O

tem kakšno je stanje pri nas, smo se pogovarjali z dr. Janjo Ocvirk, dr. med., vodjo ekipe za zdravljenje rakov prebavil na Onkološkem Inštitutu Ljubljana.

Glede na rezultate mednarodne kolaborativne raziskave o preživetju bolnikov z rakom v Evropi – EUROCARE (European cancer registries study on cancer patients’ survival and care), je Slovenija po pojavnosti raka debelega črevesa in danke na desetem mestu v Evropi, po smrtnosti pa na tretjem mestu (gre za obdobje od leta 1990 do 1994). Preživetje bolnikov s tem rakom je manjše od povprečja v evropskih državah (stopnja preživetja v Sloveniji je 36 odstotkov, v EU pa 48 odstotkov), med možnimi ukrepi za izboljšanje preživetja bolnikov pa je presejanje oziroma uvedba testov na okultno krvavitev v blatu po 50. letu, ki bi jih izvajali na vsaki dve leti.

 

Zakaj so po vašem mnenju rezultati raziskave EUROCARE takšni? Kateri dejavniki so ključni pri tem?

Slovenija ima slabše preživetje predvsem na račun tega, ker bolnike pri nas odkrivamo v višjih stadijih, tj. v tretjem in četrtem stadiju, ko bolezen ni več ozdravljiva samo z operacijo. Ključni »krivec« za to sta neosveščenost prebivalstva in odsotnost programa presejanja. Med ljudmi pogosto še vedno vlada miselnost, da je kolonoskopija težka preiskava, zato se je mnogi tudi bojijo.

 

Mogoče veste, kaj se dogaja s presejalnim programom za raka debelega črevesa in danke pri nas?

Konec lanskega leta je bilo dogovorjeno, da bo presejalni program za odkrivanje raka debelega črevesa in danke v Sloveniji stekel, zato ga lahko – čeprav še čakamo na finančno podporo – pričakujemo že v bližnji prihodnosti.

 

Pa je samo (ne)presejanje razlog za slab položaj, ko gre za preživetje bolnikov z rakom, ali je kaj »rezerve« v bolj optimalnem zdravljenju?

Zdravljenje je bolj optimalno iz leta v leto, boljše operativne tehnike, novi načini adjuvantnega (dopolnilnega) zdravljenja, ki vodijo v večje število ozdravitev, pa tudi boljše zdravljenje bolnikov z metastatsko boleznijo, ki je nekoč znašalo 10 mesecev, danes prehaja čez tri leta. Narejenega je bilo že veliko, toda da bi naredili kar največ, je potrebno tumorje odkrivati v zgodnjem stadiju. Naše zdravljenje se kosa z nivojem v tujini, bolnikom zagotavljamo vsa registrirana zdravila, tudi multidisciplinarni pristop je pri nas trdno uveljavljen in boljši kot marsikje v Evropi predvsem zato, ker je zdravljenje bolnikov po operacijah pri nas usmerjeno (tako radioterapija kot sistemsko zdravljenje s kemoterapijo se izvajata na Onkološkem inštitutu, operacije jetrnih zasevkov pa se izvajajo na Kliničnem centru v Ljubljani in v Bolnišnici Maribor). Pretok bolnikov med strokami je s tem zelo dober. Ostale operacije raka debelega črevesa in danke zaenkrat izvajajo bolnišnice po vsej Sloveniji. Menimo, da bi ta dejavnost morala preiti na nekaj specializiranih centrov. Manjše bolnišnice nimajo onkologov, toda možnost imajo, da bolnike pošljejo na multidisciplinarni konzilij k nam, pa tega mnogi ne počnejo. Pomembno je, da bolnikovo zdravljenje načrtujemo multidisciplinarno.

 

V dobro organiziranih državah vsakega onkološkega bolnika že pri prvem odkritju raka obravnavajo multidisciplinarno. Kako je to organizirano pri nas? Kje v Sloveniji zdravijo to vrsto raka?

Zdravljenje tovrstnega raka poteka na več načinov. Z operacijami se ukvarjajo abdominalni in splošni kirurgi po vsej Sloveniji, specializirane kirurge, ki se ukvarjajo z onkološko terapijo, pa najdemo samo v nekaterih centrih (na našem inštitutu v Kliničnem centru in Mariboru). Število kirurgov je potemtakem razmeroma veliko, onkologi radioterapevti, ki zdravijo tovrstne tumorje pa so samo trije, internisti onkologi pa smo štirje. To je po evropskih normativih veliko premalo.

 

Ali v zdravljenju uporabljate tudi nova – tarčna zdravila? Kakšna je dostopnost bolnikov do njih? Kdo o tem odloča? Kakšna je vloga zdravnikov, ki bolnike zdravijo pri tem?

Nova tarčna zdravila so prišla v Sloveniji v redno uporabo konec novembra 2005, in sicer z zamudo, saj ni bilo rešeno financiranje. Toda od leta 2006 sta pri nas, tako kot v Evropski skupnosti, v uporabi obe tarčni zdravili, cetuksimab in bevacizumab. O dostopnosti bolnikov do njih odloča timski konzilij. Zdravili sta namenjeni samo za zdravljenje metastatske bolezni v prvem in drugem redu. Ne dobijo ju bolniki, ki imajo kontraindikacije za tovrstno zdravljenje. Zdravljenje konziliju predlaga onkolog, ki skrbi tudi za njegovo izvajanje. Rečemo lahko, da se dostopnost do teh zdravil bolnikom izboljšuje. Toda financiranje zaostaja, zdravljenje ni odobreno za vse bolnike z metastatsko boleznijo, ker Zdravstveni svet načrte za zdravila potrjuje z enoletno (ali celo večletno) zamudo.

 

Kako bo po vašem mnenju organizirano zdravljenje z novejšimi tehnikami (izboljšanimi tehnikami operacij, novimi obsevalnimi napravami, tarčnimi zdravili) v prihodnje? Se obeta več centrov za zdravljenje raka ali bo zdravljenje potekalo na Onkološkem inštitutu? Ali obstaja kakšen nacionalni načrt o celostni obravnavi rakavih bolnikov?

O centru za zdravljenje raka težko govorimo. Tak center bi potreboval sodelovanje vseh strok, tako kirurgijo, internistično onkologijo kot radioterapijo, trenutno pa v Sloveniji to zagotavljamo samo na Onkološkem inštitutu. V Kliničnem centru v Ljubljani in Splošni bolnišnici Maribor pa zagotavljamo multidisciplinarne konzilije, na katerih sodelujemo tudi internisti onkologi in radioterapevti onkologi, s tem pa tudi multidisciplinaren pristop k zdravljenju bolnikov. Torej bi bile tri imenovane bolnišnice tiste, kjer k zdravljenju pristopamo multidisciplinarno, torej kot bi si želeli, da bi bilo pri vseh bolnikih in bi te bolnišnice lahko poimenovali kot »centre«, kot ste se izrazili.

Operativne tehnike pri nas se izboljšujejo. Najprej smo na Onkološkem inštitutu Ljubljana, nato pa še v Kliničnem centru Ljubljana in Splošni bolnišnici Maribor, nato pa še v nekaj manjših centrov po Sloveniji pred leti uvedli operativno tehniko, ki ji pravimo mezorektalna ekscizija ali TME, ki jo uporabljajo specializirani kirurgi pri bolnikih s tumorjem na danki. Na žalost pa naj povem, da še vedno niso vsi bolniki s tumorji danke operirani po tej metodi predvsem zaradi neizkušenosti strokovnjakov v manjših centrih. Posodobilo se je tudi obsevanje bolnikov z rakom na danki. Uvedli smo predoperativno obsevanje. Poleg klasične jetrne kirurgije se je uveljavila tudi radiofrekvenčna ablacija zasevkov v jetrih (uničevanje zasevkov z radiofrekvenčnimi valovi med samo operacijo ali skozi kožo preko sonde), ki pa ni nadomestilo jetrni kirurgiji ampak dopolnilo.

Upajmo, da bo mreža internistične onkologije zaživela in bomo v Sloveniji dobili štiri centre, ki bodo zdravili raka na debelem črevesu in danki s kemoterapijo oziroma sistemskim zdravljenjem s tarčnimi zdravili.
V pripravi je tudi nacionalni načrt za obravnavo rakavih bolnikov, ki naj bi bil izdelan v letošnjem letu.


Moje zdravje št. 35 / 3. april 2007
foto: Tuna