Čebulo prištevamo med najstarejše gojene rastline, ker so jo pridelovali že v pradavnini. V naravi ne najdemo divje čebule. Čebula izvira iz Perzije in drugih držav osrednje Azije. Bila je bila pomembna hrana Ijudi, ki so gradili piramide v starem Egiptu. Več tisoč let star zapis v klinopisu govori: »Če uživam čebulo v času vetrov (jeseni), bom šele v času deževja (spomladi) spet trpel za bolečinami v trebuhu.« Stari Egipčani so pred čebulo izgovarjali slovesne prisege in jo uporabljali v različnih obredih. Kot hrano in zdravilno rastlino so čebulo cenili antični Grki in Rimljani. V srednjo Evropo se je pridelovanje čebule razširilo v srednjem veku. Takrat so jo kot talisman nosili vitezi pod oklepom, da jih je varovala pred različnimi boleznimi. Med ameriško državljansko vojno je bila čebula tako pomembna, da je general Grant zahteval, da se brez čebule njegove čete ne bodo premaknile na druge položaje, saj so jo zelo cenili pri črevesnih in drugih boleznih.

Čebula je pomembna začimba, ker ima značilen okus po različnih sulfidih in večjo količino sladkorjev, to je od 7 do 8 % glukoze in saharoze. V čebuli je veliko vitamina C in drugih vitaminov iz skupine B ter vitamini P, K, H in E. Dve čebuli zadostujeta, da pokrijemo celodnevno potrebo po vitaminu C. V čebuli je tudi veliko mineralov, predvsem kalija, kalcija in fosforja. Značilen vonj in okus dajeta čebuli eterično olje alildisulfid, ki ga je v mladi od 16 do 38 mg/100 g, v dozoreli pa 38 mg/100 g. Zdravilen je tudi glikozid aliin, ki ga je 0,4 odstotka; pod vplivom fermenta alinaze preide v alicin, ta pa draži kožo in uničuje bakterije. Zato imajo nekateri čebulo za naravni antibiotik, ker vsebuje še druge žveplove spojine, kot sta npr. tiosulfonska in tiocinska kislina. V njej so tudi glukokinin, ki zmanjšuje količino sladkorja v krvi, inzulinu podoben rastlinski hormon, flavonski glikozidi in učinkovina, ki vpliva na delovanje srca.

Čebula čisti kri, zmanjšuje količino sladkorja, poživlja krvni obtok, prekrvavitev sluznice, dobro vpliva na srce, preprečuje trombozo in srčni infarkt ter krepi živce. Vsebuje kvercetin, ki ga najdemo tudi v čaju, jabolkih in v črnem vinu, vendar ga je največ prav v čebuli. Kvercetin je močen antioksidant in učinkuje na več načinov. Je eden najmočnejših protirakavih snovi, kar jih poznamo. Deaktivira več karcinogenov, preprečuje poškodbe DNK in zavira encime, ki pospešujejo rast tumorskih celic. Spojine, ki v organizmu nastanejo s pomočjo kvercetina, lahko preprečijo kronične vnetne procese, ki povzročajo nalaganje nesnage na stene krvnih žil. Ker čebula vsebuje veliko kalija, pospešuje izločanje vode, vendar je ne smemo jesti v prevelikih količinah pri hudih jetrnih, ledvičnih in sečnih boleznih. Čebula pospešuje tek in uravnava prebavo, zakuhana v mleku pa zdravi trebušne krče.

Čebulo cenijo v vsaki kuhinji za pripravo različnih jedi. Svežo čebulo, ki je najbolj zdravilna, dodajajo različnim solatam, npr. fižolovi, paradižnikovi. Kot začimbo jo uporabljamo v mesnih jedeh, juhah, enolončnicah, različnih namazih. Manj pa pripravljamo čebulo kot samostojno jed; lahko jo pečemo skupaj z mesom, jo nadevamo z mesom, s tunino, z gobami, jo pečemo skupaj s sirom, paniramo ali ocvremo. Tudi pri različnih picah, omletah z jajci, v omakah, prikuhah, v zavitkih ali pitah uporabljamo čebulo.

 

 



 

 

 

Moje zdravje št. 64 / 27. maj 2008
Foto: www.flicker.com /  mi55er