Cvet arabskih dežel

Če se kot turisti odpravimo v bolj eksotične dežele, npr. Egipt, nam bodo zlahka postregli s čajem hibiskusa, prej kot s katerim koli drugim čajem. V arabskih deželah mu pravijo kardade in je eno glavnih čajnih zelišč na afriških ali južnoameriških tržnicah oziroma v trgovinicah, od vrha do tal naloženih s košarami, v katerih hranijo izbrana posušena zelišča in začimbe.

Hibiskus pripravimo podobno kot šipkov čaj; dlje cvetovi stojijo prevreti in namočeni (na primer čez noč!), bolj intenzivno se iz rastline izlužijo in izločijo zdravilne snovi, intenzivnost barve in vonj. Če ste hibiskus sami prinesli s potovanja, se vam čisto lahko zgodi, da vas bo na dnu posode pričakal useden puščavski prah. Nič zato, saj poznamo cedila.

Hibiskus je torej tipična rastlina zelo vročih krajev, čeprav bi verjetno lahko uspevala tudi pri nas. Na naših vrtovih sicer poznamo raznobarvne grmičaste hibiskuse, vendar pa seveda ne gre za uporabno rastlino v smislu uživanja. Najbolj razširjen je verjetno sirijski hibiskus, ki lahko brez škode preživi zimo na prostem, ne da bi ga posebej zavarovali, če je posajen neposredno v zemljo. Na naših vrtovih uspeva tudi kitajski hibiskus ali kitajski oslez. Ob hibiskusu se večkrat pojavi še drugo ime – oslez, vendar pa je v fitoterapiji oslez pravzaprav domače ime za drugo zdravilno zelišče, slez, ki seveda s hibiskusom nima veliko skupnega. Sicer poznamo prek 150 vrst hibiskusa.


Čistilec telesa

Kot smo omenili že na začetku, se hibiskus v glavnem uporablja za pripravo osvežilnih brezkofeinskih čajnih napitkov. Čeprav ga pri nas ne gojimo, ga zelo pogosto uporabljamo – samega ali zamešanega s šipkom oziroma nam ga v tej kombinaciji ponujajo s prodajnih polic, najpogosteje v filtrskih vrečkah. Njegov svetovni tržni delež med čaji je kar 20-odstoten. Slovenska odredba o razvrstitvi zdravilnih rastlin ga razvršča v kategorijo H, kar pomeni, da ima hibiskus pravno enak položaj kot hrana.

Uporabni del hibiskusa je pravzaprav samo cvet. V njem je veliko organskih kislin, sluzi in pektinov, rdečo barvo pa mu dajo antociani. Prav zaradi svoje sestave ima hibiskus tudi svoje zdravilne učinkovine. Zaužit v večji količini je blago odvajalo, kajti rastlinske kisline se iz črevesa težko vsrkajo v kri. V afriškem ljudskem zdravilstvu naj bi med drugim blažil trebušne in maternične krče, uničeval bakterije in odpravil trebušne zajedalce, odvajal žolč in vodo iz telesa, zniževal pa naj bi tudi krvni tlak. Izboljšuje tudi tek, krepi imunski sistem pri prehladu, želodčnem in sapničnem katarju, raztaplja sapnično sluz, uravnava motnje v prekrvitvi. Uporaben je tudi kot zunanje mazilo; zaradi sluzi pomirja vnetja in otekline; cvetne prevretke priporočajo pri zdravljenju tako imenovane roseče kože in alergičnih ekcemov.

Zdravniki in farmacevti pri nas sicer pravijo, da zdravilska raba hibiskusa še ni strokovno utemeljena, ni pa nobene ovire, da ga ne bi uživali: ima dober videz in okus ter vpliva na vsesplošno boljše počutje. Prav najnovejša spoznanja govorijo, da vsebujoči polisaharidi delujejo nekoliko imunostimulativno, kar pomeni, da spodbujajo imunski sistem, lahko pa bi varovali tudi pred srčno-žilnimi bolezni. Vsekakor pa hibiskus nima nobenih stranskih učinkov; tveganja ob uživanju naj ne bi bilo oziroma ni znano. Ker vsebuje ogromno citronske kisline, so farmacevti prepričani, da čaj hibiskusa pomaga lajšati tudi težave z ledvičnimi kamni. Izvleček hibiskusa pomaga tudi suhemu in poškodovanemu lasišču, in sicer če je dodan šamponu v kombinaciji s potoniko in z vitaminom E.


Priprava napitkov iz hibiskusa

Hibiskus ima sam po sebi precej kiselkast okus zaradi velike količine citronske kisline, ki jo vsebuje. Lahko pa ga seveda pripravimo samega; takrat s kropom prelijemo pol žličke (1,5 grama) droge oziroma posušenih cvetov ter jih po desetih minutah precedimo. Če želimo okus obogatiti in naravno osladiti, so najprimernejša osnova koščki jabolk, sušeni in pripravljeni po receptih naših babic. Hibiskus daje takšnemu čaju izrazito rdečo barvo in osvežilno noto, pomarančni olupki pa lahko okus in barvo čaja le še zaokrožijo. Pomarančni ali limonini olupki morajo biti seveda iz kontrolirane biološke pridelave.

Naravni sadni čaj: Pripravite si čajno mešanico iz koščkov jabolk, cvetov hibiskusa, šipka in olupkov pomaranč. Če ga pripravljamo za otroke, vmešajmo še vaniljo, ohlajenega nato malo osladimo z medom in ni se bati, da bi bilo treba otroke prepričevati, naj ga posrkajo do konca.

Čaj za klepet: Nežno sadno-zeliščna mešanica je dobra ideja, kaj postreči našim gostom. Tak čaj lahko ponudimo tudi mrzel. Mešanica: koščki jabolk, šipek, cimet, cvetovi hibiskusa, narezana meta, olupki pomaranč in koščki ingverja.

Čaj za zimske in poletne večere: Če čaj pripravljamo pozimi, si pripravimo naslednjo mešanico: vzamemo hibiskus, cimet, koščke jabolk, hrušk, ananasa in sladki koren. Za bolj harmoničen okus mešanici lahko dodamo še liste mandljevca in plavice. Srkamo ga toplega, kje drugje kot ob kaminu. V prijetno osvežilnih poletnih večerih pa se nadvse prileže ohlajen čaj. Uporabite isto mešanico droge, ohlajenemu čaju na koncu dodajte le še limonin sok. Gotovo vas bo to odžejalo.

Eksotičen čaj okusov in vitaminov: Še bolj nenavaden okus, a zelo prijeten boste dobili, če si pripravite naslednjo mešanico. Osnova so spet koščki jabolk in cvetovi hibiskusa ter šipkove lupinice, vsemu temu pa dodajmo še liste poprove mete in robid, semena janeža in koromača, liste malin, jagod in lešnika, lupino pomaranče, cvetove ognjiča, sončnice in vrtnice, bezgove jagode in liste melise. Če okus še ni dovolj eksotičen, dodajte še na koščke narezan mango.

 

 


Moje zdravje št. 64 / 27. maj 2008
Foto: www.flicker.com / AnnCam