Odstop mrežnice

Mrežnica je 0,2 milimetrov debela večplastna struktura, razpeta po notranji strani zrkla. V zunanji plasti mrežnice je okoli 130 milijonov na svetlobo občutljivih celic – fotoreceptorjev. Pod mrežnico leži žilnica, ki receptorsko plast mrežnice preskrbuje s kisikom in hranili. O odstopu govorimo, ko se mrežnica odlepi od spodaj ležeče žilnice. S tem se prekine preskrba fotoreceptorjev s hranili in kisikom. Nastopi nenadna in popolna izguba funkcije v odstopnem predelu mrežnice. Prične se postopno propadanje fotoreceptorjev. Približno po šestih tednih postane okvara fotoreceptorjev tolikšna, da je verjetnost povrnitve funkcije izjemno majhna. Zato je nujna čimprejšnja operativna povrnitev mrežnice v fiziološko lego, optimalno nekaj dni po odstopu.

Pogosteje prihaja do odstopa mrežnice pri bolnikih s sladkorno boleznijo, pri bolnikih z uveitisom (vnetnim stanjem očesa), pri visoko kratkovidnih in pri bolnikih po operaciji sive mrene. Mehanizmi odstopa so raznoliki: vnetni izliv med mrežnico in žilnico, vlek brazgotine v steklovini, vdor tekočine skozi raztrganino mrežnice …

Na grozeč odstop mrežnice lahko opozarjajo nekateri značilni pojavi: izbruhi bliskanja, plavajoče pajčevinaste ali črne motnje. Pri nenadnem delnem odstopu mrežnice (delni izgubi vidnega polja) obstaja velika nevarnost nadaljnjega odstopa (popolna izguba vidnega polja). Potreben je strog počitek do operacije.

 

Osnovna shema očesa (steklovina, mrežnica, žilnica, vidni živec)

 

Zdravljenje odstopa mrežnice je kirurško. Cilj je ponovno zlepljenje mrežnice z žilnico. V grobem obstajata dva tipa kirurške razrešitve – z notranjim ali zunanjim pristopom. Prvi je pritisk mrežnice ob žilnico od znotraj. Kirurg pod mikroskopom z mikrokirurško tehniko sprosti vlakna steklovine, nato pa v zrklo vbrizga zrak, plin ali silikonsko olje, ki izvaja dodaten pritisk mrežnice proti zrklu. Drugi pristop je pritisk žilnice ob mrežnico preko zrkla od zunaj. Pri tej metodi kirurg na zrklo našije silikonski oporek, ki vboči zrklo proti mrežnici. Po spojitvi mrežnice z žilnico je mogoče njun stik učvrstiti še z umetno povzročeno brazgotino med njima (zamrzovanje ali laserski pečati).

Krvavitev v steklovino

Steklovina je prosojna želatinasta struktura, ki v celoti zapolnjuje notranjost zrkla pred mrežnico. Steklovina ni ožiljena, izliv krvi izvira iz žil na notranji površini mrežnice. Kri v steklovini zasenči pot svetlobe do mrežnice. Pri nežnem izlivu se pojavijo črnemu dežju podobne plavajoče sence v vidnem polju ali upad vidne ostrine. Pri močni krvavitvi lahko pride do nenadnega nebolečega zasenčenja celotnega vidnega polja.

H krvavitvam so bolj nagnjeni bolniki, ki so imeli v preteklosti očesno poškodbo ali operacijo. Krvavitve so pogostejše tudi pri boleznih mrežnice povzročenih s sladkorno boleznijo (diabetična retinopatija), pri starostnih obolenjih mrežnice (odstop steklovine in degeneracija rumene pege), pri raztrganinah in odstopih mrežnice.

Pri krvavitvi v steklovino je potreben sprejem v bolnišnico zaradi opredelitve vzroka in počitka, ki zmanjša verjetnost nadaljnje krvavitve. Zdravljenje vzroka je potrebno pričeti čim prej. Z laserjem ali zamrzovanjem bo okulist zaprl raztrganine mrežnice ali diabetične žilne spremembe. Manjše količine krvi se bodo v očesu sčasoma sčistile brez zdravljenja. V primeru hude ali ponavljajoče se krvavitve ali sočasnega odstopa mrežnice pa bo potrebna mikrokirurška odstranitev krvi iz očesa.

Pogosti bolezenski procesi z nenadno izgubo vida in njihovi značilni klinični znaki.

Zapore žil v mrežnici

Za razliko od žil v žilnici, ki prehranjujejo fotoreceptorje, skrbijo arterije in vene v mrežnici za preskrbo kisika in hranil živčnim vlaknom v notranjem sloju mrežnice. Iz teh žil izvirajo tudi prej omenjene krvavitve v steklovino. Posledica zapore mrežnične arterije ali vene je torej okvara živčnih vlaken v predelu, ki ga oskrbuje žila. Signali, ki se tvorijo v fotoreceptorjih se tako ne prevedejo naprej proti zaznavnim centrom v možganih. Nastopi popolna izguba vidne funkcije v prizadetem območju. Izguba vida je lahko delna pri zapori obrobnih vej ali popolna pri zapori centralnih žil.

Pomembna vzroka za zaporo očesnih ven sta povišan krvni (arterijski) tlak in spremembe žilne stene pri sladkorni bolezni. Če sta prisotna oba bolezenska procesa je škoda pomnožena. Pri sladkornih bolnikih je zato pomembno, poleg ravnovesja sladkorja, tudi skrbno uravnavanje krvnega tlaka!

Zapora očesne arterije lahko nastane zaradi maščobnih oblog v sami žili, pogosteje pa je za zaporo kriva zagozditev v krvi plavajočih emboličnih delcev. Ti lahko nastajajo pri boleznih srčnih zaklopk, motnjah srčnega ritma ali pa odletijo iz maščobnih oblog velikih žil v vratu.

Stanje žil na očesnem ozadju je odraz stanja žilnega sistema celotnega telesa. Oko je edino »okno« v telesu, ki vam omogoča pogled navzven, zdravniku pa omogoča po isti poti tudi pogled navznoter. Žile očesnega ozadja so tako zlahka dosegljive opazovanju in imajo pomen tudi v splošni diagnostiki žilnih bolezni.

Vnetja vidnega živca

Mreža živčnih vlaken, ki tvori notranjo plast mrežnice se na zadnjem očesnem polu združi v vidni živec. Vlakna, ki tvorijo vidni živec, prevedejo električni vidni signal od fotoreceptorjev do možganskih vidnih centrov. Vnetje vidnega živca se tipično pokaže z izgubo vidne ostrine in motnjami barvnega vida, navadno v povezavi z bolečinami pri premikanju očesa.

Pogost vzrok za prehodno vnetje vidnega živca so virusne okužbe. Tekom navadne obravnave vnetja vidnega živca pa bo okulist opravil številne preiskave zaradi izključitve redkejših, a pomembnih bolezni. Izključiti je potrebno multiplo sklerozo, ki se pogosto prvič pokaže prav kot vnetje vidnega živca. Opraviti je potrebno tudi teste za prisotnost kroničnih vnetnih bolezni (sarkoidoza, tuberkuloza, sifilis). Tudi ob vseh opravljenih preiskavah ostane vzrok za vnetje živca velikokrat nerazpoznaven.

Temporalni arteritis

Pri temporalnem arteritisu gre za vnetje v stenah srednje velikih in majhnih arterij glave. Vzrok bolezni ni poznan. Ponavljajočemu enostranskemu glavobolu se v tipičnem poteku bolezni pri starejšem bolniku pridruži delna izguba vidnega polja. Ko vnetje zajame arterije, ki prehranjujejo vidni živec, lahko pride do popolne trajne izgube vida. Ker je zdravljenje s protivnetnimi zdravili zelo uspešno, je pomembna pravočasna prepoznava bolezni in takojšnji pričetek zdravljenja.

Naj še enkrat poudarim:

- Pri nekaterih vzrokih za nenadno izgubo vida je ključnega pomena čimprejšnji pričetek ustreznega zdravljenja, v času ko je nastala poškodba nežnih očesnih struktur še popravljiva.
- Odstop mrežnice je nujno stanje pri katerem je potrebna hitra operacija – pri vsaki nenadni izgubi vida ja na mestu takojšnji obisk okulista.
- Očesne bolezni so tesno povezane s sistemskimi obolenji. Pri kroničnih boleznih srčno-žilnega sistema je večja verjetnost nenadnih in kroničnih očesnih obolenj. Diabetična retinopatija, raztrganina in odstop mrežnice, žilne zapore in krvavitve so neposredno povezane s povišanimi vrednostmi krvnega sladkorja in maščob ter visokim krvnim tlakom.
- Po dopolnjenem 50. letu je smiselno opravljati preventivni pregled očesnega ozadja pri okulistu na tri do pet let.
- Uspehi preprečevanja vidnih bolezni so kljub uspešnim terapevtskim metodam v sodobni oftalmologiji neprimerno boljši kot uspehi zdravljenja že prisotnih okvar, kajti za čudeže je žal velikokrat prepozno!
 

Moje zdravje št. 30 / 23. januar 2007

foto: www.sxc.hu