Najnovejši psihiatrični klasifikacijski sistem obravnava pet vidikov kompulzivnega vedenja, ki pomagajo psihiatrom razločiti med normalnim in patološkim človekovim obnašanjem. Ti kriteriji, kljub temu, da se zdijo povsem subjektivni in relativni, kažejo na potrditev diagnoze obsesivno-kompulzivne motnje (OKM) v primeru, da so prisotni vsi obenem:
1. Dejanja se ponavljajo in so formalizirana.
2. Pacient nima kontrole nad svojimi dejanji.
3. Dejanja se opravljajo, da znižajo stres in nimajo sama po sebi nobenega cilja.
4. Pacient lahko vidi, da je njegovo vedenje nerazumsko in nerealno.
5. Pacient dojema svoje vedenje kot moteče in se mu poskuša upreti ali izogniti, ko ritualiziranje postane nujno.
Tu se pojavi več problemov, saj ljudem s to motnjo predstavljajo rituali nujno zlo, saj jim znižujejo stres, zato jih doživljajo kot olajšanje nevzdržne napetosti. Mnogi od njih so celo prepričani, da bodo umrli ali povročili smrt svojega bližnjega, če v določenem trenutku ne bodo opravili rituala, zato niti slučajno ne pomislijo na to, da bi se mu izognili.
Začne se zgodaj
Obsesivna-kompulzivna motnja se lahko pojavi zelo zgodaj, veliko je primerov otrok, ki kompulzivno čistijo, pospravljajo ali preverjajo svojo okolico. V povprečju pa velja, da se razvije okoli 20. leta starosti, zlasti pri moških, ki imajo praviloma slabšo prognozo kot ženske in ki se ukvarjajo predvsem s kompulzivnim preverjanjem in štetjem. Za ženske je značilno, da jo razvijejo kasneje, po 30. letu starosti – pri njih se motnja kaže predvsem v kompulzivnem čiščenju stanovanja in telesa. Vendar tako kot pri drugih podobnih motnjah tudi pri tej ni nobenega pravila, kdaj in v kakšni obliki se pojavi. Nekatere študije navajajo, da se v 50−70 odstotkov primerov OKM pojavi kot posledica nekega stresnega dogodka. Imelo naj bi jo 2−3 odstotke populacije, kar je manj od statistike panične motnje ali socialne fobije.
Pomoč antidepresivov
Ker se OKM pri pacientih velikokrat prepleta s simptomi depresije ali shizofrenije, se v okviru psihiatrije dostikrat uveljavlja zdravljenje s pomočjo antidepresivov (npr. zoloft) ali kombinacija antidepresiva in antipsihotika. Takšno zdravljenje se je pokazalo za uspešno zlasti v primerih, ko je bilo kombinirano z dolgotrajno psihoterapijo, kar pa lahko zaradi težavnosti te motnje traja tudi do deset let ali več. V najtežjih primerih se zdravniki poslužujejo tudi psihokirurgije.
Kriva je vzgoja in manj dednost
Statistične raziskave so pokazale, da je obsesivno-kompulzivna motnja le delno gensko pogojena, imelo naj bi jo samo 20 odstotkov sorodnikov obsesivnih pacientov; veliko bolj je odvisna od vzgoje posameznika, dogajanja v otroštvu, od vplivov iz okolice in stresnih dogodkov. Psihodinamski pristopi, ki se navezujejo na psihoanalitično metodo, hkrati z njo ugotavljajo bolnikovo fiksacijo v analni fazi psihoseksualnega razvoja s premočnim delovanjem Nadjaza, včasih pa odkrijejo pri pacientu tudi nezavedne homoseksualne težnje in narcizem. Pri nekaterih pacientih, ki imajo še posebno težke simptome kompulzivnega čiščenja rok in okolice, so opazili močno navezavo na religijska pravila in zapovedi, hkrati pa izredno močen libido, ki ga pacient s težavo transformira deloma v opravljanje nevrotičnih, deloma religioznih ritualov.
Pridni in delavni
Za bolnike z obsesivno-kompulzivno motnjo tako velja, da so izredno pridni, delavni, konformistični, družbeno prilagodljivi, da zelo skrbijo za higieno in svojo družino, vendar se po drugi strani zaradi svojih simptomov lahko hitro izolirajo od prijateljev in družbenega dogajanja. Zato je za psihiatre in psihoterapevte zelo pomembno, da si vzamejo zanje veliko časa in da napredujejo po majhnih korakih, kajti pacienti te vrste potrebujejo veliko pozornosti, zaupanja, pozitivnega transferja, da lahko postopno zamenjajo svoje rituale za manj obremenjujoče oz. manj izčrpavajoče rituale vsakdanjega življenja.
Močnejši od impulzov iz nezavednega
Čeprav je Freud postavil veliko iztočnic za preučevanje prisilne nevroze in prek ozdravljenih primerov pokazal na uspešnost psihoanalitične metode, v današnjih časih ta metoda ne velja za posebno učinkovito. Za zdravljenje obsesivno-kompulzivne motnje se je pokazala za najbolj uspešno vedenjsko-kognitivna terapija. Ta izpostavi pacienta tistim situacijam in razmeram, ki se jim ta izogiba, tako da se pacient nauči in navadi ravnati drugače, kot bi ravnal pod prisilo notranjih impulzov. Vendar se na tem mestu postavi tehtno vprašanje, ali se da zavest v tolikšni meri strenirati in avtomatizirati, da postane močnejša od impulzov iz nezavednega. Freud bi se po vsej verjetnosti zgolj nasmehnil takšni razlagi. Vendar novejše raziskave znotraj vedenjske teorije po drugi strani kažejo na to, da se bolniki z obsesivno-kompulzivno motnjo bolj zavarujejo pred potencialnimi nevarnostmi iz okolja, da na njih hitreje odreagirajo in jih tudi lažje prebolijo.
Ločnica med koncem religiozne prakse in začetkom bolezni
Antropolog Fiske in njegovi sodelavci so naredili primerjavo med prisilnimi in »navadnimi« vsakdanjimi rituali in ugotovili podobnosti tako v vsebini kot v formi. Muris (1997) je objavil raziskavo zdravih ljudi z visoko stopnjo ritualov, ki so podobni prisilnim, vendar jim ta motnja ne povzroča problemov v vsakdanjem življenju. Znani so primeri vrhunskih športnikov, ki pred vsakim nastopom opravijo svojevrstni ritual, ker so prepričani, da jim prinaša srečo in da brez njega ne bodo uspeli. Vprašanje, ki se tu zastavlja je ali lahko sploh kdo natančno določi, kje se konča vraževernost in kje začne psihična motnja. Turbott (1997) je šel s svojo raziskavo obsesivno-kompulzivne motnje najdlje, saj je prišel do zaključka, da so vsi rituali le deloma sociobiološko determinirani in da je uvrščanje nekega rituala med »normalne« ali patološke odvisno od kulturnega okolja in konteksta. Na tem mestu lahko omenimo npr. muslimanske rituale neprestanega čiščenja telesa pred vsakim vstopom v svetišče in pred molitvijo. Tako bi lahko dejali, da ni človeka, ki bi mogel postaviti jasno ločnico med koncem religiozne prakse in začetkom bolezni. Mahgoub in Abdel-Hafeiz (1991), ki sta opazovala vzorce obsesivno-kompulzivne motnje v vzhodni Savdski Arabiji, sta na vzorcu 32 ljudi ugotovila pojav kompulzije pri 78 %. Rasmussen in Eisen (1992) pa sta ugotovila, da ima 87 % obravnavanih religiozne kompulzije (50 % ponavljanje besed, 37 % umivanje) in samo 9 % nereligiozne rituale čiščenja. Vendar pa se postavlja pomislek ali je pri statističnih raziskavah v kulturah, ki so tako močno zaznamovane z religioznimi rituali sploh smiselno uvesti natančne kriterije razdelitve na religiozne in nereligiozne rituale čiščenja, saj je v večini primerov nemogoče določiti mejo. Potemtakem postane tudi zdravljenje pri njih z vidika naše »zahodnjaške« medicine bodisi neustrezno bodisi neučinkovito, z njihovega vidika pa spada povsem v domeno religije.
Tudi ptice ob stresu delujejo podobno
Na koncu se poraja vprašanje, zakaj se nihče od psihologov ni vprašal, zakaj neki ljudje z obsesivno-kompulzivno motnjo opravljajo standardizirane rituale in ne neke svojske, saj ima vsakdo od njih za seboj svojevrstno življenjsko zgodbo in specifično travmo. Kljub temu se večina od njih posveča čiščenju telesa ali stanovanja ter štetju in preverjanju stvari. Kot da bi bili ti rituali podobno kot religiozni zakodirani in bi imeli samo kolektivni pomen. Ena od razlag bi lahko bila, da do tega pride zato, ker je obsesivno-kompulzivna motnja primarno del širšega naravnega samoohranitvenega mehanizma, katerega glavni cilj je čimprejšnja odprava stresa oz. odvečne napetosti. Le-to pa pacienti dosežejo s tistim, kar jim je najbolj pri roki in kar ne predstavlja vira nadaljne napetosti ali nevarnosti. Zato se, banalno rečeno, namesto da bi npr. v roke vzeli nož in podoživeli prvinsko travmo pretepa med staršema, bodisi lotijo štetja nožev, ki jih premorejo v stanovanju, bodisi se osredotočijo na obsesivno čiščenje nožev ali pa se zalotijo, da jih nehote skrivajo. Raziskave, ki so bile narejene na živalih, kažejo neverjetne podobne reakcije na stres, kot jih kažejo prisilni nevrotiki. Tako so pri pticah, glodalcih in primatih v stanju povečanega stresa zabeležili povečano negovanje, zibanje, kopičenje in manipuliranje svoje okolice ter povečano skrb za svoj obstoj. Verjetno človeštvo nikoli ne bi doseglo tako visoke stopnje razvoja, če ne bi že od svojih začetkov v samem jedru civilizacije vzgajalo to, kar zdaj poimenuje obsesivno-kompulzivna motnja in kar bi z drugimi besedami lahko poimenovali nagon po preživetju. Tisti posamezniki, ki so si preventivno nakopičili večjo zalogo hrane, ki so namenjali večjo skrb bolezenskim znakom in ki so odvajali nakopičeno napetost skozi vsakdanje rituale in prisilo ponavljanja, so imeli skozi zgodovino vedno večjo možnost preživetja. Drzni posamezniki, ki so se zaletavo zaganjali naprej, so sicer pokazali kratkotrajni uspeh v svojem preživetju, a dolgoročno so uspeli tisti, ki so konzervativno ponavljali vedno isti proces obrambe in se niso izpostavljali.
