Nedavne študije pa so pokazale naslednje: Ni mogoče dokazati, da se število spermijev manjša, saj mnoge vznemirljive izjave temeljijo na neprimernih standardih merilnih metod, napačnih statistikah in neprimernih primerjavah. Imamo jasne dokaze, da se kakovost sperme pri moških ne spreminja.
Zgodovina krize sperme se je začela okoli leta 1980. Takrat so začeli v posameznih študijah dokazovati, da naj bi se kakovost moških semen poslabševala. Znanstveniki z Danskega so pri tem analizirali podatke o dvainšestdesetih raziskavah, ki so se začele že leta 1938 in se končale leta 1980. Obseg in količina sperme sta se v tem obdobju resnično zmanjšala. Če se bo ta trend nadaljeval, naj bi leta 2060 prišli do stanja nič.
Preozke kavbojke
Časopisi in drugi mediji so bili takrat polni opozorilnih naslovov in znanstveniki so mrzlično iskali vzroke. Enkrat naj bi bile za to odgovorne preozke kavbojke, drugič tobak, alkohol, stres, radioaktivna sevanja in celo ogrevanje ozračja. Drugi so obtoževali hormonsko aktivne kemikalije ali celo mehčala za umetne mase in podobno. Vse to naj bi vplivalo na kakovost sperme. Končno so povezovali padajoče število rojstev v industrijskih državah z vedno večjim številom umetnih oploditev.
V Lausanni so začeli tudi ugotavljati vpliv okolja na moško plodnost in v ta namen zbirali semensko tekočino prostovoljcev, starih od 18 do 22 let. Po danski raziskavi, ki je bila prva te vrste, se je z leti zvrstilo še 27 podobnih, ki pa so pokazale zelo različne rezultate. Statistike so pokazale, da je treba zelo kritično presojati te krizne napovedi. Tako so danski strokovnjaki svoje lastne podatke medtem že popravili. Od leta 1996 so vsako leto preiskovali spermo 350 mladih moških in ugotovili, da se število semen v povprečju sploh ni spremenilo.
Kljub temu se popularnost poročil o krizi sperme nikakor ni zmanjšala. Danes se zgodbe o tej krizi prodajajo precej bolje kakor pa vsa pozitivna sporočila, čeprav so pomanjkljivosti prve danske študije že dolgo znane. Standardizirane merilne metode v posameznih raziskavah so bile namreč zelo različne. Laboranti so pod mikroskopom šteli število spermijev in kadar se je primerjalo štetje enega laboranta s štetjem drugega, so bili rezultati precej različni. Dodaten problem je bil neenoten čakalni čas, ki je potekel od izliva semena do njegovega prihoda v laboratorij. Če je ta čas prekratek ali pa predolg, se lahko število spermijev bistveno spremeni.
Razen tega so raziskovalci delali primerjave z moškimi iz različnih držav. Vemo pa, da je število spermijev od dežele do dežele različno. Večina raziskav iz leta 1970 je prihajala iz Amerike, predvsem iz New Yorka – torej iz okolice, kjer imajo moški veliko koncentracijo semen. Po letu 1970 pa je bilo raziskav v Ameriki precej manj, zato se je krivulja spuščala strmo navzdol. To, da se tovrstno število od dežele do dežele razlikuje, so ugotovili tudi pri 1500 švicarskih rekrutih. Število njihovih spermijev je bilo v povprečju manjše kakor pri Norvežanih in je bilo primerljivo s številom pri Dancih.
Tudi slabša dela otroke
Vendar pa stoji trditev, da manjše število spermijev vpliva na sposobnost oploditve, na zelo majavih nogah, kajti pomembnejše so druge vrednosti, med drugim ta, kakšne oblike so spermiji in kako dobro se lahko premikajo. Problem pri takih raziskavah je bil seveda, da so te vrednosti lahko precej nihale, in sicer ne samo pri različnih ljudeh, ampak tudi pri enem in istem moškem v različnih časovnih razdobjih. Vedno znova pa je mogoče ugotoviti, da imajo moški s slabšo kakovostjo sperme otroke prav tako pogosto kakor drugi moški.
Pravilne rezultate lahko tako dobimo le pri dolgotrajnih raziskavah, ki spermo moških z nekega območja dovolj dolgo raziskujejo z enakimi metodami. Danes imamo o tem še premajhno število podatkov. Izumrli pa seveda ne bomo še tako hitro.
Nedeljski dnevnik, 7. februar 2012