Prostata ima pomembno vlogo pri vplivu na kakovost življenja moških v zrelem in starejšem obdobju življenja. Pri vseh moških, pod vplivom moškega spolnega hormona testosterona, začnejo celice določenega dela prostate nabrekati, kar vodi do povečanja prostornine prostate. Ta proces imenujemo benigna hiperplazija prostate. Koliko se bo prostata pri posamezniku povečala ne moremo predvideti. Povprečna življenjska doba moških se daljša in v letu 2000 je bilo na svetu že več kot 600 milijonov moških starejših od 60 let. Moški v razvitem svetu imajo 50 odstotkov možnosti, da bodo imeli v starosti težave z mokrenjem zaradi benigne hiperplazije prostate. Prav zaradi tega je ta bolezen eden najpogostejših razlogov za obisk pri urologu.

Težave z mokrenjem

V začetnem razvoju benigne hiperplazije prostate bolnik običajno ne opazi nobenih težav. Te se z razvojem bolezni stopnjujejo, kar lahko traja tudi več let. Ni nujno, da ima bolnik s povečano prostato tudi težave z mokrenjem. Težave, ki se lahko pojavijo ob tej bolezni delimo v dve skupini. Lahko se pojavijo težave pri mokrenju, kot so šibek curek seča, čakanje na začetek mokrenja, prekinjanje seča med mokrenjem, nenadzorovano kapljanje seča po mokrenju in uhajanje seča pri prekomerno napolnjenem mehurju. Slednji je zelo nevaren, saj pomeni da je mehur že močno oslabel, kar lahko vodi tudi do okvare zgornjega dela sečil (sečevodov in ledvic). V takem primeru je potreben takojšen urološki poseg.

Druga skupina težav ob benigni hiperplaziji prostate so znaki draženja. Tako je pogosto mokrenje z nočnim vstajanjem, neustavljiva potreba po mokrenju z uhajanjem seča in občutek neizpraznjenega mehurja po mokrenju.

Pregled pri urologu

V urološko ambulanto pridejo ponavadi na pregled bolniki pri katerih so se pojavile prej omenjene težave. Bolnikom damo najprej izpolniti mednarodni vprašalnik (IPSS) za točkovanje težav ob benigni hiperplaziji prostate. Ta bolnikova pristranska ocena težav je za urologa zelo pomembna pri načrtovanju zdravljenja. Sledi otip prostate skozi zadnje črevo ter ultrazvok trebuha, ki pokaže velikost prostate in stanje mehurja, ledvic in sečevodov. Pomembna preiskava je tudi meritev pretoka seča med mokrenjem (uroflow). Bolnikom damo pregledati tudi nivo prostatičnega specifičnega antigena v krvi (PSA), da izključimo druge težje bolezni v prostati. Včasih se pri težavah, ki jih bolnik navaja, ne moremo opredeliti, ali so posledica povečane prostate ali pa je razlog v nepravilnem delovanju mehurja. Pri takih bolnikih moramo zato narediti še dodatne, bolj zahtevne preiskave, kot so urodinamske meritve v posebnem urodinamskem laboratoriju in opraviti optičen pregled sečnice in mehurja (cistoskopija). Rezultati preiskav diagnostičnega postopka ob benigni hiperplaziji prostate nas usmerijo k načinu zdravljenja. Redkeje pridejo na pregled bolniki, ki se jim je nenadoma voda popolnoma zaprla. Taki potrebujejo takojšen urološki poseg.


Zdravljenje benigne hiperplazije prostate

Pri blagih težavah zdravljenje običajno ni potrebno. Bolnikom svetujemo le naj se izogibajo mrzlim, šumečim in alkoholnim pijačam, pravi kavi in močnim začimbam ter jih kontroliramo enkrat letno.

Pri srednje do močno izraženih težavah se poslužujemo zdravljenja z zdravili. Imamo dve vrsti zdravil, ki jih običajno predpisujemo skupaj. Prva delujejo na zmanjšanje velikosti prostate. Druga delujejo na gladke mišice v prostatični ovojnici in izhodu mehurja. Nekatera od teh zdravil druge skupine imajo učinek tudi krvne žile in istočasno zmanjšujejo krvni pritisk. Ta zdravila imajo lahko nekaj neugodnih stranskih učinkov. Lahko se pojavi izguba izliva, saj se pod vplivom teh zdravil izhod mehurja ob izlivu ne zapre popolnoma in se semenska tekočina zlije v mehur in ne v sečnico. Pri 2 do 5 odstotkov bolnikov se pojavi omotica ob spremembi položaja telesa (ortostatska hipotenzija), od 10 do 15 odstotkov bolnikov pa toži za glavobolom in šumenjem v ušesih. Takšno zdravljenje lahko traja tudi več let.

Ko so težave že prehude je potreben poseg na prostati. Te posege delimo na minimalno invazivne in na invazivne kirurške posege. Minimalno invazivni posegi so pri nas redki, pa tudi v svetu niso našli pravega mesta. Med njih štejemo balonsko razširitev sečnice, prostatične vstavke, igelno ablacijo prostate skozi sečnico (TUNA), mikrovalovno hipertermijo in termoterapijo, ki je ambulantni poseg, katerega delamo tudi v Sloveniji, zdravljenje z laserjem, z ultrazvokom in izhlapevanje prostate skozi sečnico.

Invazivni kirurški posegi so prerez prostate skozi sečnico (tranuretralna incizija prostate – TUIP), odstranitev dela prostate z električno zanko (transuretralna resekcija prostate – TURP ), ki je tudi najpogostejša operativna metoda tako pri nas kot po svetu in klasična prostatektomija, katero izvajajo pri večjih prostatah.

 

Sorodni članki:

Narava je zakladnica orožja proti boleznim prostate

Urinska inkontinenca je nehotno uhajanje urina.

Po 50. letu so nujni redni pregledi prostate

 

Moje zdravje št. 30 / 23. januar 2007

foto: arhiv Dnevnik