Čeprav so taka doživetja danes ožigosana, je slišanje glasov opisalo veliko slavnih mislecev, pesnikov, umetnikov in učenjakov iz preteklosti. Za Sokrata je bil dvom naravna pot v vedenje; temelj za modrost. Pri tem ga je spodbujal njegov slavni notranji glas – demon, ki ga je, kot pravi sam, nenehno opozarjal na to, kako malo v resnici ve. Svetniki so opogumljali Ivano Orleansko, Rainerja Mario Rilkeja je angel navdahnil, da je napisal Devinske elegije. Seznam lahko nadaljujemo: Carl Gustav Jung, Andy Warhol, Galillei, Pitagora, William Blake, Winston Churchil, Robert Schumann, Gandhi …

Prisluhi sploh niso tako redki. Ker pa je pojav težko natančno opredeliti, se podatki o njegovi pogostosti razlikujejo od študije do študije. Ameriški psihologi so leta 1983 ugotovili, da približno 70 % izmed 375 študentov priznava, da so vsaj enkrat »slišali glasove«. Menijo, da so se jim oglasili pokojni sorodniki, božanska bitja ali lastne misli; drugi so slišali, da jih je, preden so zaspali, nekdo poklical. Slušne zaznave med prebujanjem ali tik pred spanjem (o njih pripoveduje 40 % vprašanih) v splošnem pojmujemo kot psevdohalucinacije; če jih prištejemo pravim, dobimo precej visok odstotek.

Na ameriškem državnem inštitutu za duševno zdravje so ugotovili, da je imelo prisluhe skoraj 5 % odraslih v Ameriki, ki so se odzvali raziskavi. Večina jih je doživela v enem letu. Le tretjina obravnavanih je izpolnjevala kriterije za psihiatrično obravnavo. Raziskave kažejo, da sliši glasove najmanj 3–5 % prebivalcev zahodne Evrope in ZDA. Shizofrenija, za primerjavo, prizadene le približno enega človeka od stotih ljudi.

Po ugotovitvah raziskave med prebivalci Anglije in Walesa pogostnost prisluhov niha s starostjo in z raso. Na Inštititu za psihiatrijo pri Kraljevem kolidžu v Londonu so zbrali podatke o 2.867 belcih in 5.196 pripadnikih etničnih manjšin. Pokazalo se je, da prisluhe najpogosteje doživljajo ljudje, ki prihajajo s Karibov, in sicer kar do 12 % prebivalstva. V vrhu so ljudje, stari 30 in 60 let. Prisluhe ima 4 % belcev. Najvišji odstotek, 8 %, zaseda skupina od 16- do 19-letnikov, krivulja pa s starostjo pada. Najredkeje, le okoli 3 %, doživlja prisluhe prebivalstvo južnoazijskega rodu, med katerim starostno izrazito ne izstopa nobena skupina.

Zakaj in čemu?

Kako zaznave nastanejo kljub odsotnosti zunanjih dražljajev? Morebitni vzrok za to je ali prevelika dejavnost navznoter ali premajhna zunaj. S psihološkega vidika naj bi ti ljudje preveč gradiva zadrževali v sebi. Pogosto je za njimi travma iz otroštva ali odraslosti (zanemarjanje, zloraba, posilstvo, huda nesreča). Veliko jih trpi zaradi nerešenih sporov ali pa občutijo, da niso kos okoliščinam. Prisluhi so za te ljudi opozorilo, naj (bolj) prisluhnejo svojemu notranjemu glasu.

Predstava o zadrževanju v sebi je smiselna tudi z nevrobiološkega vidika, saj nekateri lastne misli interpretirajo kot tuje. Nekateri raziskovalci zato domnevajo, da gre pri prisluhih za napako v tokokrogu povratnih informacij v možganih, ki sicer povedo, da misli ali govori »jaz« in ne kdo drug. Zdi se, da ta hipoteza – da lastni govor zmotno pripišemo drugemu – drži zlasti za shizofrenike s prisluhi, o katerih imajo raziskovalci tudi največ podatkov.

Hkrati so preizkusili shizofrenične bolnike in vedno psihološko zdrave ljudi. Ljudje so s slušalkami poslušali svoje glasove, ki so jih raziskovalci popačili. Naročili so jim, naj pritisnejo gumb, kadar zaslišijo svoj glas. Shizofreniki so svoj glas teže prepoznali. Tisti, ki so imeli aktivne prisluhe, so svoj glas najpogosteje pripisali zunanjemu viru, še zlasti, kadar je bilo tisto, kar so izrekli v mikrofon, poniževalno ali prezirljivo.

Študije z možgankoprestavno tehniko so tudi pojasnile psihološke mehanizme, ki so osnova za besedne prisluhe. Leta 1993 so skenirali možgane 12 shizofrenikov, medtem ko so slišali glasove in medtem ko jih niso. Ugotovili so, da je večjo dejavnost možganov povzročilo poslušanje govora, ne pa govorjenje samo. Podrobno proučujejo tudi druga možganska območja, ki sodelujejo pri govoru, med njimi zgornji temporalni girus. Girus je odgovoren za zaznavanje govora ter igra odločilno vlogo pri združevanju zvočnih in govornih informacij. Več raziskovalcev je pokazalo, da igra ključno vlogo tudi pri besednih prisluhih.

Leta 1999 so v Frankfurtu s slikanjem s funkcionalno magnetno resonanco opazovali možgane treh shizofrenikov, medtem ko so slišali glasove. Poleg v zgornjem temporalnem girusu so dejavnost odkrili tudi v primarnem slušnem korteksu, ki običajno obdeluje zvoke zunanjega sveta. Nič čudnega, da so ti bolniki verjeli, da so njihovi prisluhi resnični: njihovi možgani so se odzvali nanje enako kot na dejanski govor. Zanimiva je tudi ugotovitev, da je levi zgornji temporalni girus dosledno manjši pri bolnikih s pogostimi prisluhi. Kaj natančno ta razlika pomeni, je še predmet domnev.

Teorija pa pravi tudi to, da slišanje glasov ni vselej posledica nevrobiološke spremembe. Možgani včasih preprosto prejemajo premalo dražljajev iz zunanjega sveta. Ljudje, ki slišijo glasove, pogosto živijo zelo umaknjeni vase – prisluhi pa še stopnjujejo odklanjanje družbe. O prisluhih pripovedujejo morjeplovci in samotni popotniki, ki so dlje časa preživeli v razmerah s skromnimi dražljaji. Tudi Rilkejeva muza je spregovorila šele takrat, ko je sam preživel dva meseca v Devinskem gradu. Oglušelost je prav tako nekakšna osama. Leta 1992 so odkrili, da so glasbeni prisluhi običajni pri starejših z okvaro sluha. Hipoteza pravi, da možgani hranijo zvočne informacije, ki so jih bili vajeni dlje časa. Če se zunanji vnos odmanjka, vneseni signali lahko zaživijo svoje življenje.
Ali slišanje glasov predstavlja zdravstveno težavo, je odvisno pretežno od tega, kako moteče je za posameznika. Ugotovljeno je namreč, da shizofreniki bistveno drugačne doživljajo prisluhe kot duševno zdravi ljudje. Obe skupini sta poročali o dialogih, nepretrganih komentarjih ali o ubesedovanju lastnih misli. Duševno bolni pa so veliko pogosteje poročali o glasovih z negativnimi sporočili: »Ti zabiti idiot!« ali: »Spet si izdajal družinske zaupnosti!«. Drugi poskusni ljudje so navadno slišali prijazne spodbudne glasove: »Daj, saj zmoreš!« ali: »Saj nisi bil ti kriv.«. Poleg tega so tudi imeli pogosteje občutek, da glasove obvladujejo.

Obvladani glasovi

Raziskovalci se trudijo odkriti, kako bi bilo neljube glasove od znotraj mogoče utišati. Nekaterim bolnikom pomagajo antipsihotiki. Kot alternativo so proučili učinkovitost transkranialne magnetne stimulacije (TMS), tehnike, s katero je mogoče z uporabo magnetnih polj zmanjšati dejavnost nekaterih možganskih območij. TMS so uporabili na območjih, ki sodelujejo pri obdelovanju govora. Leta 2000 jim je pri 12 shizofrenikih uspelo zatreti prisluhe, tako da so zmanjšali odzivnost temporoparietalnega korteksa. Leta 2005 so nato 50 bolnikov 9 dni zdravili z nizkofrekvenčnimi impulzi. Besedni prisluhi so se precej zmanjšali pri več kot polovici bolnikov, učinek pa je trajal tri mesece.

Na srečo za izboljšanje počutja ni vselej nujna popolna odprava glasov. Večina, ki doživlja prisluhe, meni, da imajo svoj namen. Na podlagi tega, kar slišijo, glasove pojmujejo kot dobro- ali slabonamerne. Leta 2003 so na Nizozemskem ugotovili, da sta le dva izmed 43 bolnikov ocenila svoje prisluhe drugače, kot so pričakovali raziskovalci. Nekateri bolniki so prepričani, da so kritični glasovi v bistvu dobronamerni. »Kot terapevti moramo večjo pozornost nameniti temu, kako si človek razlaga ta pojav,« menijo nizozemski strokovnjaki. Terapevti, ki začno nemudoma govoriti o hudi duševni bolezni, težavo le še poslabšajo, saj tvegajo, da se bo bolnik zaprl vase. Čim prej namreč bolnik začne govoriti o glasovih, manjšo moč imajo nad njim.

Pogosto je dovolj že, da glasovom dodelimo nove konotacije. Čeprav so izredno negativni, jih med zdravljenjem lahko prevrednotimo. Izvedenci za samopomoč ugotavljajo, da je poglavitni cilj spoprijemanja s to težavo doseči, da bolniki »spet postanejo gospodarji v svoji hiši«. Bolniki to lahko dosežejo s poslušanjem glasov, z odgovarjanjem glasovom, osredinjanjem na njihova pozitivna sporočila in s privolitvijo v omejen ter določen čas pogovorov.

Druga predpostavka temeljnega zdravljenja vključuje spremembo bolnikovih družbenih interakcij. Odnos človeka do glasov, ki jih sliši, pogosto odseva odnose z resničnimi ljudmi. Če se človek drugim navadno podreja, se bo trudil slišati prevladujoče glasove. Posledični učinek tega je, da prisluhi postajajo čedalje resničnejši. Stik z enako doživljajočimi bolnikom pomaga premagati občutek osamitve in doseči hitrejšo ozdravitev. »Prišla sem do točke, ko preprosto nisem več prenesla,« pravi Laure o tem, zakaj si je 'upala priti ven'. Z glasovi se je »dogovorila«, da jih bo poslušala dopoldne, oni pa so »privolili«, da jo bodo preostali del dneva pustili pri miru. Pristop se zdi, milo rečeno, nenavaden, a je deloval. »Zdaj,« pravi, »se glasov sploh ne bojim več.«


Moje zdravje št. 50 / 6. november 2007

ilustracija: Emil Vega