»Terapijo izvajamo najpogosteje na masažni mizi,« pravi Zupančičeva, »kamor stranko, slečeno do spodnjega perila, udobno namestimo in pokrijemo. Pokrita je ves čas terapije, s čimer ji zagotovimo občutek intimne varnosti. Po potrebi razkrijemo le del kože, na katerem izvajamo metodo. Sicer lahko metodo izvajamo tudi preko raztegljive obleke, vendar je za namen opazovanja reakcij na koži pred, med in po terapiji bolje, če je koža razkrita. Terapijo lahko na primer v primerih invalidnosti oziroma visoke nosečnosti, pri otrocih, starejših, ali po želji stranke, izvajamo tudi medtem, ko stranka sedi.

Čas terapije je različen in odvisen od obremenjenosti in starosti. Traja od pol do ene ure, lahko pa tudi zgolj 5 minut, kot denimo pri primeru akutnega zvina gležnja. Razmik med posameznimi terapijami je 5 do 10 dni, priporoča pa se štiri do pet terapij, čeprav včasih zadostujeta že dva obiska.”

Načela delovanja in naravna intelegenca organizma

»Sicer sam princip delovanja še ni povsem raziskan,« nam je povedala naša sogovornica. »Evidentno pa je , da se ob izvajanju Bownovih potez sprošča mehko tkivo, kar omogoča zmanjšan pritisk na vretenca in živce, sprostijo se napetosti v mišicah, vezivno tkivo je prožnejše, izboljša se mikrocirkulacija, pospeši se limfni pretok, zmanjšujejo se otekline, uravnava se hormonski sistem, tudi energetska pretočnost organizma je izboljšana.”

Kot kažejo dosedanje raziskave, metoda učinkuje predvsem na avtonomni živčni sistem, ki kontrolira 80 odstotkov vseh telesnih funkcij in je zelo dovzeten za vse vrste stresov, ki jih vsakodnevno doživljamo. Bownova terapija stimulira parasimpatični del avtonomnega živčevja in s tem ustvarja pogoje, da se telo lahko samo balansira in zdravi. Fizičnim sprostitvam pa seveda sledijo tudi psihične. Telo se na terapijo odziva toliko, kolikor se je v danem trenutku zmožno odzvati.

Starostnih omejitev ni, terapijo lahko izvajamo tako na dojenčkih kot pri starostnikih. »Bownova terapije se pogosto uporablja tudi kot pomoč ženskam pri lajšanju težav v različnih obdobjih nosečnosti. Terapija uspešno odpravlja bolečine, ki se pojavijo v spodnjem delu hrbta ter lajša kongestijo v dojkah. Redne terapije bodoče mamice umirijo ter jim olajšajo spremljanje fizičnih sprememb. V pozni nosečnosti pogosto prihaja tudi do otekanja gležnjev in sindroma karpalnega kanala, ki je prisoten pri približno 30 odstotkih nosečnic, kar Bownova terapija prav tako uspešno odpravlja. Dobrodošla je tudi pri dispepsiji, zaprtju, pritisku pod rebri, anksioznosti, nespečnosti, bolečinah v regiji sramne kosti ipd. Terapijo priporočam tudi čimprej po porodu.«
Vendar pa obstajajo tudi situacije, v katerih izvajanje te tehnike ni priporočljivo. Zupančičeva pravi, da se »metode ne izvaja pri infekcijskih obolenjih, medtem ko se pri različnih posebnostih in stanjih ne izvajajo zgolj določeni prijemi. Tako se denimo med nosečnostjo ne izvaja poseg na trtici, saj lahko povzroči nestabilnost v medenični diafragmi ter pelvičnih organih, pač pa je taisti poseg zelo dobrodošel med samim porodom. Priporočil o tem kdaj in kje se tehnike ne sme uporabljati je kar nekaj, o čemer je dobro poučen vsak Bownov terapevt.«

Kdo je bownov terapevt?

Kdo in kako človek torej postane Bownov terapevt? Vladimira Zupančič pove takole: »Ne vem več točno, ali je bilo leto 2002 ali 2003, ko sem se udeležila tečaja, ki ga je s prvo generacijo svojih učenk vodila ga. Jelka Slapar. Še danes se spominjam lastne zmede občutkov, ki so me kot zdravstveno delavko prevevali po poskusih sprejemanja te dokaj nenavadne metode. »Le kako ima nekaj lahnih pritiskov in odmik od pacienta lahko kakršen koli učinek?«, sem se spraševala. Vendarle pa je bilo v ozadju nekaj, kar me je pritegnilo. Menim, da je za večji del tega zaslužna prav gospa Jelka Slapar osebno, njene kompetence zdravstvene delavke in njen tedanji pogoj, da se lahko na tečaj prijavijo le zdravstveni delavci in poklicni maserji. Tako sem se odločila, da tečaj obiščem še enkrat ter pridobljeno znanje najprej preizkusim na svojih domačih in prijateljih. Učinkovitost metode je bila prav presenetljiva in danes terapiji povsem verjamem in zaupam.

Dovolite mi, da se ob tem spomnim gospe Slapar, saj je prav ona zaslužna za kar nekaj Bownovih terapevtov v Sloveniji. Gospa je Slovenka, ki že 30 let živi v Melbournu v Avstraliji, kjer kot terapevtka deluje in poučuje na eni od tamkajšnjih univerz. Pred tem je bila dolga leta ena glavnih medicinskih sester na intenzivni srčni negi v melbournski bolnišnici. Za manualne terapije se je začela zanimati leta 1985, ter se tekom let izšolalala za refleskoterapevtko, klinično maserko , kraniosakralno terapevtko , akupunkuturistko in še kaj bi se našlo. Danes, pravi, da v svoji praksi uporablja 90 odstotkov Bownove terapije, saj se je le-ta izkazala kot izredno uspešna.

In sva preizkusili. Občutki po terapiji so različni: spremlja vas občutek lebdenja, podaljšanosti udov, prizemljenosti, kar se je zgodilo v mojem primeru. V vseh primerih pa ste takoj po terapiji zelo sproščeni in lahkotni.

 

Moje zdravje št. 32 / 20. februar 2007

foto: Maja Oblak