Kako se pojavi kronična venska bolezen, kaj pogojuje nastanek venske insuficience, kako se kažejo znaki bolezni, kaj lahko naredimo sami, da preprečimo nastanek obolenja oziroma olajšamo že prisotne znake in ne nazadnje, kako jo zdravimo, nam je razložil dermatovenerolog prof. dr. Igor Bartenjev, dr. med.
Kateri so znaki venskega popuščanja?
»Pri določenem številu ljudi so znaki hudi, pri večini pa so bolj blagi. Tako kronično vensko popuščanje delimo v tri stadije. Pri blagem venskem popuščanju težav pravzaprav ni. Vidimo v glavnem estetsko moteče spremembe, ki se pojavijo po stegnih in golenih kot razširjene drobne žilice, včasih se pojavi kakšna krtica (krčna žila) ali varica. Gre za estetsko motnjo, kjer tisto, kar vidimo, ni ravno lepo; presevajo modre žile, ki so razširjene ali združene v skupke, tj. tako imenovane metličaste vene. To niso kapilare, ampak drobne vene v koži. Pri prehodu v drugo fazo bolnik še vedno nima veliko težav, se pa pojavijo debelejše krčne žile v premeru več kot 4 milimetre, ki so vijugaste. Tudi pri tej drugi stopnji so prisotni vsi znaki prve stopnje, pojavljajo pa se že tudi določene težave, kot so: utrujene noge, včasih predvsem zvečer tudi otekanje nog, še posebej okrog gležnjev in v spodnjem delu goleni. Včasih se lahko pojavi tudi že vnetje kože; če je oteklina dlje časa prisotna, se lahko zaradi nekaterih produktov, ki se kopičijo v žili in ob žilju v koži, pojavi vnetje kože, čemur pravimo zastojni ali hipostazični dermatitis. Znaki tretjega stadija venskega popuščanja so močno razvit hipostazični dermatitis, koža je na prizadetih mestih temneje obarvana, pojavlja se tudi golenja razjeda. Opisane spremembe so posledica velikih sprememb v žilnem sistemu in neposredni okolici, kjer nastaneta propad tkiva in t. i. golenja razjeda. Znaki, ki sem jih naštel, so vidni. Vedeti pa je treba, da vene v spodnjih okončinah potekajo v dveh nivojih. V globini ob arterijah med mišicami potekajo globoke vene, povrhnji venski sistem pa je pod površino zunaj mišic oz. nad mišicami. Prvemu pravimo intrafascijski, drugemu, ki ga vidimo, pa ekstrafascijski sistem. Oba sistema sta povezana prek številnih perforantnih ven, torej ven, ki povezujejo povrhnji in globoki venski sistem. Po teh žilah kri nenehno prehaja iz globokega v povrhnji sistem, po potrebi pa tudi nasprotno. Kadar gre za prizadetost globokega sistema, če se na primer zamaši žila in nastane globoka venska tromboza, se zgodi, da kri, ki ne more teči po tej globoki veni, ob tej zapori navali prek perforantnih žil v povrhnji venski sistem; tudi v tem primeru vidimo napete žile pod kožo. Tako je zunanji venski sistem včasih samo slika napak v globokem venskem sistemu. Prenapolnjen zunanji venski sistem in s tem bolezensko stanje se lahko zgodi tudi zaradi okvare zaklopk velike oziroma male vene safene.«
Kako bolezen prepoznamo? Kakšne diagnostične metode uporabljate?
»Bolezni po navadi ni težko prepoznati. Bolnika pregledamo v stoječem položaju. Velikokrat vidimo drobne žilice, varice, pri hujših stopnjah tudi otekanje nog in hipostazični dermatitis. To so vidni znaki, na podlagi katerih lahko zanesljivo prepoznamo obolenje. Včasih je treba uvesti tudi druge metode; predvsem si pomagamo z ultrazvokom. Preprostejši je ročni ultrazvok, pri katerem dobimo bolj grobo sliko, nazornejši prikaz stanja žil in tokov v njih pa dobimo z uporabo ultrazvočne neinvazivne preiskave, tj. s t. i. barvnim dopplerjem.«
Kako pristopite k zdravljenju?
»Lahko ga zdravimo konservativno ali operativno.
Kadar gre za blage oblike venskega popuščanja, po navadi zdravimo konservativno. Pomemben del terapije oziroma zaviranja napredovanja bolezni je kompresijsko povijanje. Če namreč od zunaj stisnemo okončino, stisnemo tudi žilo in tako preprečimo, da bi se v njih nabiralo preveč krvi. Po lastnih izkušnjah vem, da je velikokrat bolnikom to kompresijsko terapijo težko izvajati. Še posebej težko si pravilno namestijo povoj oziroma nataknejo kompresijsko nogavico starejši, velikokrat slabo pokretni ljudje; in tako je ta del terapije v praksi težavnejši, kot si mi, zdravniki, želimo priznati. Žil ne moremo drugače pozdraviti, kot da jih izločimo iz krvnega obtoka, kar dosežemo z različnimi metodami. Konservativnejša je metoda, kjer v obolelo žilo vbrizgamo sredstva za sklerozacijo. Ta sredstva delujejo selektivno, kar pomeni, da učinkuje le v žilni steni, ki je poškodovana, v zdravi pa nima pravega učinka. Deluje tako, da povzroči vnetje žile in zlepljenje žilne stene; žila sčasoma odmre in se absorbira v telo. Ob tej terapiji, ki je zelo učinkovita, poceni in varna, je potrebno tudi povijanje žile. Sklerozantna metoda je uspešna samo takrat, kadar ne gre za velike prizadetosti v perforantnih žilah v globokem venskem sistemu in okvare zaklopk. Pri globljih oziroma večjih okvarah ožilja sklerozantna terapija na dolgi rok ne bo uspešna.
Konservativna terapija je tako kot edina terapija primerna pri blažjih oblikah bolezni; kadar gre za poznejše stadije, pa dejansko vedno potrebujemo kirurško zdravljenje. To pomeni, da obolelo veno fizično iztrgamo, izluščimo, ob tem pa moramo tudi popraviti poškodovane zaklopke oziroma čim bolj odpraviti tiste vzroke, ki so bili vzrok za nastanek bolezni. Če so posegi narejeni nestrokovno, se lahko bolezen ponovi. Tehnike operacije se z napredkom medicine spreminjajo. Danes poleg klasične metode, ko žile izluščimo z žico, obstajata še radiofrekvenčna in laserska metoda, tj. metoda endoluminalne obliteracije.«
Večina ljudi ne ve, da obstajajo tudi zdravila oziroma da se vensko popuščanje lahko zdravi z zdravili.
»Kroničnega venskega popuščanja se ne da v celoti pozdraviti. Stanje lahko s prej omenjenimi metodami izboljšamo, a popolna ozdravitev ni mogoča. Strokovnjaki priporočamo jemanje venoaktivnega zdravila Detralex, to je edinega zdravila, ki ga priporoča veliko uglednih zdravniških združenj in smernic za zdravljenje bolezni. V omenjenem zdravilu so delujoča učinkovina mikronizirani flavonoidi, ki po dolgotrajnem jemanju stabilizirajo žilno steno in s tem preprečijo, da bi se v njej nabirali škodljivi produkti. Detralex predpisujemo ljudem z vensko insuficienco različnih stopenj, pomembno pa je, da ga bolniki uživajo dolgo časa. Konec koncev govorimo o kroničnem obolenju, torej mora tudi zdravljenje potekati skladno s potekom bolezni, vsekakor pa ne le kak teden ali mesec. Zdravilo se jemlje več let, po dveh ali treh mesecih se naredi premor, potem se ponovno začne jemanje. Kronično bolezen tako lajšamo in zaviramo njen razvoj. Neželenih učinkov zdravilo nima oziroma so izjemno redki.«
Kakšne so vaše izkušnje z zdravilom? Ali je adherenca bolnikov dobra?
»Moje izkušnje z zdravilom so solidne. Edina težava je v tem, da bi ljudje radi čudežno tabletko, ki bi pomagala že po nekajkratnem zaužitju. Ne glede na to, da bolnikom razložimo, da je treba zdravilo jemati dolgotrajno in da eno- ali dvomesečno jemanje ne bo imelo učinka, ljudje velikokrat vseeno sčasoma opustijo jemanje zdravila.«
Kako zdravimo vensko razjedo? Ali poleg drugega predpisujete tudi mikronizirane flavonoide?
»Osnova za zdravljenje venske razjede je ustavitev zastajanja venske krvi v venskem sistemu, kar dosežemo s kompresijskim povijanjem. Za hitrejše celjenje uporabljamo tudi hiperbarično komoro, različne laserje, lokalno pa rane zdravimo s hidrokoloidnimi in z alginatnimi oblogami. Med njenim zdravljenjem pa je zelo dobrodošlo tudi dodatno sistemsko zdravljenje s flavonoidi. Zdravila torej absolutno uporabljamo pri venski razjedi, ne bodo pa ta zdravila razjede zaprla. Treba jo je tudi mazati, skrbeti, da se ne pojavi bakterijska infekcija, jo kompresijsko povijati in se gibati.«
Sklepne misli
Venska insuficienca je bolezen, ki je zelo razširjena, navadno pa se začne razvijati že zgodaj. In prav takrat je tudi smiselno ukrepati. Ko je bolezen že močno razvita, so uspehi zdravljenja veliko manjši, kot če bi bilo zdravljenje začeto prej. Včasih imamo bolnike, ki čakajo tudi 40 let, preden poiščejo zdravniško pomoč ...
Znaki kroničnega venskega popuščanja so:
metličaste vene;
mrežaste vene ali krčne žile (varice);
otekline goleni in kožne spremembe;
lipodermatoskleroza;
golenja razjeda.
Moje zdravje št. 72 / 16. september 2008
Foto: Arhiv MZ