Evropska agencija za hrano, Evropska agencija za zdravila in predstavniki Evropskega parlamenta so na konferenci podali aktualno refleksijo dozdajšnjega in prihodnjega razvoja; izpostavili so pereče težave, s katerimi se soočajo. Za povzetek smo zaprosili Roberta Terčelja, predstavnika podjetja Farmedica, ki je tudi sam sodeloval na konferenci v Bruslju.

Prepoznati razliko med hrano in zdravilom

Obstaja težnja, da se prehrana in prehranska dopolnila uvrščajo čim bliže zdravilom; njihovi proizvajalci opozarjajo na dobre učinke, ki so povezani z zdravjem, čeprav v resnici zelo težko postavimo ostro mejo med nečim, ki zdravi, torej zdravilom, in snovjo ali hrano, ki ščiti (tudi veliko snovi, ki ščitijo, je po našem zakonu opredeljenih kot zdravilo). Meja je zelo tanka. Najodločneje jo postavljajo komisije, ki odobrijo zdravila za promet, pri prehranskih dopolnilih pa je to uravnavanje ohlapnejše. Pritisk proizvajalcev hrane je tolikšen, da bo Evropska agencija za hrano v prihodnje ostreje določala, katere so tiste snovi v hrani, ki jim lahko rečemo prehranski atributi (kot sta na primer kalcij ali vitamin C), sicer se povprečen kupec (uporabnik) ne bo več znašel v poplavi izdelkov in ne bo več ločil dejanskega zdravila, namenjenega za zdravljenje od hrane. Nekoliko vsakdanji primer, a vendarle: če bo šel razvoj v zastavljeni smeri, bomo čez čas tudi na embalaži piva prebirali, da je pitje piva priporočljivo za čiščenje sečnih poti, ker spodbuja izločanje urina. Pripravlja se nova regulativa, ki ne bo toliko spreminjala obstoječe regulative, ampak dodajala smernice za nekoliko predrugačeno označevanje hrane z dodano vrednostjo, tako imenovane funkcionalne hrane. Dober primer, ki je danes že zelo razširjen, je mleko, ki mu dodajajo koencim Q 10, kalcij, omega 3 maščobne kisline ipd. Ne moremo trditi, da dodana vrednost mleka ne drži, res pa je, da so pogoji uravnavanja izdelkov zelo različni. Če gre za hrano, so kriteriji milejši, za zdravilo pa toliko ostrejši; uporabnik razlike najbrž ne bo prepoznal.


Boljša obveščenost porabnika

V Sloveniji imamo dobro javno agencijo, ki skrbi za boljšo ozaveščenost končnega uporabnika, težavna pa je evropska smer, ki išče kombinacijo, pri kateri se ne bi zamerila nobeni izmed vključenih stani.

Ko govorimo o hrani, lahko rečemo, da je bil pri nas nedvomno narejen napredek v primerjavi s preteklimi leti. Na etiketah nedvomno več piše, vprašanje pa je, ali kupci razumejo vse te oznake in navedbe. Vprašanje je tudi, ali zaradi tega jemo boljšo hrano. Verjetno bolj varno z vidika nenadzorovanih primesi, ne pa nujno kakovostnejšo. Ljudje spoznavajo, da morajo poskrbeti za raznovrstno prehrano in paziti na izvor hrane, zlasti na biološko pridelana živila. Za to skrbijo tudi trgovci in velike trgovske hiše s svojimi izdelki. Menim, da bodo te smernice pripomogle k boljšemu zdravju in počutju ljudi.

Pri prehranskih dopolnilih se je v primerjavi s hrano naredilo ogromno napačnih korakov v komunikaciji. Notifikacijski sistem, ki od vsakega proizvajalca prehranskega dopolnila zahteva, da podkrepi tisto, kar je na embalaži zapisal, pa je najbrž prvi korak v pravo smer.

 

Moje zdravje št. 52 / 4. december 2007
foto: arhiv Moje zdravje