V semenih kostanja je namreč veliko strupenega saponina in glikozidov. Vsekakor pa ima to lepotno, včasih tudi podivjano drevo iz družine divjih kostanjevcev, ogromno zdravilnih učinkov. Doma je v Grčiji in Bolgariji, vendar so ga nasadili skoraj po vsej Evropi, kjer zdaj krasi drevorede, parke in tudi gozdove. Večinoma gojijo vrste z belimi, redko z rožnatimi cvetovi, zdravilnost tega drevesa pa je še premalo znana in cenjena. Vemo pa, da če mu odstranimo strup, kar naredijo farmacevti, preden tinkture in pripravke iz divjega kostanja dajo na police lekarn, je užiten tudi z zaužitjem, sicer je uporaben predvsem zunanje, za obkladke in kot mazilo za vtiranje v kožo. Divji kostanj poznamo predvsem kot zdravilca ven in krčnih žil, uspešen je v boju proti hemeroidom, pomaga, morda zgolj kot placebo, pa vendarle, tudi proti izpadanju las.

Ime rastline izhaja iz latinske besede aescare, ki pomeni jesti. S plodovi kostanja so namreč nekoč krmili živino. V zdravilne namene so kostanj začeli uporabljati razmeroma pozno. Sredi 19. stoletja je postal cenjena zdravilna rastlina, katere skorjo so uporabljali namesto skorje kininovca pri vročičnih obolenjih, malariji, driskah in kožnih boleznih. Drugače pa so že v ljudskem zdravilstvu divji kostanj poznali predvsem kot zdravilo za krčne žile. Tegobe z žilami se odražajo v bolečinah, občutku napetosti in težkosti v nogah, nočnih krčih v mečih, oteklih nogah in srbečici. Pri tem so tudi kapilare nenavadno propustne, zaradi česar pronicajo voda, elektroliti in beljakovine iz žil v okolico, ob čemer noge otekajo. Divji kostanj je pri odpravljanju teh tegob kompleksno učinkovit, kajti med drugim vsebuje escin, snov, ki krepi stene ven in povečuje njihovo elastičnost. Z uporabo pripravka se zmanjšajo bolečine in druge težave. Divji kostanj raste vsepovsod, in ker je bila letošnja jesen dolga in lepa, lahko njegove plodove pobiramo tudi novembra. Toda kot smo opozorili uvodoma, je za zdravljene krčnih žil bolje nabaviti preparat v lekarni in se držati priloženih navodil. Treba pa je biti nekoliko potrpežljiv, kajti prvi znaki izboljšanja se pokažejo šele po enem ali dveh tednih.

Če vas mučijo hemeroidi, naturopati priporočajo uživanje 20 kapljic tekočega izvlečka divjega kostanja ali 50 miligramov escina trikrat na dan. Nosečnice naj ne bi uživale escina, lahko pa uporabljajo zunanjo kremo, ki vsebuje tanine in saponine in učinkuje protivnetno.

Omenili smo tudi, da je divji kostanj lahko zelišče za lase, kajti vsebuje eskulin in lavrinsko kislino, ki pomagata zdraviti plešavost (vsaj pri poskusnih živalih je bil pripravek učinkovit). Ta naravni šampon, če ne kaj drugega, vsekakor pospeši pretok krvi po lasišču, kar pa se sliši nadvse obetavno. Povejmo še, da so izvlečki iz divjega kostanja učinkoviti še pri kožnih lišajih, ozeblinah, revmi, protinu, ledvenemu useku, pri prebavnih motnjah, vnetju nosu, žrela, grla, sapnika in sapnic. Če imamo revmo, si pripravimo kopel tako, da na drobno nasekljane kostanje zavremo in jih dodamo topli vodi; s kuhalnico zapenimo vodo. Pripravimo lahko tudi tinkturo iz cvetja (tega nabiramo spomladi), ki ga namakamo v žganju, pomaga pa pri revmi in protinu. Od 10 do 15 kapljic dnevno lahko zaužijemo, če nas mučijo želodčni krči ali smo omotični.

Če je sadež divjega kostanja prepovedan sadež, vsekakor ni prepovedano lubje, ki ga je najbolje nabirati spomladi. Zmeljemo ga v prah in ga po noževih konicah uživamo pri vnetju dihal. V zdravilstvu so uporabni tudi listi in cvetovi, iz katerih brez zadržkov lahko pripravimo čaj. Pijemo ga pri prehladnih obolenjih, katera spremlja globok in krčevit kašelj. Žlico mešanice cvetov in listov poparimo s četrt litra vrele vode, čaj nekoliko ohladimo in nato precedimo. Pijemo ga večkrat na dan po požirkih, osladimo ga lahko tudi s cvetličnim medom.

 

Moje zdravje št. 27 / 5. december 2006

Nasveti naših babic