Največjo kostno maso dosežemo okoli 30. leta starosti

Kost je aktivno, živo tkivo, ki se v procesu kostnega preoblikovanja v življenju nenehno obnavlja. Pri preoblikovanju kosti gre za neprekinjeno delovanje dveh glavnih tipov celic: celic, ki razgrajujejo kost – osteoklastov, in celic, ki gradijo kost – osteoblastov. Preoblikovanje kosti je pomemben proces, saj je kost ob dnevnih dejavnostih, kot so: tek, ples, skakanje in vse vrste športa, tudi pri zdravih odraslih izpostavljena številnim majhnim poškodbam, ki so vidne kot razpoke v kosti in ki znatno povečajo njeno krhkost. Te razpoke se pri zdravih ljudeh popravijo v procesu, imenovanem preoblikovanje kosti, ki se začne s fazo razgradnje. V njej začnejo osteoklasti izločati hidroklorovo kislino in proteolitične encime na površino kosti, s čimer razgrajujejo kost in ustvarijo majhne votlinice na mestih, kjer so bile razpoke. Nato te celice zamenjajo osteoblasti, ki začnejo izločati osteoidni matriks; ta se mineralizira in tako tvori novo kost, ki napolni votlinice. Tako se izbrišejo razpoke, ki se vsakodnevno pojavljajo v kosteh, kar poveča čvrstost kosti.

V otroštvu in najstniških letih je proces gradnje hitrejši od razgradnje, zato postajajo kosti vsako leto večje, težje in gostejše. Tvorba kosti prehiteva njeno razgradnjo, dokler ne dosežemo največje kostne mase, kar se zgodi do 30. leta starosti, pozneje pa se začne kostna masa postopno manjšati. Verjetnost osteoporoze je večja, če v obdobju tvorbe kosti te niso dosegle največje mase.

Dejavnika tveganja sta alkohol in kajenje

Vseh vzrokov osteoporoze še ne poznamo, znani pa so nekateri dejavniki, ki zelo zvečajo tveganje njenega nastanka. Pri ženskah je možnost razvoja osteoporoze večja kot pri moških. Ženske so namreč običajno lažje, imajo bolj drobne kosti in se jim neposredno po menopavzi kostna masa hitro zmanjša. Zgodnja menopavza (naravna ali po odstranitvi rodil) je zato utemeljen vzrok za alarm. Možnost osteoporoze se veča s starostjo in težo, vendar tokrat ne z obilico kilogramov, ampak z njihovim pomanjkanjem. Suhi in drobni ljudje, lažji od 60 kg, bodo verjetneje zboleli. Na osteoporozo vpliva tudi način življenja. Hrana z malo kalcija in vitamina D je za kosti neugodna, prav tako telesna nedejavnost in razvadi, kot sta kajenje in pretirano uživanje alkoholnih pijač.

Diagnoza osteoporoze se postavi na osnovi kliničnega pregleda, laboratorijskih preiskav in z merjenjem gostote kosti, denzitometrijo. Na osnovi meritev kostne gostote zdravniki ocenijo, ali ima testiranec normalno vrednost kostne mase; ali je ta zmanjšana, vendar ne v tolikšni meri, da bi postavili diagnozo osteoporoze (govorimo o osteopeniji); ali pa je izguba kostne mase že tako velika (DXA, T-vrednost 2,5), da lahko govorimo o razvoju osteoporoze.

Pravilna prehrana in telesna dejavnost

Nastanek osteoporoze lahko preprečimo na več načinov. Pomembna sta že otroštvo in doba odraščanja, kajti najmočnejše orožje v obrambi pred razvojem te bolezni je nastanek močnih kosti, zlasti pred 30. letom starosti. Otroci in odraščajoča mladina morajo imeti v prehrani dovolj mleka in mlečnih izdelkov. Tisti, ki mleka ne prenesejo oziroma ne marajo, pa morajo v dobro svojih kosti poseči po kalciju v obliki tablet. Pozneje je treba kostno maso vzdrževati in upočasniti njeno zmanjševanje v zrelejših letih. Običajno govorimo o štirih stopnjah preprečevanja osteoporoze, ki ne učinkujejo posamično, ampak povezano, tj.: uravnotežena prehrana, obogatena s kalcijem in z vitaminom D, redna telesna dejavnost, zdrav način življenja brez kajenja in čezmernega pitja alkoholnih pijač ter pravočasno merjenje kostne gostote in uvedba zdravil, če (oziroma ko) je to potrebno. Pri telesni dejavnosti povejmo, da je ne sme biti niti preveč niti premalo. Zmerna, vsakodnevna telesna aktivnost spodbuja rast in obnavljanje kosti, poležavanje pa pospešuje njihovo razgradnjo. Na drugi strani pa pretirana telesna aktivnosti, na primer pri tekačih na dolge proge, deluje ravno nasprotno; kostno maso zmanjša. Posebej resno morajo omenjene nasvete vzeti tiste ženske, ki izhajajo iz družine, v kateri je nekdo že zbolel za osteoporozo.

Bistveno zmanjšana kakovost življenja

Osteoporoza, še bolj pa zlom kot posledica bolezni, lahko resno vpliva na kakovost življenja posameznika, še posebej starejšega človeka. Bolniki se namreč, zavedajoč se povečane možnosti zloma kosti, izogibajo običajnih dejavnosti, ki so jih prej veselile, umikajo se iz dnevnih aktivnosti, se manj družijo, se umaknejo vase in postanejo depresivni. Še bolj se kakovost življenja poslabša po samem zlomu, ki lahko povzroči nezmožnost opravljanja dela, bolečino in izgubo neodvisnosti, saj vpliva na izvajanje običajnih dnevnih aktivnosti, kot sta hoja in skrb za osebno higieno. Seveda vsi zlomi ne puščajo enakih posledic. Poslabšanje po zlomih zapestja, ki se začnejo pojavljati nekje po 50. letu, je tako npr. kratkotrajno, sorazmerno majhno in zelo prehodno. Bistveno večje pa je po prvem in vseh naslednjih zlomih vretenc, ki se pojavijo po 60.–65. letu starosti. Največje poslabšanje kakovosti življenja po navadi prinese zlom kolka, ki se pojavlja pozneje, okoli 70. leta, in ki je lahko tudi usoden. Skoraj tretjina bolnikov umre že v prvem letu po zlomu kolka, medtem ko se pri drugih kakovost življenja večinoma trajno poslabša. Kar 40 % bolnikov od tistih, ki preživijo, postane odvisnih od tuje pomoči, poslabša se jim okretnost, veliko jih gre v domove za ostarele. Zlom vretenca poleg hudih bolečin povzroči tudi deformacijo hrbtenice. Zlom kolka, ki večinoma doleti starejše ljudi, je najresnejši zlom, saj ima lahko poleg izgube neodvisnosti zaradi zapletov za bolnika tudi usodne posledice.

 
Moje zdravje št. 126 / 12. oktober 2010

foto: Vale-Novak