Ko sem bila še deklica, sem nenehno čutila to neprijetno vibracijo, ki v trenutku zasenči ljubezen, jo okusila tudi sama  v veliko oblikah, a se vedno vrnila na točko, da s tem nekaj ni v redu. Moj trebušček, merilec egovibracij, mi danes bolj jasno kot kadar koli prej da vedeti, če se takšna pošast približuje. Od znotraj in zunaj. Za kaj sploh gre? Gre za vedenje, ki se kot blisk prebudi ter iz najbolj sončne in prijetne osebice v trenutku naredi zoprno, ljubosumno in naklepno kepo energije, ki vibrira bolečino ter odseva neverjetno trdosrčnost. Takrat zavlada ego, ki s tistim primarnim, povezanim z ohranjanjem življenja in dostojanstva, nima nobene povezave.

Samomanipulacija in samosabotaža

Danes, ko jo bolje poznam, jo občutim kot gmoto z našpičenimi zobmi, s trdim srcem, z jeklenim pogledom, s sebičnim ravnanjem – kot nepristno, manipulativno, z neizživetim čustvenim bolečinskim jedrom, neustvarjalno in brez stika s pristnim tokom življenja. Njena posebnost je, da odlično obvladuje naš um skozi ustaljena prepričanja, norme in vrednote ter čustva, ki jih večina od nas nikoli ni znala pravilno razviti, saj smo bili že po šestem letu pahnjeni v umsko treniranje, ob tem pa povsem pozabili na naš čustven razvoj, ki se je do tega leta pri veliko ljudeh bolj ali manj samodejno razvijal. Naša bit ali npr. lučka v nas, ki nenehno sije in nikoli, ampak res nikoli, ne izgubi moči svojega sijaja, za vso nesnago, ki jo v zavest naplavi egopošast, strpno in ljubeče čaka na trenutek, ko nam bo samomanipulacije in samosabotaže enkrat dovolj. Ko se v nas aktivira egopošast, izgubimo ključno  sposobnost sočutnega občutenja, podpiranja sebe in okolja, v katerem živimo. Izgubimo sočutje, ki pa ni empatija, ampak edino čustvo, ki v resnici ne vibrira. Gre za stanje, ko s pogumom in z ranljivostjo sprejmemo sebe in okolje ter se z močno namero po tem, da najdemo sonce v sebi, podamo na pot »ranjenega« dela svojega ega.

Dovolj je le trenutek

Na poti se vam mogoče zgodi, da ugotovite, da ste se nenehno odločali za vlogo žrtve in da vas je v resnici tale pošast fino naplahtala, saj ste v resnici mogočni, veličastni in povsem sposobni samozavestne predaje življenju. Še en pojem, ki egopošasti ne gre v račun. Predaja. Egopošast šepeta, da je treba imeti nenehen nadzor nad odnosi, nad telesom, nad seboj, nad okoljem, nad vesoljci, nad univerzumom, nad nebom, nad zemljo … neutrudno nas kot hrčke na kolescu poganja naprej v izpetih prepričanjih in čustvih, dokler se nekaj ne zgodi, da iz tega kolesca odletimo ven. Takrat se pri veliko ljudeh odprejo vse možnosti za novi svet. Dovolj je namreč le trenutek brez egopošasti, trenutek popolne prisotnosti brez njegove nadvlade, mogoče trenutek bolečine in  trenutek moči za preseganje le-te,  da nam v srcu zapojejo: brezpogojnost, varnost, svoboda, pripadnost življenju, čista vest, predanost, skromnost, ustvarjalnost, čutnost, pristnost in mogočnost.

Moje zdravje, 27. december 2011