Od zaukazanega do intenzivnega gojenja
Za njegove gomolje v začetku ni bilo veliko zanimanja in celo konec 18. stoletja so pruski kmetje kljub veliki lakoti sadili krompir šele na priporočilo vojaškega spremstva. Pri nas se je razširil s pomočjo uradnega ukaza Marije Terezije o gojenju. Čeprav ga na celini kmetje niso želeli popularizirati, je bila Irska že na začetku 18. stoletja skoraj povsem odvisna od njega. Leta 1739 je na Irskem zaradi pozebe šel v nič skoraj ves pridelek krompirja in takrat je zaradi lakote pomrla tretjina prebivalstva. Sreče niso imeli niti sredi 19. stoletja, ko je zaradi krompirjeve plesni, ki je v nekaj letih povsem uničila pridelek, prav tako zaradi hude lakote umrlo milijon in pol Ircev. Ker imajo krompir Irci še danes zelo radi, ga jedo kot prilogo k vsem vrstam jedem, celo ob testeninah.
Krompir je zelo dobro prilagojen hladnim območjem in se obdrži tudi tam, kjer druge škrobne rastline ne uspevajo ter običajno obilno obrodi. Izvira iz Andov, zato to niti ni presenetljivo, vseeno pa se je precej prilagodil tudi intenzivni vzgoji. Vrst krompirja je vedno več, še vedno pa nastajajo nove. Na vrtu lahko pridelamo tudi kakšno starejšo vrsto, le do pravega semenskega krompirja moramo priti. Popularne so tudi obarvane vrste, kot sta vijolični ali modri krompir, ki pa sta po okusu vendarle enaka navadnemu, le pridelek je manjši. Na vrtu krompir zavzame veliko prostora, zato je na manjših vrtovih bolj priporočljivo gojenje katere druge zelenjave.
Izvrsten tudi za diete
Za krompir velja, da je dober proti revmatizmu. Včasih so imele ženske na oblekah posebne žepe, v katerih so nosile surov krompir in tako odganjale revmatizem. Obkladki iz soka surovega krompirja in vroče krompirjeve vode naj bi blažili bolečine zaradi putike, revmatizma, lumbaga, izvinov in udarnin. Uživanje krompirja so priporočali ameriški zdravniki, ker naj bi čistil kri, zdravil prebavne motnje in pospeševal prebavo.
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so mnogi pomotoma menili, da krompir povzroča debelost. Prej drži ravno nasprotno, kajti krompir je idealna hrana za diete. Gomolj vsebuje približno 220 kalorij in je brez maščob, vsebuje pa tudi koristne snovi. Na en gomolj pride okoli 26 miligramov vitamina C, kalija pa vsebuje kar dvakrat več kot banane (844 miligramov), bogat je tudi z nekaterimi vitamini skupine B, poleg tega pa vsebuje tudi znatno količino vlaknin (4,1 grama na gomolj).
Vitamin C je vsestransko koristen, saj varuje pred rakom in boleznimi srca, poleg tega pa pomaga krepiti imunski sistem. Z redčenjem krvi pomaga pri uravnavanju krvnega tlaka in ima močne antioksidacijske sposobnosti. Kalij potrebujemo za tekočinsko in elektrolitsko ravnovesje v celicah ter normalno delovanje srca in uravnavanje krvnega tlaka. Premajhne količine kalija nekateri povezujejo z visokim krvnim tlakom in srčnimi aritmijami, po drugi strani pa je krompir zelo visoko na spisku jedi, ki jih ne priporočajo sladkornim bolnikom, saj zelo hitro zvišuje krvni sladkor in inzulin.
Če imaš krompir, ne pozabiš hitro
Vitamin B6 pomaga krepiti imunski sistem, vlaknine pa nam pospešujejo prebavo in varujejo pred rakom debelega črevesa in danke. Vitamini skupine B, ki jih vsebuje krompir, so potrebni za ohranitev spomina. Znaki pomanjkanja so izguba spomina, slaba zbranost, prizadeta sposobnost učenja in splošna pozabljivost.
Največ koristnih sestavin krompirja zaužijemo v presnem neolupljenem krompirju, ki seveda ne sme biti oplemeniten s sredstvi proti kaljenju, najmanj pa jih je v kuhanem ali pečenem in olupljenem krompirju. Če je krompir pridelan na intenziven način z gnojili in pesticidi, je v lupini seveda več zdravju škodljivih sestavin.
Krompir tako ni znan le po svojih zdravilnih lastnostih. Včasih so ga jedli surovega, da bi si pridelali vročino, ki so jo povzročala strupena sredstva proti kaljenju. Krompir je pred kuhanjem potrebno olupiti ali pa vsaj pojesti brez olupkov. Pečen krompir je najboljši brez maščob (masla, margarine ali smetane), saj lahko namesto njih dodate malo olivnega olja ali jogurt brez maščob z drobnjakom.
Grenak sok za čvrst želodec
Krompirjev sok je odličen antacid, ki zmanjšuje kislost želodčnega soka. Uporablja se pri pekoči zgagi in lajšanju simptomov želodčne razjede, v Nemčiji pa ga poznajo kot zdravilo za slabo prebavo. Krompirjev sok lahko napravite v mešalcu iz dveh olupljenih gomoljev. Z njim se telo sčisti in ga oskrbi z energijo, koristi pa jetrom in mišicam. Pri rani na želodcu je priporočljivo pitje napitka iz kuhanih krompirjevih olupkov, pomaga pa tudi sok iz surovega krompirja, ki mu dodamo še zelenin in korenjev sok, s katerim izboljšamo okus. Za pripravo napitka ne smemo nikoli uporabljati krompirja z zeleno lupino. Gomolje lahko zaužijemo z lupino vred samo, če ni pridelana industrijsko ali intenzivno, krompir pa vseeno pred tem temeljito operemo.
Sok veže nase težke kovine in spodbuja njihovo izločanje. Bogat je s koristnimi rudninami in je pomemben pri uravnovešanju porušene prebave. Celi želodčne čire in na sploh krepi želodec, zmore pa celo raztapljati žolčne kamne in preprečevati njihov nastanek. Vsebnost bazičnih rudnin ustvarja zdravo kislinsko-bazično ravnovesje v tkivih. Uspešno odpravlja tudi težave s kožo, vključno z aknami in ekcemi.
Proti virusom in raku
Pečen krompir hitro sprošča sladkorje, ki se ne razgrajujejo počasi čez dan in tako povzroča »sladkorno plimo«. Ta zelo hitro izčrpa telesne zaloge, kar je vzrok, da po obroku čutimo večjo izčrpanost kot po njem. Poleg tega krompirja ni priporočljivo uživati zvečer, saj zelenjava iz razhudnikovk, kamor poleg krompirja spadajo tudi bučke, jajčevci ali paradižnik, vsebuje tiramin, tj. eno od aminokislin, ki spodbuja tvorbo adrenalina, ta pa lahko povzroča motnje med spanjem.
Surov bel krompir vsebuje veliko zaviralcev proteaze, ki delujejo proti nekaterim virusom in rakotvornim snovem. Raziskovalci ugotavljajo, da so zaviralci proteaz, ki so jih izločili iz krompirja, bolj učinkoviti proti virusom od drugih. Bili so celo boljši od sojinih zaviralcev, ki so znani kot najboljše rastlinske učinkovine proti virusom.
Krompir in še posebno njegova lupina sta bogata s klorogensko kislino – polifenolom, ki preprečuje mutacije celic. Pri poskusih so ugotovili, da ima lupina tudi antioksidantske lastnosti: izničuje proste radikale kisika, ki poškodujejo celice in povzročajo tudi raka.
Moje zdravje št. 33 / 6. marec 2007
ilustracija: Jin
