Prvi korak za ohranitev zdravja stopal je nedvomno izbira pravilne obutve, ki naj ne bi temeljila na privlačnosti ali višini pet. Premajhni in neprilegajoči se čevlji so namreč vzrok za nastanek žuljev in kurjih očes, ki so pogosta nadloga številnih ljudi. Težave s pretesno obutvijo se začnejo z žulji in nadaljujejo z otrdelo kožo, dolgotrajen pritisk na nožni palec pa lahko povzroči Hallux valgus, deformacijo, pri kateri je palec iz naravne lege potisnjen proti drugim prstom. Namakanje nog v topli vodi in odstranjevanje s škarjicami ali z drugim ostrim predmetom običajno ne prinese želenih izidov, saj lahko kožo ranimo, odstranjeno kurje oko pa se običajno ponovi. Otrdelo kožo lahko odstranimo z izdelki, ki jih v obliki tekočin, obližev ali palčk prodajajo v lekarnah in ki vsebujejo keratolitične učinkovine, kot sta salicilna in mlečna kislina, delujejo pa tako, da razgradijo poroženele plasti. Tekočine proti kurjim očesom tvorijo elastično prevleko, ki preprečuje delovanje učinkovine na zdravo tkivo v okolici. Pripravke moramo uporabljati po predpisanem navodilu in tako dolgo, dokler kurjega očesa ne odstranimo v celoti, ne smemo pa jih nanašati na vneto ali poškodovano kožo, neprizadeto kožo v okolici pa moramo vedno zaščititi.

Potenja ne smemo v celoti zavreti

Če noge zanemarjamo in jim ne privoščimo osvežilne kopeli ter ne povrnemo izgubljene vlage, postane koža predvsem na petah in blazinicah suha, groba in trda. Razpokana in suha koža je idealno mesto za razmnoževanje glivic, obenem pa je dovzetnejša za različne okužbe. Mazila za mehčanje trde kože vsebujejo podobne snovi kot pripravki za odstranjevanje kurjih očes, le da so v nižjih koncentracijah. Omogočijo odstranitev otrdelih plasti in pri redni uporabi preprečujejo njihov nastanek. Pogosto uporabljamo mehansko glajenje s pilo ali kamnom, novejša iznajdba pa so različni pilingi za odstranjevanje poroženelih celic kože na nogah.

Stopala imajo zelo veliko žlez znojnic, zato znojenja ne moremo preprečiti z umivanjem nog in menjavo nogavic. Lahko pa se izognemo neprijetnemu vonju, ki nastane, ko bakterije, ki so običajne prebivalke kože, razgradijo maščobne sestavine znoja. Potenje lahko sicer zmanjšamo s pripravki, ki vsebujejo metenamin ali urotropin in ki ožijo pore znojnic ter tako uravnavajo količino izločenega znoja. Z njihovo uporabo preprečimo tudi razvoj glivic. Pomembno je, da takšne tekočine, posipe, tekoče pudre in gele, ki hkrati hladijo kožo, uporabljamo le predpisani čas, saj naravnega procesa znojenja ne smemo popolnoma preprečiti.

Glivice imajo rade vlago

Glivice imajo najraje vlažne telesne dele, kjer se kožne površine stikajo. To je med prsti na nogah, v dimljah, ob nohtih in pod dojkami. Še posebej pogoste so glivične okužbe stopal, ki se največkrat pojavijo pri športnikih, sladkornih bolnikih in pri ljudeh z boleznimi perifernega žilja in živčevja, ortopedskimi nepravilnostmi stopal in s ponavljajočimi se poškodbami kože in nohtov. Okužbo lahko spremljajo le blagi znaki, zato jih pogosto spregledamo, ali pa močno luščenje s srbečim, hrapavim in z bolečim izpuščajem med prsti in ob straneh stopal. Včasih nastanejo s tekočino napolnjeni mehurji. Koža zaradi glivične okužbe marsikdaj razpoka, zato se lahko pojavi drugotna bakterijska okužba. Kadar okužba prizadene noht, ta izgubi sijaj, postane na prostem koncu in včasih že tudi ob straneh rumenkast in moten ter se zadebeli. Počasi se sprememba barve razširi na celoten noht, ki postane zadebeljen in lomljiv. Drobni koščki uničenega nohta se nabirajo pod nohtom, ki se kruši in lušči ter lahko tudi odstopi. Okužba se z enega nohta lahko razširi še na druge nohte.

Za uspešno zdravljenje glivičnega obolenja je treba obiskati dermatologa, ki bo določil povzročitelja bolezni in predpisal primerno mazilo. Veliko pa lahko naredimo tudi za preprečevanje nastanka okužbe. Priporočljivo je nositi bombažne nogavice, ki jih prekuhavamo in pogosto menjamo. Nohtov ne smemo prirezati prekratko, vedno pa jih oblikujemo ravno. Pri umivanju uporabljamo kisla mila (pH pod 7), po njem pa kožo med prsti skrbno osušimo. Vedno uporabljamo svojo brisačo, ki jo prekuhavamo. Obutev, ki naj bo zračna in iz naravnih materialov, razkužujemo z antimikotičnimi posipi in razpršili.

Pravilna nega nog

Nego stopal vedno začnemo s kopeljo. V toplo vodo dodamo malo navadnega gela za tuširanje ali tekočega mila in noge namakamo približno od 5 do 10 minut. Nato jih obrišemo ter takoj začnemo odstranjevanje poroženele kože na petah in blazinicah stopal. Uporabimo posebno pilo za stopala ali nožek, pri katerem pa je treba biti posebej previden, saj lahko nevede odstranimo preveč kože. Po končanem odstranjevanju kože noge za kakšno minuto ponovno namočimo v vodo in naredimo še piling preostalega dela stopal. Nato noge speremo pod tekočo vodo, dobro osušimo ter namažemo z negovalnim losjonom ali s kremo, ki koži vrača vlago. Kadar želimo ostriči tudi nohte, to storimo pred kopeljo. S paličico ali kakšnim drugim pripomočkom, ki je namenjen potiskanju obnohtne kožice, to porinemo malo nazaj. Po potrebi jih tudi spoliramo, vendar ne preveč, da se nohti ne stanjšajo in oslabijo. Nohte skrajšamo s posebnimi škarjicami ali ščipalniki za nohte, jih oblikujemo s kristalno pilo za nohte, za še boljše rezultate na koncu uporabimo še polirno pilo. Izogibamo se oblikovanju preveč na okroglo, saj lahko povzročimo vraščanje nohtov, kar je zelo neprijetno in boleče.

Posebej ogroženi so sladkorni bolniki

Primerna nega stopal je zelo pomembna pri sladkornih bolnikih, saj imajo zaradi bolezni veliko možnost pojava diabetične polinevropatije, to je poškodovanja perifernih živcev, ki predstavlja pogost vzrok invalidnosti, predvsem zaradi nebolečih kožnih razjed na stopalih, ki lahko postanejo tako hude, da je potrebna amputacija prstov ali stopal. Pri sladkornih bolnikih je namreč občutek za bolečino zaradi poškodovanega živčevja zelo oslabljen, zato ti pogosto ne opazijo, da imajo žulj na stopalu ali pa kamen v čevlju, kar pomeni, da se malenkostne poškodbe čisto neopazno slabšajo. Poleg tega se zaradi previsoke vrednosti sladkorja v krvi rane slabše celijo, kar lahko vodi v nastanek zelo resnih infekcij, ki v skrajnih primerih vodijo do odprtih in vnetih ran, te pa lahko sežejo celo do kosti. Zato se predvsem zaradi razvoja diabetičnega stopala sladkornim bolnikom svetuje skrbno pregledovanje nog. Pri tanki, razpokani koži, razbarvanju, anatomskih nepravilnostih, vročih in oteklih stopalih je nujen obisk pri zdravniku, na bolezen pa lahko opozarjajo tudi mravljinčenje in gluhost v stopalih, neprijeten občutek hladnih ali vročih nog ter mišični krči v stopalih ali mečih. Poleg omenjenega so znaki diabetične polinevropatije še blažja usahlost in šibkost stopalnih ali golenskih mišic ter izguba občutka za bolečino, temperaturo in za lahen dotik.

 

Moje zdravje št. 134 / 1. februar 2011

foto:www.sxc.hu