Glavni razlogi za to so staranje prebivalstva, pomanjkanje telesne aktivnosti in prehrana, ki vsebuje preveč beljakovin in kancerogenov. Povezave s prehrano še niso povsem dokazane. Zmotno pa je prepričanje, da je hrana, ki jo kupujemo v maksimarketu, bolj škodljiva kot pa hranila, ki jih dobivamo od domačih proizvajalcev. Če stoji sadovnjak ob cesti, so lahko jabolka, tudi če so iz rok kmeta, polna težkih kovin in ostankov nenadzorovane rabe pesticidov, je povedal prof. dr. Borut Štabuc, dr. med., predstojnik Kliničnega oddelka za gastroenterologijo.

Zdravilno gibanje

Edina stvar, ki je znanstveno dokazana pri preventivi raka debelega črevesa in danke, je vsakodnevna telesna aktivnost. Res pa je, da hrana, bogata z balastnimi snovmi, poveča volumen blata in skrajša pasažni čas, s čimer je črevesna sluznica manj časa v stiku s škodljivimi kancerogeni in nekaterimi žolčnimi kislinami. V nekaterih majhnih laboratorijih so potrdili močan vpliv hrane na nastanek raka debelega črevesa in danke, v velikih epidemioloških raziskavah pa tega niso mogli dokazati. Drugo vprašanje je vprašanje raznih kemoprevencij, uživanja raznih vitaminov, svežega sadja in zelenjave ali zdravih napitkov. Tudi to po raziskavah sodeč nima vpliva na razvoj tega ali katere koli druge vrste raka. Res pa je, da je Svetovna zdravstvena organizacija izdala priporočila, po katerih naj bi zdrava, glede na naše energetske potrebe uravnotežena prehrana ter majhni, pogosti obroki preprečevala ne samo raka, temveč tudi druge, zlasti srčno-žilne bolezni in sladkorno. Kolikor vnesemo v telo, toliko naj bi tudi porabili. To je načelo energetske bilance, ki prinaša ne samo zdravje, temveč tudi uspešen nadzor telesne teže. Razni posegi v telo v obliki postov in sadnih/vodnih dni ne samo da ne učinkujejo oziroma ne obstajajo raziskave, ki bi njihovo učinkovitost dokazale, temveč nevarno spreminjajo našo črevesno floro.

Pravilo sedmega leta

Včasih smo verjeli, da je dednih rakov manj kot 10 odstotkov, danes pa vemo, da obstaja v družinah, kjer je prisoten (kateri koli) rak, izjemno povečano tveganje tudi za ostale družinske člane. Ena tretjina vseh rakov debelega črevesa in danke je genetsko oziroma družinsko pogojenih. Pri ljudeh, ki imajo bolezen v družini, zato priporočamo pravočasne preventivne preglede. Velja pravilo, da zdravnika preventivno obiščemo vsaj sedem let prej, kot je zbolel naš najmlajši družinski član. V skupino s povečanim tveganjem spadajo tudi bolniki, ki so preživeli kronično vnetno črevesno bolezen, takih je v Sloveniji približno 1200, in vsi tisti, pri katerih so bili ugotovljeni polipi, večina rakov namreč nastane iz polipov. Rak debelega črevesa je edini rak, ki ga lahko preprečimo s tem, ko pravočasno odstranimo polip in v nadaljevanju bolnikovo stanje redno nadzorujemo in pregledujemo.

Smernice zdravljenja bolnikov z rakom debelega črevesa in danke smo v Sloveniji prvič postavili leta 1998, drugič pa leta 2003, vendar so nekatera navodila tudi iz leta 2003 danes že zastarela.

Boljši načini zdravljenja

Po podatkih Evropske raziskave Euro Care 3 je bilo preživetje slovenskih bolnikov z rakom debelega črevesa in danke med letoma 1992 in 1994 okoli 34-odstotno, kar je bilo za 17 odstotkov manj kot je tedaj znašalo povprečno preživetje bolnikov v Evropi. Leta 1992 smo pričeli z velikim programom izobraževanja, standardizacije, diagnostike ter zdravljenja raka debelega črevesa in danke. Posledično smo dosegli, da se je preživetje naših bolnikov leta 2003 dvignilo na približno 52 odstotkov, torej kar za 17 odstotkov v desetih letih. Velikokrat ljudje mislijo, da je izboljšanje sledilo, ker so bili bolniki bolj osveščeni in so potemtakem prej prišli na pregled k zdravniku. Ko smo opravili analizo, smo ugotovili, da smo leta 1992 kar 13 odstotkov raka odkrili v zgodnjem stadiju, deset let kasneje je bil ta delež popolnoma enak. To pomeni, da smo v vseh teh letih preživetje bolnikov izboljšali predvsem zaradi načina zdravljenja.

Bolniki z rakom v začetnem stadiju preživijo po operativnem zdravljenju 100-odstotno, bolniki s stadijem II, kjer je bolezen omejena na steno črevesa, okoli 80-odstotno, bolniki, ki imajo prizadete občrevesne bezgavke, 40 do 60-odstotno, vsi tisti, ki pa imajo že oddaljene zasevke, preživijo le v 5 odstotkih. Zato je cilj vseh nas, da raka odkrijemo čim bolj zgodaj.

Zgodnje odkrivanje

Najboljša možnost zgodnjega odkrivanja raka je presejanje s hemotestom, s katerim ugotavljamo prikrito krvavitev v blatu pri navidezno zdravih ljudeh. Screening program danes izvaja 13 evropskih dežel, 20 pa jih ima napisane smernice – med njimi je tudi Slovenija. Štiri velike klinične raziskave so pokazale, da se z zgodnjim presejanjem zmanjša umrljivost za rakom za 15 do 33 odstotkov, kar je zelo veliko.

Hemotesti so lahko lažno pozitivni oziroma lažno negativni, ker polipi ne krvavijo vsak dan. Imunokemičen test je bolj specifičen in zazna krvavitev, ki je nastala izključno v črevesu in ne na primer v želodcu. Pozitiven je v približno petih odstotkih, vsak pozitiven test pa v obeh primerih (tako pri hemotestu kot pri imunokemičnem testu) zahteva dodatno diagnostiko.

Zdravstveni svet Republike Slovenije je na priporočilo razširjenih strokovnih kolegijev za onkologijo, interno medicino in kirurgijo sprejel program presejanja. V tem programu sodelujejo CINDI Slovenija, Gastroenterološka kirurška klinika, Slovensko združenje za gastroenterologijo in hepatologijo ter Zveza slovenskih društev za boj proti raku. Na potezi je ministrstvo, ki mora odobriti sredstva za presejanje, ki bi znašala okoli pet milijonov evrov na letni ravni. Po mojih ocenah ta znesek ni previsok in bi ga lahko dobili, toda zaenkrat nanj še vedno čakamo. Zagotovo, slej ali prej, pa bomo na program presejanja prešli, je optimistično zaključil prof. Štabuc.

 

Moje zdravje št. 34 / 20. marec 2007
foto: arhiv Moje zdravje