Novodobni filozof Dennis Wier na svojih internetnih straneh opozarja pred nevarnostjo transa, za katerega pravi, da gre za stanje zaspanosti, ki je posledica manipulacije s strani medijev. Pasivno spremljanje televizije in reklamnih oglasov pušča posledice na nezavednem, ki jih izrabljajo različna podjetja.

Wier pravi, da je kapitalizem idealni sistem za produkcijo transa, saj je njegov namen narediti ljudi čimbolj pasivne, nemočne in zaspane ter tako sproducirati poslušne in uslužne »programirane« robote. Ljudje, ki polovico življenja preživijo pred televizijo in spremljajo ponavljajoče vzorce informacij, čez čas zapadejo pod več različnih transov, katerih posledica se kaže v disociativnosti zavesti in vzniku raznih psihičnih motenj kot so shizofrenija in bipolarna motnja.

Wier pravi, da se ljudje večino časa nahajamo v transu, pa tega sploh ne opazimo. Še več – človeški organizem fiziološko gledano nujno potrebuje stanje omamljenosti, zato je trans človekovo najbolj naravno stanje. Kljub temu govori o patološkem transu, za katerega pravi, da »ponavljajoči kognitivni objekti kreirajo disociativen nivo transa, v katerem so različne kognitivne funkcije okrnjene.« Prav zato si mora vsak posameznik prizadevati h prebuditvi iz tega stanja na ta način, da vklopi lastne možgane in s tem zaceli okrnjene kognitivne funkcije. 

Po drugi strani tudi psihoterapevt Besser A. van der Kolk, ki se v svojih knjigah ukvarja s preučevanjem ljudi, ki so doživeli travmo, prav tako ugotavlja, da le-ti z leti razvijejo simptome disociativnosti zavesti, somatizacije bolečine in samodestruktivnosti. Po travmatičnem dogodku razvije človek nizek prag tolerance bolečine, zato išče okrog sebe konflikte oz. podobne situacije, skozi katere bi lahko podoživel travmo in boleča čustva. Lahko bi rekli, da travmatizirani človek kot zasvojenec vedno znova teži k spremnjenemu stanju zavesti, k neke vrste ekstazi, ki mu pomeni hkrati stanje domačnosti in nujno zlo.

Znani so primeri v otroštvu zlorabljenih žensk, ki vedno znova najdejo može, ki jih pretepajo. Čeprav se razumsko gledano želijo odtrgati stran od njih in jih celo za kak dan zapustijo, se že čez nekaj časa kot v transu vrnejo nazaj. Svojo odločitev, paradoksalno, utemeljujejo z ljubeznijo in potrebo po varnosti in bližini. V bistvu pa se v prvi vrsti bolj kot k svojim možem vračajo k občutku domačnosti in varnosti, ki jim ga daje spremenjeno stanje zavesti, kateremu so nezavedno zapadle že v otroštvu v času zlorabe.

Terapevti, ki se ukvarjajo s temi stanji vedo, da ne gre v prvi vrsti za mazohistično naravo teh žensk, temveč za sam mehanizem, kateremu zapadejo vsi, ki so doživeli travmo. Ta mehanizem je možno razložiti tako s psihološkimi kot z biokemičnimi spremembami, ki v času travme in po njej delujejo v človeškem organizmu. Van der Kolk je s svojimi raziskavami ugotovil, da se v možganih teh žensk z vsako ponovno zlorabo sproščajo opiju podobne substance in da so odnosi med ljudmi lahko prav tako adiktivni kot droge.

V neki drugi raziskavi je ugotovil 30 % znižanje bolečine pri vietnamskih vojnih veteranih, ki so gledali posnetke vojaških borb. Zato ni naključje, da se marsikateri od njih vedno znova vračajo na bojišča, bodisi kot prostovoljci bodisi kot plačani morilci. Van der Kolk je mnenja, da se moški in ženske na splošno gledano vendarle drugače odzivajo na ponovitev svoje vloge v travmi. Medtem ko je za ženske bolj značilno, da vztrajajo v svoji vlogi žrtve in se zatečejo h nekomu, ki jih terorizira, so moški tisti, ki prevzamejo držo tistega, ki jih je v otroštvu na tak ali drugačen način zlorabil.

Navaja tudi povzetke raziskav, ki so bile opravljene na kriminalcih, ki so zagrešili najhujše zločine. Skoraj brez izjeme so bili v otroštvu žrtev spolnega oz. fizičnega nasilja. Zanimivo je tudi to, da so v primeru, ko niso mogli izvajati nasilja nad drugimi, začeli z nasiljem nad lastnim telesom.

Na sodiščih se spremenjena stanja zavesti v času zločina še vedno kljub številnim pomanjkljivostim tega člena štejejo kot olajševalna okoliščina. Če bi gledali na vsakega storilca kaznivega dejanja kot neprištevnega ali če bi ga celo obravnavali kot žrtev transa, bi se zakonodaja v trenutku sesula. Če bi pri zločincih uvedli hierahijo stopenj transa in bi poleg zločinov storjenih iz strasti uvedli kategorijo emocionalne zasvojenosti, bi se pored zakonodajnega porušil še kakšen drug sistem...

Obstoj sistema kaznovanja je upravičen vkolikor poznamo psihološki mehanizem travmatiziranih oseb, ki težijo k ponovitvi svojega dejanja z namenom, da bi ob njem doživeli olajšanje za ceno tujega trpljenja. Vendar pa je v popolnosti neučinkovit v tej meri, da sicer egoističnega storilca kaznivega dejanja izolira in mu ne ponudi priložnosti za razrešitev svoje travme. Le-to pa lahko ozavesti zgolj v odnosu z nekim partnerjem, ki mu ne predstavlja sovražnika ali tekmeca, temveč osebo, s katero se lahko razvija v zdravem odnosu.

 Potreba po transu je v današnjem času, ko se tako politiki kot trgovci in raznorazne avtoritete zatekajo k hipnotični moči medijev, morda večja kot kdajkoli prej. Občutja travmatiziranih ljudi, ki jih opisuje Van der Kolk kot so občutek praznine, dolgočasja, otopelosti, zmedenega razumevanja ter povečane anksioznosti, če ne pride do sprostitve skozi ponovitveno travmo, neverjetno spominjajo na občutke pasivnega potrošnika pred televizijo, ki čakajoč na svojo najljubšo oddajo kot v transu prestavlja televizijski daljinec.

Mnenja o zdraviteljski vrednosti transa so deljena. Zlasti uradna medicina ne odobrava tega postopka, ker v njem vidi bodisi šarlatanstvo bodisi priložnost za manipuliranje s pacientom. Sodobna raziskovalca transa kot sta Wier in Fitremann pa imata deljeno mnenje – prvemu se zdi dovolj, da pacient ozavesti kakšno stanje transa mu škoduje in katero mu koristi, drugemu pa se zdi nujno, da patološki trans nadomesti s kontroliranim skupinskim transom, ki vodi h ozdravljenju prvotne travme.

Freud je v prvih letih svojega delovanja na pacientih uporabljal tudi hipnozo, čeprav jo je kasneje nadomestil z izdelano psihoanalitično tehniko prostih asociacij. Za njim je poizkuse s hipnozo opravljalo kar nekaj psihoanalitikov, saj so z njeno pomočjo na hitrejši način prišli do pacientovega nezavednega.

V prejšnjem stoletju se je z zdravilnimi sposobnostmi hipnoze uspešno ukvarjal hipnoterapevt in psihiater Milton H. Erickson, katerega metode so s pridom uporabljali tudi trgovci, politiki in medijske osebe. Prednost Ericksonove metode je v tem, da povsem neopazno popelje človeka v trans oz. hipnozo.

Prvi rezultati hipnoze se kažejo na telesu hipnotiziranega. Hipnotizer s svojimi premišljenimi stavki od hipnotiziranega ne zahteva nič posebnega, vendar pa bodisi z metaforo bodisi s šalo ali primerom iz zgodovine sugerira na dvig roke. Nekaj sekund zatem se roka hipnotiziranega avtomatsko dvigne, čeprav se sam tega ne zaveda, ker je pretirano zaposlen z iskanjem pomena besed in samospraševanjem ali je v transu ali ne.

Prednost te metode je v tem, da se hipnotizirani počuti povsem zavestnega, svobodnega in samostojnega, čeprav je že od samega začetka zapeljan. Medtem ko čaka, da bo v transu, je že v njem. Zdravljenje bolezni poteka prek sugeriranja o potencialu, prednostnih in slabostih pričujoče bolezni in o zniževanju bolečine. Gre na nek način za avtogeni trening oz. za moč vpliva pozitivnih misli.

Milton, ki je preživel mladost v samozdravljenju otroških paraliz, ki so mu povsem ohromile telo, je s kasnejšim poglabljanjem v psihiatrijo in medicino ugotovil zanimivo povezavo med možgani in obnašanjem telesa. Tako je pridobil več vzorcev človekovega obnašanja iz opazovanja telesnih kretenj in poslušanja tona glasu kot pa iz samih pacientovih besed. Ob neki priliki je dejal: "Toliko komunikacije je v naših telesnih kretnjah, ne v našem govoru. Ugotovil sem, da lahko prepoznam dobrega igralca klavirja ne po zvokih, temveč po načinu kako se njegovi prsti dotikajo klavirja."

Veliko psihoanalitikov, psihiatrov in psihoterapevtov je prišlo do podobnega zaključka, da je človekovo telo neverjetno hiter »prevodnik« zdravnikovih vprašanj in sugestij. Tako si zlasti psihoanalitiki in telesni psihoterapevti lahko več pomagajo z branjem kretenj, grimas, poze in drže telesa kot pa s samo vsebino pacientovih besed.

Razlog je v tem, da pacient kljub temu, da je vzpodbujen h prosti asociaciji besed, skrbno premisli kaj reče in zavestno oblikuje svojo zgodbo in težave, medtem ko ga telesna govorica povsem nezavedno izdaja kaj v resnici čuti. Dejstvo je namreč, da se tako potlačene kot nepotlačene emocije najbolj odražajo na telesu oz. preko telesnih gibov in ne preko besed.

Zato je zdravljenje čustvenih travm najbolj učinkovito na telesni bazi in je najbolj uspešno s posredovanjem telesne psihoterapije. Le-ta ne dela načrtno na izvabljanju transa, vendar se mu pacient sam s prakticiranjem določenih telesnih vaj nezavedno podvrže. Preko podoživljanja telesnih kretenj iz otroštva pacient zapade v neke vrste regresivnega transa, v katerem občuti, pokaže in podoživi svoja najbolj prvinska občutja iz zgodnjega otroštva.

Pacient tako najprej na telesni ravni ozavesti marsikatera čustvena stanja, za katera prej ni vedel od kod izvirajo in kakšno je njihovo ozadje, kasneje pa s pomočjo zavesti razumsko razčleni zakaj so se mu pojavila ravno ta občutenja in kako jih mora vgraditi v sedanje življenje, da ne bodo ovirala njegovega rutinskega vsakdana ali obratno – da njegov vsakdan ne ogrozi novorojenih čustev. Pri tem je zlasti v nevarnosti, da čustva vedno znova potlači, vendar mu prej ali slej psihosomatska obolenja pokažejo, da ni na pravi poti.