Katere težave povzroča upad koncentracije testosterona?
Običajen fiziološki pojav je, da s starostjo koncentracija testosterona upada od enega do dva odstotka letno. Ko pa pride do dodatnega znižanja normalnih vrednosti, pa govorimo o pozno nastalem hipogonadizmu. Hipogonadizem se kaže z upadanjem libida, kronično utrujenostjo, depresijo, razdražljivostjo, znižanjem intelektualnih sposobnosti, motnjami spanja, zmanjšanjem mišične moči in nabiranjem maščobe. Pri nekaterih se kaže tudi kot lažje izražene urološke težave, predvsem kot pogosto uriniranje, slabši curek in včasih pogostejši nagon po uriniranju podnevi, še posebej pa ponoči.
Kako prisotnost testosterona vpliva na spolno funkcijo?
Zniževanje izločanja testosterona vpliva predvsem na zmanjšano spolno slo, veliko manj pa na motnje erekcije. Ni nujno, da pride do izgube erekcije, lahko je le slabša rigidnost spolnega uda in trajanje erekcije.
Tudi k zniževanju izločanja testosterona so nekateri nagnjeni bolj, drugi pa manj. Najbolj ogrožena skupina so starejši moški, predvsem pa moški s sladkorno boleznijo, pri katerih kar v 20 odstotkih preiskave pokažejo pomanjkanje testosterona. K temu pa so nagnjeni tudi moški s prekomerno telesno težo, kadilci, alkoholiki in bolniki s kroničnimi boleznimi.
Kdaj priporočite svojim bolnikom zdravljenje s testosteronom? Kaj jim predpišete?
Zadnje leto so za zmanjšanje izločanja testosterona tudi na slovenskem trgu na voljo zdravila. Seveda je treba pred zdravljenjem opraviti preiskave. Bolnikom, ki pridejo v ambulanto z bolj ali manj izraženimi znamenji, ki govorijo za pozno nastali hipogonadizem, med drugimi preiskavami določimo tudi testosteron v plazmi. Če ugotovimo, da so vrednosti glede na starost prenizke, predpišemo testosteron.
Pred zdravljenjem pa je treba s preiskavami izključiti še nekatere dejavnike tveganja. Pred začetkom nadomestnega zdravljenja je treba opraviti PSA in biopsijo prostate zaradi izključitve raka na prostati. Tudi kasneje je treba med zdravljenjem ponavljati preiskave in kontrolirati bolnika. Jemanje testosterona lahko namreč vpliva na hitrejši razvoj raka na prostati, če je slučajno že prisoten. Testosteron pa ni dejavnik, ki bi sprožil nastanek raka. Bolniku sprva predpišemo kratko delujoči testosteron v gelu (androtop), kasneje pa lahko tudi dolgo delujočega v obliki injekcij na tri mesece. Bolnik seveda prihaja na redno kontrolo zaradi določenih rednih preiskav, ki jih predpisuje Mednarodno združenje za študije starostnika.
Nad katerimi stranskimi neželenimi učinki zdravljenja najpogosteje tožijo bolniki?
Stranske težave so običajno zelo blage. Bolniki zaradi njih tožijo šele po dolgotrajnem jemanju testosterona. Lahko se pojavijo akne po koži, ki je bolj mastna, eritem ali suha koža. Možno je tudi povečanja prsi (ginekomastija). Pride do zadrževanje tekočine v telesu in motenj spanja ponoči. Lahko pride do manjšega povečanja prostate in PSA, vendar je to povečanje še vedno v mejah normale. Zaradi manjšega povečanja prostate se lahko preko dneva pojavijo lažje dizurične težave in nočno uriniranje, ki pa je bolj posledica sproščanja tekočine iz organizma preko noči. Raziskave pa ne dokazujejo, da bi zdravljenje s testosteronom neposredno vplivalo na pojav raka na prostati.
Ali uporabljanje gela zahteva posebno previdnost?
Pri jemanju zdravil, predvsem tistih v obliki gela, je potrebna določena previdnost. Dosledno držanje navodil nikakor ni odveč. Gel je treba nanašati na suho kožo, počakati, da se gel posuši, nato pa ta predel telesa pokriti z obleko. Preden se večji del preparata vsrka v kožo, mine vsaj pet do šest ur. Zato v tem času kopanje in tuširanje ni priporočljivo. Poleg tega si je treba po nanosu gela roke temeljito sprati. Če ima moški namen priti v tesen stik s partnerico ali otrokom, si mora mesto nanosa gela sprati z vodo in milom ali obleči majico. Podobno je treba ravnati tudi v stiku z nosečnico. Moški, ki dobiva injekcije testosterona, pa ne potrebuje posebnih previdnostnih ukrepov.
Moje zdravje št. 27 / 5. december 2006
