Je pogostejša od raka, sladkorne bolezni in od spolno prenosljivih bolezni; zanjo zboli od 10 do 15 odstotkov žensk v plodnem obdobju. Na žensko vpliva telesno, psihično in tudi socialno, hkrati pa predstavlja velik strošek za nacionalne zdravstvene sisteme. Leta 2007 so v Evropskem parlamentu endometriozo označili kot socialno bolezen.

Gre za bolezen, pri kateri se tkivo, ki je podobno sluznici maternice, pojavi zunaj maternične votline. Lahko se pojavlja po potrebušnici,jajčnikih, jajcevodih, maternici pa tudi drugje, na primer na debelem in tankem črevesju, slepiču, mehurju, sečevodih, maternici, tudi na pooperativnih brazgotinah. Marca je potekal mednarodni teden ozaveščanja o endometriozi, ki ga na pobudo številnih svetovnih društev, organizacij in bolniških združenj s področja reproduktivnega zdravja letos zaznamujejo po vsem svetu. Ob tej priložnosti sta o možnostih zdravljenja spregovorili specialistki ginekologije in porodništva iz Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana doc. dr. Martina Ribič Pucelj, ki je ena najvidnejših strokovnjakinj na tem področju v Sloveniji in v tujini, ter njena mlajša kolegica Vesna Šalamun, specialistka ginekologije in porodništva.

Nastanek bolezni in težave, ki jih povzroča

Strokovnjaki dandanes iščejo vzroke za endometriozo pri hormonskih in genetskih dejavnikih pa tudi dejavnikih okolja, a kljub številnim teorijam ta zahrbtna »Ginekologi vemo, da so krčevite bolečine ob menstruaciji nekaj normalnega. Če so te bolečine močnejše ali pa če se pojavljajo že pred začetkom menstruacije, če so vedno hujše ali še posebej, če nastanejo na novo, pa postanemo pozorni, ali je mogoče vzrok za te bolečine endometrioza,« razlaga dr. Vesna Šalamun. »Gre torej za ciklične bolečine, včasih pa se določene bolečine pojavljajo tudi kronično. Medenične bolečine se pojavljajo dolgotrajno ne glede na cikel. K nam prihajajo ženske, ki imajo boleče spolne odnose in bolečine v križu. Težave pa so odvisne od tega, kje se nahajajo endometriotične spremembe. Če so v črevesju, imajo lahko ženske med menstruacijo krčevite bolečine v spodnjem delu trebuha, napihnjen trebuh in boleče odvajajo blato. Včasih lahko opažajo tudi kri na blatu. Če se pojavlja endometrioza na mehurju, se kaže z bolečim uriniranjem ali pa s krvjo v urinu.« Endometrioza povzroča tudi neplodnost. Med bolnicami, ki se soočajo z neplodnostjo, ima kar od 20 do 40 odstotkov eno izmed oblik endometrioze.

Potrebna je zgodnja prepoznava

Po zadnjih podatkih Endometriosis society v Evropi od začetnih težav do prepoznavanja bolezni preteče osem let, v ZDA devet, najnaprednejša na
tem področju pa je Brazilija, kjer do potrditve bolezni preteče sedem let. »Brazilija ima izjemno dobro zdravstvo in je verjetno država, kjer je največ specializiranih centrov za endometriozo,« pravi doc. dr. Martina Ribič Pucelj in dodaja, da je v svetu postal trend, da se neplodne bolnice pošilja v postopke zunajtelesne oploditve brez diagnostike in ugotavljanja vzroka neplodnosti. »Celo evropsko združenje za humano reprodukcijo predlaga, da ženske, ki imajo endometriotične ciste štiri centimetre in manj, ne operiramo, ampak jim ponudimo zunajtelesnooploditev. In tukaj je del bolnic, ki so zgubljene, ker bolezen napreduje, čeprav bi jim lahko nudili spontane zanositve. Endometrioza v dobri kirurgiji daje prek 50 odstotkov spontanih zanositev.«

Vzroki poznega prepoznavanja

Pozno prepoznavanje bolezni se dogaja predvsem zaradi premajhnega poznavanja bolezni med ginekologi. Premajhno poznavanje pa se kaže tudi pri družinskih zdravnikih; ti namreč bolnice z endometriozo »usmerjajo na popolnoma napačne preiskave«. Eden izmed vzrokov poznega prepoznavanja je tudi podcenjevanje bolezni. »Te bolnice imajo kronične težave in se vračajo k svojemu zdravniku, ta pa se jih počasi naveliča. Tako Američani takšne bolnice pošiljajo k psihiatrom, Angleži k psihologom, s čimer se spet čas podaljša. Tudi jaz sem dobila pacientke, ki so imele napotnico za psihiatra, pa je po operaciji niso več potrebovale. Veliko težavo predstavljajo neustrezni diagnostični postopki. »Ginekologi uporabljamo vaginalni ultrazvok, večkrat pa pozabljamo na dober klinični pregled. Pogosto se pojavlja tudi neustrezno zdravljenje. Zelo pogosto se dogaja, da pacientka, ki pride k zdravniku zaradi bolečin, dobi antibiotike in se ji postavi diagnoza vnetje jajčnikov. Pogosto se tem bolnicam predpišejo tudi protibolečinska zdravila.

Pri postavljanju diagnoze mora zdravnik najprej pozorno prisluhniti pacientki, nato sledi natančen klinični in vaginalni ultrazvočni pregled. Dokončna potrditev in obsežnost bolezni pa bo dosežena z laparoskopijo, ki danes ni več samo v funkciji diagnosticiranja bolezni, ampak je hkrati tudi kirurški postopek. Zdravnik bo pacientke lahko usmeril tudi na dodatne preiskave, odvisno od specifike težav, na primer na preiskave črevesja. Tukaj se dela ena največjih napak, ker zdravniki pošiljajo te pacientke na kolonoskopijo. Ta preiskava je najbolj zavajajoča, ker v večini primerov izključi endometriozo črevesja in se nadaljnja diagnostika oddalji.«

Kirurško zdravljenje

Za zdaj je izbirni in najuspešnejši način zdravljenja kirurški,« zatrjuje doc. dr. Martina Ribič Pucelj. »Če želimo, da je kirurško zdravljenje uspešno, je potrebna kirurška odstranitev vseh sprememb, ki jih vidimo in ki jih tudi tipamo.« Nekatere endometriotične spremembe so namreč na površini zelo slabo vidne, ker se vraščajo pod potrebušnico. Za uspešno kirurško zdravljenje je potrebna natančna predoperativna diagnostika. »Neuspešno kirurško zdravljenje vodi v ponovne operacije, ki so težje in imajo manjši uspeh. Drugo, kar je, je to, da neustrezno kirurško zdravljenje cist jajčnika pogosto jajčnik v tej meri uniči, da se zmanjša njegovo rezervo, to pomeni število jajčnih celic, in s tem zelo negativno vpliva na poznejše možnosti zanositve,« pojasnjuje doc. dr. Martina Ribič Pucelj in dodaja, da naj bi zdravniki, ki niso usposobljeni za zahtevne operacije endometrioze, ostali pri diagnostiki in poslali pacientko v tak center, kjer so vešči celostne in radikalne operacije.

Kljub vešči in natančni operaciji pa se bolezen lahko ponovi. »Po različnih raziskavah se to lahko zgodi v 20–60 odstotkih. Najpogosteje se sicer ponavlja endometrioza jajčnika. Vzroki so različni – poleg tega, da je to lahko tudi imunološka bolezen, so ponovitve odvisne od oblike endometrioze, obsežnosti in od ustreznosti kirurškega zdravljena. Za zdaj idealnega načina, ki bi pri vseh bolnicah omogočal trajno ozdravljenje endometrioze, ni.«

»Namen zdravljenja je odvisen predvsem od pacientke in njenih težav. Namen je zmanjšati oziroma odstraniti bolečino ter druge znake, zmanjšati lezije, ohraniti plodno sposobnost oziroma ozdraviti neplodnost, preprečiti ponovitev bolezni in na vsak način z vsem tem izboljšati kakovost življenja,« pravi doc. dr. Martina Ribič Pucelj.

Zdravljenje z zdravili

Odkar je endometrioza znana, to je od začetka 20. stoletja, so jo poskušali zdraviti s številnimi zdravili. »Vsa so temeljila na principu, ali posnemati nosečnost ali pa menopavzo. Zakaj? Endometrioza je hormonsko odvisna bolezen in se pojavlja ter razvija takrat, kadar jajčniki delujejo. Torej če se zavredelovanje jajčnikov, je bilo predpostavljeno, da bo tudi endometrioza propadla. Žal so bili uspehi bolj slabi.« Med uporabljena zdravila sodijo sproščevalci analogov GnRH in danazol. Ta zdravila posnemajo oziroma povzročijo umetno menopavzo, a žal z vsemi težavami, ki so značilne zanjo, to je s slabim počutjem, suho nožnico, z navali vročine, izgubo libida in z vplivom na kostno gostoto, se pravi zmanjšanje kostne gostote. Takšni so stranski učinki predvsem analogov, medtem ko danazaol vpliva na metabolizem maščob. Zaradi vseh negativnih učinkov je zdravljenje s temi zdravili časovno omejeno na ne več kot šest mesecev. Pogosto pa se nato bolezen ponovi še v hujši obliki.

Zdravniki pogosto posegajo po kombiniranih kontracepcijskih tabletah, ki imajo malo stranskih učinkov. Raziskave so pokazale, da sicer ne preprečijo ponovitve bolezni, a se ta ponovi manjkrat in pozneje.

Doc. dr. Ribičeva je sklenila, da je od konca lanskega leta v Sloveniji na voljo novo peroralno zdravilo z manj stranskimi učinki in primerno za dolgotrajno uporabo, od katerega si zdravniki veliko obetajo.


Moje zdravje št.139, april 2011
Foto: arhiv MZ