtom, skuto in sirom ...

 

Moje zdravje št. 37 / 8. maj 2007

ilustracija: Jin