Čas privajanja na slušni aparat je zelo individualen in odvisen od starosti človeka. Majhni otroci, ki že kot dojenčki dobijo slušni aparat, se nanj zelo hitro privadijo, ker ugotovijo, da je zanje koristen in da se z njim lažje sporazumevajo z okolico. Starejši pa po navadi dlje časa odlašajo obisk pri zdravniku. Po besedah dr. Vatovčeve se v tem času odvadijo običajnih zvokov iz okolja, kot so škripanje vrat ali hrup z ulice. »Čeprav so slušni aparati danes mejni računalniki, ki so sposobni izjemno natančno prefiltrirati zvoke iz okolja, hrupa vseeno ne morejo povsem izklopiti. Pestra mešanica zvokov tiste, ki s pridobitvijo slušnega aparata vnovič slišijo že pozabljeni hrušč in trušč, največkrat zelo moti. Ker so se določenih zvokov odvadili, menijo, da jim slušni aparat ne pomaga, saj prinaša »eno samo šumenje«. To je ključni razlog, da veliko naglušnih slušnega aparata ne uporablja. Pri takih ljudeh je potrebna pomoč strokovnjaka otorinolaringologa, akustika, v težjih primerih tudi defektologa, surdopedagoga (strokovnjaka za slušno prizadete), ki svetuje glede rokovanja s slušnim aparatom, poda pa tudi nasvete, kako si prilagoditi okolje za lažje poslušanje. Aparat je treba na začetku uporabljati v tihem okolju, da se človek navadi na zvoke, ki jih povzročata na primer premikanje stola ter odpiranje in zapiranje vrat; šele pozneje uvedemo pogovor z enim človekom (dvogovor) in čez čas pogovor v skupini. Tudi prostor si je treba za lažje sporazumevanje prilagoditi. Vsi, ki sorazmerno dobro slišimo, si v hrupnem okolju pomagamo z vidom; gledamo sogovornika in iz mimike sklepamo o njegovih besedah. Ravno tako je pri naglušnih pomembno, da sogovornika dobro vidijo in da je njihov prostor dobro osvetljen.«

Zaradi težav, ki nastopijo zaradi razlik med pričakovanji in realnimi zmožnostmi slušnih aparatov, velja pravilo, da ima vsak, ki prejme slušni aparat prvič, le-tega na izposojo do tri mesece. V tem času se mora odločiti, ali bo slušni aparat nosil ali ne.


Meritve okvare sluha

Zdaj spoznajmo še osnovo za pridobitev slušnega aparata. Dr. Vatovčevo smo povprašali o postopkih in meritvah, s katerimi ugotavljamo okvaro sluha. »Poznamo več preiskav, ki ocenjujejo sluh,« je povedala. »Razlikujejo se glede na to, ali želimo ugotoviti, za kakšno vrsto okvare sluha gre (prevodno, kombinirano ali zaznavno naglušnost), kje je izvor okvare (v srednjem, notranjem ušesu, slušnem živcu ali v osrednjih slušnih poteh) ali kakšen je njen obseg. Obseg okvare pokaže, ali je človek lažje naglušen, težko naglušen ali gluh. Po navadi preiskave, s katerimi ugotavljamo funkcijo ušesa, opravljamo v sklopu otorinolaringologije, vede, ki se ukvarja z zdravjem ušes, nosu in grla. Najpogosteje uporabljena preiskovalna metoda za oceno funkcije je tonska pražna avdiometrija. Z njo ocenimo slušni prag, obenem pa ugotovimo vrsto okvare sluha. Osebni zdravnik je tisti, ki pošlje bolnika k otorinolaringologu. Nekatere preiskave so hitre in preproste, spet druge zapletenejše in zahtevajo več časa; nekatere izvajamo celo pod splošno anestezijo, ker mora med postopkom bolnik negibno mirovati.«


Pridobitev slušnega aparata

»Če se izkaže, da je okvara sluha nepopravljiva, da se je torej ne da pozdraviti z zdravili niti izboljšati z operacijo, dobi vsak bolnik možnost za pridobitev medicinsko-tehničnega pripomočka v obliki slušnega aparata. Zavarovalnica krije stroške slušnega aparata do približno 300 evrov. Vsi dobavitelji v Sloveniji ponujajo standardne slušne aparate v tem cenovnem razredu, seveda pa tehnika omogoča tudi izboljšane možnosti. Več kot je teh možnosti, dražji je aparat. Če se posameznik odloči za nadstandardni aparat, mora razliko v ceni kriti sam. To je povsem individualna želja. Nihče izmed zdravnikov niti proizvajalcev uporabnikov slušnega aparata ne sili v to ali ono odločitev, ga pa o različnih možnostih seznani,« je končala dr. Vatovčeva.

O postopku pridobitve prvega slušnega aparata smo se pogovarjali tudi z Majdo Spindler, dr. med., specialistko otorinolaringologije iz Splošne bolnišnice Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, ki je povedala, da je postopek pridobitve natančno predpisan s pravilnikom ZZZS in obvezen za vse, ki so v njem udeleženi. Zgodi pa se, da celo kakšen izmed osebnih zdravnikov postopka ne pozna. Koraki do slušnega aparata so naslednji:

- Osebni zdravnik napoti naglušnega k specialistu ORL.Specialist ORL ugotovi, ali obstaja indikacija za predpis slušnega aparata; če obstaja, izda naročilnico za testni slušni aparat. Naglušnega seznani s postopkom za pridobitev slušnega aparata, kje in kdo so dobavitelji, seznani ga z možnostjo izbire slušnega aparata v okviru strokovnih indikacij, in sicer z možnostjo testiranja aparatov ali vrnitve aparata dobavitelju. Seznani ga, kako se na aparat navaja, da mora ob težavah na kontrolo k dobavitelju, določi pa tudi datum za kontrolo s slušnim aparatom. Pri otrocih do polnoletnosti mora biti ob pregledu obvezno prisoten eden izmed staršev ali skrbnik, pri starejših pa je priporočljivo, da dobi informacije tudi človek, s katerim živi in mu bo pozneje pri uporabi aparata lahko pomagal.
- Pri dobavitelju, tj. slušnem akustiku, naredijo naglušnemu najprej odtis sluhovoda, po katerem izdelajo olivo (del aparata, ki leži v sluhovodu), mu predstavijo standardni slušni aparat, ki ga v celoti plača ZZZS, in predstavijo tudi dodatne možnosti v obliki tehničnih dodatkov in izboljšav, ki jih mora naglušni plačati sam.

Ko olivo izdelajo in aparat pripravijo, kar traja do nekaj dni, mora dobavitelj akustik naglušnemu natančno razložiti delovanje in uporabo slušnega aparata ter mu dati o tem tudi pisna navodila. Slušni aparat mu nastavijo najprej po rezultatih testiranja sluha, nato pa še po želji naglušnega. Seznanjen mora biti s trajnostno dobo aparata in pogoji servisiranja.

- Slušni aparat mora uporabljati redno vsaj 14 dni oziroma do največ 3 mesece. V tem času slušni akustik preveri, ali je aparat uporabljal redno in ali zna z njim ravnati; o tem nato izda tudi potrdilo.
- Po tem pri specialistu ORL, ki ima v skupini tudi defektologa, s preiskavami preverijo, ali zna naglušni z aparatom ravnati, kako je z njim zadovoljen, kako sliši tone in govor, kako se navaja na poslušanje, dobi pa tudi navodila za poslušanje v različnih okoljih. Če je treba, opravi dodatne vaje in jih ponavlja. Ob zadovoljivi rehabilitaciji zdravnik predpiše slušni aparat; če kljub vsem postopkom ni zadovoljivega uspeha, pa slušnega aparata v breme ZZZS ne predpiše.


Kaj mora naglušni vedeti, ko se odloča za slušni aparat? Majda Spindler, dr. med., specialistka otorinolaringologije, je svoje izkušnje in zakonske predpise strnila v 10 nasvetov.


- Naglušni se mora zavedati, da slabo sliši; do tega mora biti kritičen (ne sme kriviti drugih, da govorijo tiho, nerazločno, da je TV primerno glasen, čeprav je za vse druge preglasen ...).
- Sam mora želeti, da bi dobro slišal, da bi se lahko pogovarjal, komuniciral, da ne bi bil zaradi naglušnosti izoliran.
- Če obstaja indikacija za slušni aparat, se mora zavedati, da je treba v večini primerov nekaj dela in napora za dosego primernega rezultata.
- Seznanjen mora biti s postopkom za pridobitev slušnega aparata.
- Vedeti mora, da je uspeh uporabe slušnega aparata odvisen od različnih objektivnih in subjektivnih faktorjev:

* težja kot je naglušnost, slabše je razumevanje govora; z izgubo sluha pod določeno mejo ne moremo več vzpostaviti razumevanja govora z nobenim še tako izpopolnjenim slušnim aparatom;
* navadno je razumevanje govora boljše, če je okvara sluha v srednjem ušesu; višje kot je okvara proti možganskim centrom za sluh, slabše je razumevanje govora;
* starost in slabši spomin ne pomenita, da se na slušni aparat ne moremo navaditi, ampak da potrebujemo več časa in vaje;
* dobro je, če nekaj o slušnem aparatu vemo že prej; pozanimamo se pri sorodnikih ali prijateljih, ki ga že imajo, ali preprosto obiščemo dobavitelja akustika, kjer dobimo osnovne informacije.

- Slušni aparat bo treba izbrati po več kriterijih. Na velikost slušnega aparata vplivajo najprej objektivni kriteriji, kot so večja ali manjša naglušnost, oblika sluhovoda in psihofizične sposobnosti naglušnega, šele nato želja po večjem ali manjšem aparatu. Glede tehničnih možnosti pa je treba upoštevati, kakšno okvaro sluha ima, v kakšnem okolju živi, se giblje, dela …
- Standardni slušni aparat plača ZZZS v celoti. Nadstandardni slušni aparati imajo dodatke in izboljšave, s katerimi lahko obdelujejo natančneje in bolje več podatkov hkrati; bolje prilagodijo nastavitev posamezniku. Običajno nadstandardni aparati izboljšajo razumevanje govora, predvsem pri zapletenejši okvari sluha in v zahtevnem okolju, vendar ne avtomatsko; treba ga je preizkusiti in dobro nastaviti. Razliko v ceni med standardnim in nadstandardnim aparatom plača uporabnik.
- Navaditi se bo treba na to, da je okolje glasnejše in da se sliši več zvokov kot brez slušnega aparata. Da slišimo več, nas mora veseliti, ne obremenjevati.
- Navajanje na slušni aparat se ne konča po 2–3 mesecih, s tem ko smo opravili postopek za pridobitev slušnega aparata. Večkrat je potrebno daljše obdobje mesecev, tudi let, da se spet navadimo poslušati in razumevati govor.
- Slušni aparat je treba ves čas redno vzdrževati doma, občasno tudi na servisu.


Zakaj razlike med standardnimi in nadstandardnimi slušnimi aparati?

Majda Spindler, dr. med., specialistka otorinolaringologije, je povedala, da je v zadnjem desetletju zavidljivo napredovala digitalna tehnologija tudi pri izdelavi slušnih aparatov, istočasno pa so se oblikovala nova dognanja o sluhu in razumevanju govora. Analognih slušnih aparatov dejansko ni več; nadomestili so jih digitalni. »Cenovni razpon analognih slušnih aparatov je bil majhen, približno 30 %, pri digitalnih aparatih pa je 400 % in več. ZZZS je pred leti upravičeno uvedel tako imenovani "cenovni standard" za slušni aparat, izhajajoč iz takratne povprečne cene analognih aparatov. Tega pa v zadnjih petih letih ni korigiral ali vsaj ne usklajeno s stroški, kot povedo dobavitelji. Zato je v cenovnem razredu standardnega slušnega aparata vedno manj aparatov oziroma imajo ti manj tehničnih možnosti. ZZZS pa v okviru posebnega postopka plača nadstandardni slušni aparat v dogovorjeni ceni otrokom in mladostnikom do 20. leta.«


Kako preprečiti neuporabo slušnih aparatov?


Spindlerjeva navaja, da ne gre za specifično dogajanje pri slušnih aparatih, podobno je z zdravili, zobnimi protezami in z drugimi tehničnimi pripomočki. »Čudi nas predvsem, zakaj aparata ne uporabljajo tisti, ki so zanj precej doplačali. Če pogledamo okrog sebe, pa vidimo, da si večina vsaj kdaj kupi stvari, ki jih pozneje ne uporablja. Razmišljamo, kaj narediti. Specialist otorinolaringolog sledi in ocenjuje naglušnega največ v prvih treh mesecih s postopkom pridobitve slušnega aparata in še v tem obdobju lahko ocenjuje samo, kako naglušni sliši, razume, kako zna z aparatom ravnati, ne pa, ali ga dejansko uporablja. Pozneje z naglušnim izgubi stik, ravno tako kot dobavitelj in ZZZS. To, kar lahko storimo, je, da naglušne izobražujemo o tem, kako pomembna sta poslušanje in komunikacija, in da nam pri tem pomagajo svojci, osebni zdravniki in širša javnost.«





Moje zdravje št. 56 / 29. januar 2008
Foto: Arhiv MZ