»Naš najmlajši je imel prav izrazit odpor do šole. Ko ni želel v šolo, je to pokazal na vse mogoče načine. Zjutraj je z veliko muko pojedel zajtrk. Potem je jokal in tožil, da se slabo počuti – in tako vsak dan, čeprav je bil sicer popolnoma normalen in zdrav, vsako popoldne pa se je živahno igral in norel kot vsi drugi otroci. Ko ga je mož odpeljal v šolo, me je žalostno in očitajoče gledal skozi šipo, da sem se tresla od občutka krivde. Jasno mi je bilo, da mu je zelo težko, ker smo se preselili in je moral zamenjati šolo in razred. Nisem pa pričakovala, da bo tako težko. Starejša hči se je takoj vklopila, z njo ni bilo nobenih težav,« se spominja tega obdobja Arna.

»Šla sem na vse govorilne ure in roditeljske sestanke, z razredničarko sva se veliko pogovarjali o sinu in bila je izredno razumevajoča. Rekla je, da je moj sin očitno zelo občutljiv na take spremembe in da je šola zanj velik stres, saj nikogar ne pozna od prej in na novo vzpostavlja stike z drugimi. Doma smo se veliko ukvarjali z njim, vsak dan smo se pogovarjali in skupaj delali domače naloge. Čez čas je šlo vse lažje. Nekega jutra, ko sta se z možem odpravljala proti avtomobilu, je celo rekel `Ata, hitro, da ne zamudim!` in takrat sem vedela, da ga ni več strah in da bo vse v redu.«


»Ne grem v šolo!«

Šola učence postavi pred različne nove preizkušnje v okolju, kjer veljajo drugačna pravila kot doma. Veliko staršev je že presenečeno obstalo, ko jim je otrok odločno povedal, da ne bo šel več v šolo. Včasih je to le enkratna muha, ki sama od sebe mine, lahko pa traja tudi dlje časa in ustvarja veliko slabe volje pri starših in tudi pri otrocih. Prvo vprašanje, ki se staršem ob tem poraja, je, kaj je narobe.

Psihologinja Mateja Hudoklin pravi: »Vse, kar otroci v šoli doživljajo kot obremenitev – konflikti, frustracije, na katere naletijo, zahteve ipd. –, lahko na otroke deluje obremenjujoče. To za otroke predstavlja stresorje, posledica teh pa je stres. V šoli so lahko to zahteve učnega programa, zahteve učiteljev, odnosi med vrstniki in odnosi z učitelji. Stres v šoli lahko povzročajo tudi nerealna in prevelika pričakovanja staršev.«

Pomembno je, da se z otroki pogovarjamo o težavah, ki jih pestijo v šoli, čeprav se otroci temu spretno izmikajo. Včasih je težko priznati, da jih v šoli izsiljuje učenec višjega razreda ali sošolec; da so pod pritiskom, ker jih določen človek ne mara; ali pa jih je neki učitelj vzel na piko. Toda s pogovorom lahko starši odkrijemo tudi, ali so otroci preobremenjeni zaradi šolskega programa ali pa se med poukom preprosto preveč dolgočasijo, ker je snov zanje prelahka. Če naš otrok s težavo bere, v tistem obdobju pa v šoli veliko berejo na glas, je mogoče že to lahko vzrok stresa in odpora do šole.


»Trebuh me boli«

Izgovor, ki se dlje časa ponavlja z namenom, da bi se otrok nekako izognil pouku, je treba vzeti resno. Še bolj nazorne pa so lahko spremembe vsakdanjega vedenja. »Vedno, ko se pri otroku pojavijo spremembe v njegovem vedenju, njegovem razpoloženju, v vsakodnevnih navadah in pogostejše težave s fizičnim zdravjem, moramo biti pozorni tudi na to, kaj se dogaja v šoli, kar bi lahko prispevalo k pojavljanju teh sprememb,« meni psihologinja.

Še posebej stresna so lahko šolska obdobja, ki prinašajo v otrokovo življenje velike spremembe. Tudi posebni dogodki, kot je vstop v prvi razred ali začetek šolskega leta na drugi šoli med novimi sošolci, lahko predstavljajo negativni stresni dogodek.

»Pred otroka so postavljene nove zahteve, znajde se v povsem novih situacijah, novem okolju in velikokrat v družbi novih sošolcev in sošolk. Vse to lahko prvošolček doživlja kot nekaj neprijetnega, kar vpliva na njegovo doživljanje in vedenje,« pravi psihologinja in dodaja, da določena šolska leta ali življenjska obdobja niso nujno bolj stresna tudi sama po sebi. »Seveda se v posameznem obdobju pojavljajo določene spremembe, ki lahko posameznika bolj obremenjujejo. V obdobju adolescence se gotovo pojavi veliko sprememb na telesnem in tudi na drugih področjih razvoja; seveda lahko mladostniki te spremembe doživljajo kot zelo obremenjujoče in se nanje tudi tako odzovejo. V posameznih obdobjih se pojavljajo tudi t. i. razvojne krize (npr. kriza »srednjih let«), ki pa za večino posameznikov minejo brez večjih negativnih posledic.«

Ali lahko neprepoznani stres vodi tudi v hujše zdravstvene težave? Psihologinja pojasni, da so stresorji v šoli lahko enkratni ali vsakodnevni oz. dolgotrajnejši. Obremenjujoča situacija se lahko pojavlja pogosto skozi daljše časovno obdobje, npr. stalni učni neuspeh, lahko pa se zgodi samo enkrat in nikoli več, kot je npr. nasilje vrstnikov. »Obe vrsti stresa lahko vodita tudi do depresivnosti ali anksioznosti. Po navadi se takšne težave ne pojavijo čez noč in spremembe lahko pri otroku opažamo dlje časa. Lahko pa se zgodi, da težav in obsežnosti le-teh ne prepoznamo v celoti,« še opozarja.


Stres kot izziv

»Stres lahko vpliva na učence v pozitivnem in negativnem smislu,« pravi psihologinja, ki dodaja, da to pravzaprav velja za vse ljudi. »Pri pozitivnih stresorjih učenci težave oz. obremenitve doživljajo kot spodbudo, predstavljajo jim dodatno motivacijo in pomagajo pri aktiviranju konstruktivnih strategij za reševanje težav. S temi strategijami se usmerijo na reševanje težave same. Če zahteve do učenca ali konflikti, ki jih doživlja, ali drugi podobni dogodki delujejo na učenca v negativnem smislu, se posledice lahko kažejo v otrokovem vedenju, počutju in tudi v njegovem (fizičnem) zdravju.«

Sam po sebi stres torej ni nujno nekaj slabega. Ker na stres v šoli prej ali slej naleti velika večina otrok, je pomembno, da jim pomagamo pri učenju sprejemanja stresnih situacij in jih doživljati kot spodbudo, ne pa kot nepremagljivo oviro. Kaj še lahko starši naredimo, da otrokom olajšamo spopadanje s stresom v šoli?

»Otrok se mora naučiti spoprijemanja s stresnimi situacijami. Strategije, ki jih pri tem uporablja, morajo biti usmerjene na težavo in ne na lajšanje čustvene stiske, ki jo ob težavah po navadi doživljamo. Učitelji in starši lahko otrokom služimo kot model; prek nas se otroci naučijo, kako reševati težave in premostiti ovire, ki se v šoli lahko pojavijo,« pojasnjuje. »Še pomembnejše je, da starši sami ne predstavljamo otroku izvora stisk in obremenitev. Včasih starši nehote s svojimi (pre)visokimi pričakovanji do otroka pravzaprav izvajamo pritisk, s katerim se otrok ne zmore spopadati, tj. naših zahtev ne zmore izpolniti.«

Ugotovitev, da smo prav sami tisti, ki z velikimi pričakovanju ustvarjamo pritisk na otroka, je lahko težka tudi za nas. Takrat pazimo, da otroku ne odtegnemo takoj vse spodbude za učenje, ampak ga raje pohvalimo za vsako opravljeno delo, čeprav ni ravno popolno po naših merilih. Pustimo otroku, da se uči na lastnih napakah in ne bodimo razočarani, če mu ne uspe tisto, kar smo od njega pričakovali. Uspelo mu bo kaj drugega. V zanko prevelikih pričakovanj se zlahka ujamemo, če imamo v življenju sami veliko neizpolnjenih pričakovanj ali pa so naši starši od nas pričakovali premalo in nas niso dovolj spodbujali k večjemu uspehu. Ambicioznost je sicer zaželena lastnost, ki pa v preveliki meri lahko ustvarja psihični pritisk. Ta pa vodi v ravno nasprotno smer od želene.


Nesoglasja v šoli

Kaj storiti, če se otrok znajde pod stresom zaradi nesoglasij ali sporov z nekaterimi učitelji ali s sošolci?

»V takšnih situacijah je treba presoditi, ali bo otrok konflikt lahko reševal sam ali bo potreboval pomoč. Vsekakor se je treba usmeriti v reševanje konflikta, kar pomeni, da otroku nismo v »potuho« in da mu dovolimo, da se izogiba situacijam, ki so zanj neprijetne in boleče. Če presodimo, da otrok ne bo zmogel sam rešiti nesoglasij, je prav, da kot starši posredujemo in stopimo do razrednika, šolske svetovalne službe ali do posameznega učitelja. Vsekakor je treba predstaviti otrokov vidik, njegovo doživljanje situacije in kako se pri tem počuti ter predlagati določene rešitve same situacije,« pravi psihologinja.

Nekateri starši so ob tovrstnih težavah nemočni. Otroci se lahko srečajo s situacijami, s katerimi sami nimamo nobenih izkušenj, in ne znamo prav svetovati. Zanimalo nas je, ali se starši zaradi šolskega stresa pogosto zatečejo tudi po strokovno pomoč.

»Po mojem mnenju se starši kar angažirajo, kadar ugotovijo, da otroku ne znajo oz. ne zmorejo več pomagati,« meni psihologinja. »V Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani ogromno staršev in njihovih otrok ter mladostnikov išče strokovno pomoč ravno zaradi težav, ki so na tak ali drugačen način povezane s šolo. Velikokrat seveda ni treba iskati pomoči takoj v strokovnih institucijah; zadostuje že, če se obrnejo na svetovalno službo v šoli ali na katerega izmed otrokovih učiteljev,« še pravi.

Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše je v Ljubljani na Gotski ulici 18. Pokličete jih lahko po telefonu prek številke: 01 583 75 00 ali pa obiščete njihovo prijazno spletno stran na e-naslovu: http://www.scoms-lj.si. V okviru njihovega svetovalnega centra deluje tudi Društvo BRAVO, tj. društvo za pomoč otrokom in mladostnikom s posebnimi učnimi težavami.


Če smo preobremenjeni ...

Šolske naloge, ki se rade nakopičijo, lahko predstavljajo velik stres za učenca. Dobra novica pa je, da lahko težave s šolskim delom učinkovito odpravimo z dobro organizacijo. Naslednji napotki veljajo za šoloobvezne otroke in tudi za dijake in študente, ki se srečujejo s stalnim kopičenjem šolskih obveznosti, kar jim predstavlja precejšnjo obremenitev.

  • Organizirajte zmedeno gradivo: Poskrbite, da si vse gradivo za različne predmete ustrezno označite in ga obdržite na enem kupu v smiselnih sklopih (po datumih predavanja, snovi itd.). En zvezek za vse predmete nam dela gotovo ne olajša. Pomaga nam lahko zvezek, iz katerega lahko liste preprosto izvlečemo in jih sproti vstavljamo v ustrezno mapo za posamezen predmet. Tudi računalniških datotek ni smiselno zlagati kar vsevprek v eno mapo, saj porabimo veliko časa, da jih najdemo. Ko datoteko shranimo, jo poimenujmo tako, da naslov ni dvoumen in da jo z lahkoto poiščemo, spravljena pa naj bo v mapi točno določenega predmeta, h kateremu sodi. Pospravljeno gradivo lahko bistveno skrajša čas za izdelavo domačih nalog in seminarskih del, s tem pa si prihranimo kar nekaj stresa.

  • Zapisujte si časovne roke: Zelo pomembno si je zapisati, do kdaj imamo še čas neko nalogo opraviti ali oddati seminarsko delo. Te datume si je dobro postaviti na vidno mesto ali v rokovnik, ki ga vsakodnevno pregledamo. Če radi pozabljamo, kaj moramo narediti za domačo nalogo, nam lahko blok ali rokovnik močno olajša delo, saj si vsak dan zapišemo obveznosti.

  • Nujnih stvari se lotite najprej: Poglejte, katere naloge morate najprej opraviti in se organizirajte tako, da se jih čim prej lotite, čeprav vam najmanj dišijo. Občutek, da smo se pravočasno rešili neke obveznosti, nam bo dal motivacijo za nadaljnje delo, hkrati pa preprečil stres, ki si ga nakopljemo z zamujanjem in opravljanjem nalog v zadnjem trenutku. S postavljanjem takih prioritet si zagotovimo večjo sproščenost in voljo do dela.

  • Ustvarite si spodbudno učno okolje: Nepospravljena miza, na kateri mesto najdejo vse mogoče reči, ki odvračajo našo pozornost, gotovo ne pripomore k učinkovitemu delu. Ko se posvečate šolskemu delu, odmislite radio, internet, televizijo, zanimive romane in druženje s prijatelji. Prihranite jih za čas, ko boste opravili nalogo. Tako vas ne bo grizla slaba vest pri uživanju v prijetnih stvareh, dobro pa se boste počutili tudi zato, ker ste uspešno končali neko nalogo. Ohranite potrebno pozornost za delo, saj neustrezne in dolgotrajne prekinitve z zabavo nepotrebno podaljšujejo čas opravljanja naloge.

  • Razdelite si delo med sošolci: Debela knjiga, ki jo je treba predelati v zapiske, ni nič kaj privlačna in že sam pogled nanjo nas lahko odvrne od načrtovanega dela. Kadar je treba predelati šolsko snov z zelo široko vsebino, nam lahko stvar olajša skupinsko delo. Razdelite si naloge s sošolci, tako da vsak predela približno enako količino snovi, nato pa si delite zapiske vseh drugih, ki so sodelovali.

  • Vzemite si odmor: Nobena naloga ni tako pomembna, da bi morali zaradi dela in skrbi kar zboleti. Zaradi opravljanja šolskih obveznosti nikar ne izpuščajte prepotrebnega spanca pa tudi med delom poskrbite za ustrezne premore. Če se vam zdi, da ste zaradi neke naloge pretirano zaskrbljeni, se le spomnite, da je to samo ena naloga. Že prej ste jih veliko uspešno opravili in tudi tokrat jo boste! Če si vzamete kratke odmore vsakih 45 minut, boste lahko jasneje razmišljali in imeli več energije. Pretegnite svoje krake in nekaj malega popijte in pojejte. Nato pa s polnimi jadri naprej!

 

 

 

Moje zdravje št. 71 / 2. september 2008
Foto: Arhiv MZ