Umetna sladila so torej v skoraj vsaki sladki hrani z znižano energetsko vrednostjo, ki jo proizvajalci oglašujejo z napisi »manj sladkorja, brez sladkorja, malo kalorij, neredilno, lahko« ... Čeprav je uporabo umetnih sladil odobril FDA (Food and Drug Administration, tj. ameriška uprava za hrano in zdravila) in čeprav so množično uporabljana, se jih veliko sprašuje o varnosti njihove uporabe. Z redkimi izjemami naj ne bi predstavljala tveganja, če se jih uporablja zmerno oziroma skladno z navodili na ovojnini izdelka. Sladil se ne sme uporabljati, razen izjemoma, v živilih za dojenčke in otroke stare do treh let. Na splošno je količina umetnih sladil, ki jih je dovoljeno dodajati živilom, izračunana za povprečnega odraslega porabnika in je tako neprimerna za otroke.


Da bi bili varni, bi uporabniki torej morali natančno brati deklaracije živil in seštevati miligrame vseh dnevno zaužitih umetnih sladil, in sicer zase, še toliko bolj pa za svoje otroke. Pa jih?

Kako delujejo umetna sladila?

Sladila z malo kalorijami (sladkorni alkoholi oziroma polioli) vsebujejo le nekaj kalorij na gram in so za od 50 do 92 % slajša od sladkorja. Na deklaracijah živil so označena z imeni sorbitol (E 420), manitol, ksilitol, eritritol in D-tagatosa. V prebavnem traktu se absorbirajo počasi in nepopolno, zato imajo majhen kalorijski učinek, vendar pa lahko povzročijo vetrove in drisko, če jih zaužijemo več kot bi jih smeli. Veliko ljudem že vnos 50 gramov sorbitola ali 20 gramov manitola dnevno povzroči prej omenjene težave.

Umetna sladila brez kalorij oz. z zanemarljivo malo kalorijami so iz katrana ali ogljikovih kislin pridobljene kemične snovi z veliko sladilno močjo in brez energijske vrednosti. Od 160- do 13.000-krat so slajša od sladkorja in jih zato potrebujemo le malo, da dosežemo sladek okus. Mednje sodijo:

Acesulfam K (E 950): znan je tudi z imenom Sunett. Lahko se uporablja pri kuhanju in peki, saj je termostabilen in ne izgubi sladkega okusa. Odobril ga je FDA. Uporablja se v kombinaciji z drugimi sladili, npr. s saharinom v nizkokaloričnih pijačah.

Aspartam (E 951): po naključju je bil odkrit leta 1965. Za uporabo v hrani je bil aspartam odobren leta 1981. Predtem ga FDA več kot osem let ni hotel odobriti, ker so raziskave pokazale, da aspartam povzroča krče in možganske tumorje pri poskusnih živalih. Za sladkanje gaziranih pijač je bil aspartam odobren leta 1983. Prodaja se pod različnimi zaščitnimi imeni, kot so: Equal, NutraSweet, Canderel in Spoonful. Glavne sestavine aspartama so: aspartinska kislina (40 %), fenilalanin (50 %) in metanol, znan tudi kot lesni alkohol (10 %). Občutljiv je za segrevanje, ker razpade in izgubi večji del svoje sladkosti, zato se ga uporablja predvsem v hladnih živilih. Pri segrevanju aspartama nad 30 stopinj Celzija se tvori prosti metanol, ki lahko povzroči zastrupitev. Od metabolitov je najbolj strupen fenilalanin. Slabost tega sladila je, da lahko poveča vsebnost fenilalanina v možganih, če ga uživamo v velikih količinah. WHO (World health organization, tj. Svetovna zdravstvena organizacija) je priporočil omejen dnevni vnos aspartama do 40 mg/kg telesne teže. Pri pripravi tega sladila nastaja tudi nečistoča diketopiperazin, ki naj bi izzvala raka maternice in možganov. Njen dnevni vnos, ki ga je določil WHO, ne bi smel biti večji od 7,5 mg/kg telesne teže.

Ciklamat (E 952) so sintetizirali leta 1937. Je 100-krat slajši od sladkorja, topen v vodi in odporen na kisline, zamrzovanje in na povišane temperature. Ima pomembno lastnost, da ne pušča grenkega priokusa. V razmerju 10 : 1 (ciklamat : saharin) daje zelo sladko zmes, ki je sestavni del danes najbolj znanega diabetičnega sladila Natreen. V črevesju ga bakterije metabolizirajo do cikloheksilamina, ki je rakotvoren. V ZDA je prepovedan, ker je bilo v raziskavi leta 1970 dokazano, da povzroča raka na ledvicah poskusnih živali.

Saharin (E 954): je najstarejši med sintetičnimi sladili (sintetizirali so ga leta 1879). Je zelo obstojen pri višjih temperaturah, zato ima široko uporabo za kuhanje in peko. Zaradi kovinskega priokusa in omejitve dovoljenih količin sladil ga živilom običajno dodajajo v kombinaciji z drugimi sladili. Saharin se nespremenjen izloča v urinu, zato naj bi dolgotrajen vnos saharina lahko izzval raka urinskih poti. Ker se ne metabolizira, saharin nima hranilnih vrednosti. Sprejemljiva dnevna količina je 5 mg/kg telesne teže.

Sukraloza (E955): se prodaja pod tržnim imenom Splenda in je pridobljena iz sukroze (t.j. namiznega sladkorja) tako da v molekuli v posebnem postopku nadomestijo tri hidroksilne skupine s tremi atomi klora. Ko jo segrevamo ne razpade in se v tem razlikuje od na vročino zelo občutljivega aspartama. Je praktično brez kalorične vrednosti in ne pušča neprijetnega priokusa, njen okus pa je zelo podoben sladkorju. Prva jo je kot umetno sladilo odobrila Kanada leta 1991, medtem ko jo je FDA odobrila leta 1998, Evropska Unija pa leta 2004. Sprejemljiva dnevna količina je 15 mg/kg telesne mase

Stevija: za razliko od zgoraj naštetih je to sladilo naravno. Pridobljeno je kot ekstrakt iz rastline Stevia Rebaudiana. V Paragvaju rastlino že več kot 1500 let uporabljajo za slajenje. Trenutno stevija ni odobrena kot varen prehranski dodatek niti s strani FDA, niti s strani evropske zakonodaje, ker »naj ne bi obstajali zadovoljivi podatki, ki bi podpirali zanesljivost uporabe tega izdelka«, vendar je v ZDA in Kanadi njena uporaba dovoljena kot dietski dodatek. Nasprotno pa na Japonskem izdelki iz stevije pokrivajo že kar 50 % tržišča s sladili, čemur so se prilagodile tudi ameriške multinacionalke, ki svoje izdelke za japonski trg sladijo z izdelki iz stevije. Zaradi rezultatov raziskav o posledicah slajenja z umetnimi sladili, saharinom in ciklamati, je Japanska vlada konec 70-ih let prejšnjega stoletja podprla uvoz in gojenje stevije kot zanesljivejše alternative umetnim sladilom. Enako velja tudi za Korejo, Kitajsko, Brazilijo, Argentino in Paragvaj.

Ali je uživanje umetnih sladil neškodljivo?

V primerjavi s konvencionalno pridelano hrano, v kateri je dovoljena uporaba kar 300 različnih dodatkov, so v ekološko pridelanih in predelanih živilih prepovedana vsa umetna barvila in umetna sladila zaradi dokazov, da so lahko za zdravje škodljiva. (Vir: Organic foods in relation to nutrition and health key facts, 11 Jul 2004, http://www.medicalnewstoday.com/articles/10587.php.)

Uživanje dovoljenih umetnih sladil naj bi bilo po mnenju FDA načelno varno, vendar nekateri strokovnjaki menijo drugače. Dr. David Edelberg meni, da FDA-jeva odobritev ni zagotovilo, da je uživanje določene snovi brez nevarnosti. Tako je bilo umetno sladilo ciklamat dovoljeno leta, preden so raziskave pokazale, da v visokih dozah lahko povzroči raka na laboratorijskih živalih. Enako velja za saharin, za katerega laboratorijske raziskave na živalih kažejo na mogoče povezave z nastankom raka. Čeprav neposredna povezava med uporabo umetnih sladil in nastankom raka pri ljudeh ni bila dokazana, dvomi ostajajo. Tako dr. Edelberg navaja, da NutraSweet in tudi Equal vsebujeta aspartam, tj. sestavino, ki je narejena iz aminokislin in metilnega alkohola. Po zaužitju lahko aspartam zmanjša razpoložljivost aminokisline triptofan in v možganih zmanjša raven nevrotransmiterja serotonina. Ker so te spremembe povezane z motnjami spanja in razpoloženja, bi morali biti bolniki z visokim tlakom, s Parkinsonovo boleznijo in z motnjami razpoloženja pri uporabi aspartama previdni. Dr. Edelberg poudarja, da »nekateri ljudje, ki zaužijejo veliko aspartama, ugotovijo, da se njihovi glavoboli, izguba spomina, motnje v razpoloženju in težave z govorom izboljšajo, ko umetna sladila nadomestijo z malo medu. Zato svojim bolnikom rutinsko predlagam opustitev uporabe aspartama.« (Vir: http://www.wholehealthmd.com/askexperts/askexperts_viewt/0,1327,12,00.html.)

Aspartamovi osnovni sestavini (aminokislina fenilalanin in aspartinska kislina) sta neškodljivi, kadar sta v običajni hrani zaužiti v kombinaciji z drugimi aminokislinami. Kadar pa ni tako, vstopata sami v centralni živčni sistem v nenormalno visokih količinah in učinkujeta kot nevrotoksina. Znaki tega dogajanja so: glavoboli, zmedenost, težave z ravnotežjem in krči. Škoda običajno ni dramatična; v večini primerov so učinki rahli, se pa stopnjujejo v daljšem obdobju. Posledice prisotnosti teh aminokislin, kadar nastopata sami, so tudi sproščanje prostih radikalov in posledični negativni učinki na tkiva in organe zunaj centralnega živčnega sistema, to pa lahko povzroči, spodbudi ali poslabša kronične bolezni, kot so: tumor na možganih, multipla skleroza, epilepsija, sindrom kronične utrujenosti, Parkinsonova bolezen, Alzheimerjeva bolezen, duševna zaostalost, limfom, deformacije pri novorojenčkih, bolečine v mišicah in sladkorna bolezen. V prvem letu otrokovega življenja je prehod strupov v možgane lažji kot pozneje, zato bi lahko nevarni toksini, kot sta fenilalanin in aspartinska kislina, nemoteno vstopali v živčni sistem. Dokazano je, da so dojenčki kar štirikrat občutljivejši na ekscitotoksine kot odrasli. V prvem letu življenja lahko zaradi zaužitih strupov nastanejo nepopravljive poškodbe možganov. (Vir: http://www.aspartame.com/lydon.htm.)

Skrb vzbujajoče je tudi, da se 10 % aspartama v krvni obtok absorbira kot metanol (lesni alkohol). EPA (Environmental Protection Agency) opredeljuje kot varno količino metanola največ 7,8 mg/dan; že samo liter z aspartamom oslajene osvežilne pijače pa lahko vsebuje kar 56 mg lesnega alkohola, kar je sedemkrat več! Ob razgradnji aspartama nastane aspartamov metabolit fenilalanin, ki se razgradi v diketopiperazin (DKP), ta pa je znani karcirogen, kadar je izpostavljen toploti ali dolgo skladiščen. Tudi če izdelek hranimo pri nizkih temperaturah, se težavam ne izognemo: metanol se spontano pretvarja v brezbarvni strup formaldehid, ta pa se skladišči v celicah in reagira s celičnimi beljakovinami (encimi in DNA).

Od začetka dovoljene uporabe leta 1981 je aspartam vzrok za kar 75 odstotkov vseh pritožb, naslovljenih na FDA's Adverse Reaction Monitoring System. Februarja 1994 je US Department of Health and Human Services (Ameriško ministrstvo zdravja in socialnih služb) objavil seznam prijavljenih znakov, povezanih z uživanjem aspartama. Med 90 različnimi dokumentiranimi znaki zaradi aspartama, ki so navedeni v tem poročilu, so glavoboli in migrene, izguba zavesti, slabost, otrplost, krči v mišicah, povečanje teže, kožni izpuščaj, depresija, utrujenost, razdražljivost, pospešeno delovanje srca, nespečnost, težave z vidom, izguba sluha, težave z dihanjem, napadi panike, motnje v govoru, izguba okusa, brenčanje v ušesih, vrtoglavica, oteženo pomnjenje in bolečine v sklepih.

Izbirajte s premislekom

Ob zmerni uporabi skladno s priporočili nam lahko živila, ki vsebujejo umetna sladila, potešijo potrebo po sladkem in hkrati prihranijo nezaželene kalorije. Vendar pazite: fenilalanin in aspartinska kislina, ki sta sestavini aspartama, stimulirata sproščanje inzulina, kar povzroči skladiščenje glukoze iz krvi v obliki maščob, posledica pa je hipoglikemija in želja po sladkem – ravno nasprotno od tega, kar smo želeli doseči. In ne pozabite, da »brez sladkorja« še ne pomeni tudi »brez kalorij«. In če bi se kljub zatrdilom pristojnih ustanov, da umetna sladila niso škodljiva, umetnim sladilom raje v čim večjem loku izognili, poskusite tako:

  • Pijte kakovostno vodo namesto z umetnimi sladili slajene osvežilne pijače.

  • Zmanjšajte količino sladkorja, ki ga dodate hrani in pijačam. Z malo časa in vztrajnosti se bo vaš okus prebudil in navadil na drugačne načine slajenja (npr. jutranje kosmiče si lahko osladite z borovnicami ali jagodami).

  • Primerjajte vsebnost sladkorja v živilih, ko kupujete pakirana živila. Nekatere znamke vsebujejo manj sladkorja kot druge.

  • Natančno preberite deklaracije in opise sestavin izdelka. Umetna sladila boste našli v veliko izdelkih, v katerih jih nikoli ne bi pričakovali, prav tako pa nekaterim izdelkom z manj sladkorja umetnih sladil ne dodajajo.

 

 

Moje zdravje št. 70 / 19. avgust 2008
Foto: Arhiv MZ