V prehrani se uporabljajo le poganjki rastline. Gojijo bele, zelene in vijoličaste beluše; najžlahtnejše pridelajo v Nemčiji in Franciji. V naravi najdemo tanke asparagusove poganjke le v zeleni barvi; rastejo iz zemlje ob trajnici. Ta doseže v višino od 100 do 150 centimetrov. Bele beluše pridelajo z zasipavanjem, zato imajo milejši okus od preostalih, ki so nekoliko grenki.

beluši, zelenjava, naravno, perhrana
Beluši vsebujejo beljakovine, folno kislino, betakaroten, kalij, kalcij, železo, cink provitamin A ter vitamine B, C in E. Pospešujejo izločanje urina, delujejo blago odvajalno. Vsebujejo flavonoide in karotenoide, elemente v sledovih – kositer, silicij in molibden, tudi eterično olje, ki deluje razkuževalno. Samonikle rastline so idealna izbira za obnovitev zalog vitaminov in mineralov, nekateri pa beluše priporočajo tudi za spomladansko čiščenje telesa. Bogati so z vlakninami, njihova kalorična vrednost pa je nizka, saj imajo nizko vsebnost ogljikovih hidratov, zato so primerni tudi za ohranjanje idealne telesne teže. Divji zeleni šparglji so po okusu nekoliko grenki, tj. zaradi aminokisline asparagin, vanilina in spargaurina. Te tri sestavine blagodejno vplivajo na jetra in žolč, njihov diuretični učinek pa deluje očiščevalno na organizem; lutein koristi krvnim žilam. Ker pospešujejo delovanje jeter in ledvic, so priporočljiva hrana pri težavah s protinom, z artritisom in revmo. Ugodno delujejo tudi na črevesje, saj vsebujejo veliko vlaknin.

Cenjeni v kulinariki

Le mehki deli poganjkov so primerni za prehrano. Za pripravo ne zahtevajo posebnih kuharskih spretnosti. Prilegajo se različnim živilom in jim dodajo specifičen okus. Priljubljeni so z jajci, v rižoti, s pečenimi zelenjavnimi zavitki, kot dodatek omakam, posebno dobra pa je špargljeva juha. Da bi ohranili vse koristne lastnosti, šparglje le na hitro skuhamo v slani vodi ali na sopari in jih dodamo jedem takrat, ko so že skoraj kuhane.

 

Moje zdravje št. 137 / 15. marec 2011

foto: www.sxc.hu