_384466.jpg
O pecilnem prašku v Dnevnikovi rubriki "Znanost za vse" razmišlja Ivan Leban, profesor na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani:

"Ne boste verjeli, vendar je v našem Uradnem listu tudi pravilnik o kakovosti pecilnega praška. Na kratko piše nekako takole – pecilni prašek je izdelek, ki se uporablja za vzhajanje testa oziroma za povečanje prostornine testa s sproščanjem plinov. Sestavljen je iz nosilca ogljikovega dioksida (natrijev hidrogenkarbonat, kalijev karbonat, amonijev bikarbonat ali natrijev karbonat) in kislin (vinska kislina, citronska kislina, mlečna kislina, jabolčna kislina, fosforjeva kislina in lakton) ali njihovih soli.

Kot kemik bi imel na zgornje poimenovanje kemijskih spojin in navodilo določeni pripombi. Trivialno ime za hidrogenkarbonat je namreč kar bikarbonat. Bistvo pecilnega praška je v tem, da pri reakciji med denimo natrijevim hidrogenkarbonatom in kislino v mokrem testu nastaja plin, dodatno pri peki (pri povišani temperaturi) pa nastaja plinasti ogljikov dioksid zaradi termičnega razpada natrijevega hidrogenkarbonata. Sproščena plina ogljikov dioksid in vodna para, v nekaterih primerih pa tudi amonijak tako naredijo pecivo bolj rahlo. Seveda pa nastale kemikalije ne smejo biti zdravju škodljive. Pri pretirani uporabi pecilnega praška namreč v pecivo vnesemo preveč natrijevih ionov, kar pa z zdravstvenega vidika ni najbolj zaželeno.

S plinastimi spojinami torej lahko rahljamo pecivo. Z dodatkom pecilnega praška ali sode bikarbone v mesno maso za čevapčiče lahko tudi te naredimo bolj rahle. Še enostavneje pa to naredimo z nekaj gazirane mineralne vode, nekateri uporabijo celo pivo."

Dnevnik, 29. december 2011