Pogled v zgodovino

Ideja o reinkarnaciji se je v pisanih virih prvič pojavila med 10. in 5. stoletjem pred našim štetjem. Skoraj istočasno jo zasledimo tako na vzhodu v indijskih Upanišadah kot tudi na zahodu pri starih Grkih. Najstarejša indijska besedila Vede reinkarnacije ne omenjajo. Zgodnji indijski človek je verjel, da človek živi samo enkrat ter da je po smrti nagrajen za dobro življenje ali kaznovan za slabo. Slepi pesnik Homer opisuje v Odiseji, da se psiha, človeška duša, spusti v temačne predele podzemlja. Tam se pridruži drugim umrlim, ki živijo brez zavesti kot nekakšne prikazni oziroma sence. Tam izvemo tudi za razlago, kako je zgrajen človek: poleg fizičnega telesa ima človek še zavestno načelo, ki ob smrti neha delovati ter psiho, življenjsko načelo, ki ostane kot nekakšna senčna podoba človeka, vendar brez zavesti in se je sposobna oglašati le nekako skovikaje kot ptica. Kasneje, v 6. stoletju, se je pri orfikih in pitagorejcih pojavila zamisel o selitvi duš, to je kot temu pravimo danes reinkarnacija (ponovno utelešenje). Mistični pesnik Orfej je učil, da je duša ujeta v snovno telo, da se seli iz življenja v življenje skozi razna telesa ter da je njena prava usoda, da se vrne k svojemu božanskemu izvoru.

Kaj resnično vemo?

Reinkarnacija, ki je bila stoletja stvar vere ali osebnega prepričanja posameznika je v drugi polovici 20. stoletja postala tudi predmet znanstvenega proučevanja. Zanimanje za to idejo je vzniknilo v glavi ameriškega psihiatra dr. Iana Stevensona. Mladi dr. Stevenson se je tekom svojega študija medicine specializiral za psihosomatiko in psihiatrijo. V svoji praksi je kmalu naletel na številne primere telesnih in psiholoških motenj, za katere v obstoječem okviru medicinskega znanja ni mogel najti zadovoljive razlage. Srečal se je s pacienti, ki so imeli fobije, a v njihovi življenjski izkušnji ni bilo razlogov zanje. Prav tako se je srečal z prirojenimi napakami, za katere ni bilo fizičnega ali genetskega razloga. Spraševal se je, zakaj smo ljudje različno občutljivi na psihosomatske bolezni. V poznih 50-ih letih prejšnjega stoletja pa je v časopisu naletel na nekaj primerov, ki nakazujejo možnost reinkarnacije. Primeri so ga pritegnili, zato je raziskoval naprej. Iz časopisov in revij po celem svetu je zbral 44 poročil o ljudeh, ki trdijo, da se spominjajo svojega preteklega življenja. Napisal je članek v katerem ugotavlja, da je bila večina oseb, ki je spregovorila o spominih na preteklo življenje, stara manj kot 10 let. To se mu je zdelo zanimivo, zato je predlagal, da bi bilo v tej smeri dobro raziskovati naprej. Takrat se mu ni niti sanjalo, da bo on tista oseba, ki bo začela raziskavo, ki jo je predlagal v svojem članku.

Raziskave dr. Iana Stevensona

V svoji 40-letni karieri je dr. Stevenson skupaj z ekipo sodelavcev zbral več kot 3000 primerov otrok, ki trdijo, da se spominjajo svojega preteklega življenja. V svojem dolgoletnem delovanju je odkril, da so ti primeri pogostejši tam, kjer verjamejo v reinkarnacijo, čeprav jih tudi tam okolje prej zavrača kot spodbuja. Stevenson je prišel do ocene, da se približno ena tisočina otrok spontano spominja svojega preteklega življenja. Razlog, da so taki primeri pogostejši v okoljih, kjer ljudje verjamejo v reinkarnacijo, je verjetno ta, da drugje podobne izkušnje drugače razlagajo oziroma jih pogosto pripisujejo otroški domišljiji. Če nam otrok reče, »ko sem bila jez velika in ti majhna« se verjetno ne bomo zamislili, tudi če svetlolasa deklica vztrajno ponavlja, »ko sem imela dolge črne lase« nas to verjetno ne bo vznemirilo. Reinkarnacija pač ni sestavni del naših predstav o življenju, zato take »namige« pogosto preslišimo. Kaj pa če bi prisluhnili in poskušali izvedeti kaj več? Otroci, ki imajo spomine na preteklo življenje, kažejo nekaj skupnih značilnosti: pogosto se vedejo zelo zrelo za svojo starost, mnogokrat imajo telesna znamenja ali deformacije, ki ustrezajo rani (običajno usodni) iz prejšnjega življenja, včasih bolehajo za kakšno boleznijo, za katero so bolehali v prejšnjem življenju in je tuja v sedanji družini; otroci imajo pogosto nagnjenja, ki so neobičajna za sedanjo družino, a običajna za prejšnjo (imajo radi določeno hrano, knjigo, motorje …); imajo fobije, ki ustrezajo izkušnji iz prejšnjega življenja. Otroci pogosto začnejo govoriti o svojem prejšnjem življenju brž ko se jim razvije dar govora. To spontano govorjenje se začne med 2. in 4. letom starosti in se nadaljuje vse do 5., 6. leta, ko začnejo pozabljati na prejšnje življenje ali pa vse manj govoriti o njem. Spontane pripombe o preteklem življenju popolnoma usahnejo do osmega leta ali pa že prej.

Ali imamo za reinkarnacijo dovolj dokazov?

Kljub obsežni dokumentaciji, ki govori v prid hipotezi o reinkarnaciji, je dr. Stevenson testiral tudi druge možne razlage, ki bi lahko pojasnile omenjene primere. Ali je mogoče, da gre za naključje, prevaro, fantazijo? Morda imajo ti otroci sposobnost zunajčutne zaznave in lahko pridejo do informacij o življenju nekoga v preteklosti ter se s temi informacijami identificirajo. Tudi možnost obsedenosti ni bila izključena. Za kompleksne primere, ko otrok navaja vse podatke o sebi, svojih sorodnikih, kraju bivanja in celo osebnih skrivnostih, ki so preverljivi; ko ima otrok tudi telesna znamenja, povezana z ranami, ki jih je utrpela oseba, katere življenja se spominja, takrat se teorija o reinkarnaciji izkaže kot najbolj ustrezna. Vendar kot pravi dr. Stevenson: »Ne bi želel, da bi kdor koli postal prepričan v reinkarnacijo samo na osnovi mojih raziskav. Trdim pa, da ni več pošteno, če pravimo, da ni znanstvenih dokazov zanjo. Vsekakor pa je potrebnih še več raziskav. To so predvsem raziskave, ki razkrivajo, kakšen je odnos med telesom iz zavestjo. Če bo znanosti uspelo dokazati, da je zavest neodvisna od telesa, bo to velika podpora ideji o reinkarnaciji. Kajti tudi če na osnovi zgornjih dokazov verjamemo, da obstaja, še vedno ne vemo nič o tem, kako celoten proces umiranja in ponovnega rojstva poteka. Dokler pa prave narave in izvora človeške zavesti ne poznamo lahko z enako znanstveno (ne)gotovostjo trdimo, da je življenje eno samo ali pa, da smo vpeti v verigo življenj. Končni cilj enega ali več življenj pa ostaja pravzaprav vedno enak: narediti ta svet bolj zdrav in prijazen za bivanje.

 

Moje zdravje št. 35 / 3. april 2007
foto: arhiv Moje zdravje