Ne glede na to, ali gledamo na sedanje dogajanje v slovenski politiki z desne, leve ali sredinske strani, ali pristajamo na enega ali drugega »verjetnega« mandatarja nove vlade, obstajajo podatki, ki kažejo življenje, kakršno je, brez zlorab in političnih primesi. Med njimi so tudi podatki o kronični bolečini. Z njo v naši državi živi 420.000 odraslih ljudi, vsak četrti. To pa je podatek, ki ga noben načrtovalec politike zdravstvenega sistema ne more odpraviti z levo roko. Slovensko združenje za lajšanje bolečine, SZZB, zato upravičeno naslavlja deklaracijo za nacionalni načrt za obravnavo bolečine na vse pomembne naslove, od predsednika države do predsednika vlade, od predsednika državnega zbora do generalnega direktorja zavoda za zdravstveno zavarovanje. Pri tem seveda ne gre le za stroške zdravljenja, ki po oceni zdravstvene zavarovalnice presegajo 122 milijonov evrov na leto, ampak življenje ljudi, ki jih ima politična elita še posebno pogosto v ustih te dni.
180.000 bolnikov z močno in neznosno bolečino
Podatki prve in edine raziskave, ki se je tako temeljito lotila kronične bolečine, so presenetljivi in zastrašujoči. Če vsak četrti odrasli prebivalec naše države trpi bolečine, ki v povprečju trajajo 4,8 leta, pri več kot polovici pa več kot pet let, je še posebno zgovoren podatek, da je med njimi 180.000 bolnikov z močno in neznosno bolečino. Je to kakšna posebnost Slovencev in posledica življenja v kotlu, kjer je za stalno vretje pod pokrovko tudi nekaj vzrokov?
Ni dovolj dobro zdravljena
Simpozij Evropske federacije združenj za obravnavo bolečine o vplivu bolečine na družbo v Bruslju je ugotovil, da kronična bolečina ni dovolj dobro zdravljena v mnogih evropskih državah. To velja tudi za našo. Če ima po evropski raziskavi 19 odstotkov odraslih prebivalcev Evrope kronično bolečino, torej vsak peti, jo ima pri nas vsak četrti. A tako kot v Evropi je tudi pri nas na prvem mestu hrbtenica, sledijo bolečine v okončinah in sklepih, na tretjem mestu je glavobol. V Evropi je zato izgubljenih 500 milijonov delovnih dni na leto, pri nas pa je po dostopnih podatkih več kot tretjina zaposlenih s kronično bolečino v bolniškem staležu v povprečju 29 dni na leto. V denarnem smislu to pomeni okoli 80 milijonov evrov na leto.
Evropa se je resno lotila zdravljenja kronične bolečine. Samo kronična bolečina v hrbtenici prizadene na desetine milijonov ljudi, 65 odstotkov med njimi ima bolečine, ki se spremenijo v kronične in pri več kot polovici trajajo več kot pet let. Če je Bruselj ugotavljal slabe diagnostične postopke in načine lajšanja bolečine, to toliko bolj velja za našo državo. »Evropski parlament je sprejel deklaracijo o kronični bolečini, s katero nalaga zdravstvenim delavcem, da namenjajo več pozornosti takim problemom,« pravi prim. mag. Slavica Lahajnar Čavlovič, dr. med., predsednica Slovenskega združenja za lajšanje bolečine, ki je nastalo pred nekaj več kot desetimi leti in je del svetovnega združenja za obravnavo bolečine. »Revmatologi, travmatologi, onkologi se ukvarjajo z boleznimi z njihovega področja dela, bolečina je zanje samo spremljajoči simptom. V resnici pa je to bolezen živčnega sistema, ki jo moramo agresivno zdraviti ne glede na spremljajoče bolezni. Bolečina je in bo vedno večje breme za zdravstveni sistem. Prebivalstvo se stara in vedno več ljudi ima kronične bolezni. Zdravljenje bolečine naj bo pravica vsakega državljana.«
Raziskave in statistični podatki kažejo, da je izvor kronične bolečine velikokrat tudi v gibalnem aparatu, največkrat zaradi obrabe sklepov, vnetnih procesov, revme, osteoporoze, nepravilnih obremenitev hrbtenice, kolkov in kolen, 95 odstotkov bolnikov pa tudi po enoletnem zdravljenju še naprej trpi kronične bolečine.
Nacionalni načrt
Ob vsem tem je nujno, da država sprejme nacionalni načrt, ki bo kronično bolečino prepoznal kot bolezen, hkrati pa zagotovil pogoje za zdravljenje po strokovnih smernicah, potrebna zdravila in izobraževanje kadrov. Pritiskov na državno blagajno je vse več, hkrati s tem pa negotovosti in strahu, kakšne posledice bodo trpeli bolniki. Samo mimogrede, ker gre za celotno zdravstvo in ne le strokovni vrh, omenimo, da je Univerzitetni klinični center prejšnji teden opozoril na posledice vse večjega varčevanja, zaradi česar tej ustanovi grozi nemogoč položaj. Kaj to pomeni, lahko povemo z drugimi besedami: posledice bodo nosili bolniki.
Resnosti sedanjega trenutka in zaskrbljenosti 420.000 ljudi s kronično bolečino ni treba posebno poudarjati. Ko se starejši z mislijo na svoje brezposelne potomce ali otroke z nizkimi osebnimi dohodki odpovedujejo vsemu, čemur se morejo, ko se odrekajo pravicam, ki jim pripadajo, ko trpijo tudi bolečine, ker je marsikatere postopke zdravljenja in lajšanja bolečine treba dodatno plačati, je država na trdi preizkušnji.
Če temu dodamo še bolečine, ki jih povzroča politika s svojim vedenjem in odločitvami, je krog sklenjen. In spet smo na začetku…
Nedeljski dnevnik, 18. januar 2012
