Vsak nakupovalec je moral opaziti, da se zadnje čase na skoraj slehernem prehrambnem izdelku, ki ga kupimo v trgovini, pojavljajo posebne tabele z označenimi prehranskimi vrednostmi živila. Slednje pri nas še niso obvezne, so pa priporočene. Uvedli so jih po priporočilu raznih svetovnih zdravstvenih organizacij, saj se je z dobo superpotrošništva po svetu razširil problem nezdravega prehranjevanja in z njim povezanih bolezni. Na trgu je namreč nepregledna množica pripravljenih ali polpripravljenih prehranskih izdelkov, ki jih ljudske množice uživajo povsem nekritično, ne vedoč, da gre morda za osiromašeno, mrtvo in celo zdravju škodljivo hrano.

Le na videz bolj zdravo

Različne potrošniške organizacije zato pozivajo, naj se potrošniki vsaj malo pozanimajo, kaj pravzaprav dajejo v usta. Sploh tisti, ki pojedo veliko pakirane hrane in si ne kuhajo sami, iz domačih pridelkov, bi se morali tu in tam ozreti na napise na embalaži, vsaj takrat, ko posežejo po novem, še neznanem izdelku. Poleg sestavin, ki so povečini navedene v odstotnih deležih (sestavina z najvišjim deležem je vselej označena prva, preostale sledijo po vrsti do tiste, ki je je v izdelku najmanj), na skoraj vsakem izdelku najdemo precej standardno tabelo z prehranskimi vrednostmi. V njej je označena energijska vrednost v KJ, kcal, sledijo pa ji vsebnosti beljakovin, ogljikovih hidratov, nasičenih in nenasičenih maščobnih kislin ter skupne maščobe, sladkorjev, natrija oziroma soli, holesterola, vlaknin, vitaminov in mineralov … Naštete vrednosti so večinoma standardno označene za sto gramov izdelka, nekateri dodajo še vrednosti za posamezno porcijo, denimo 25 gramov, pojavljajo pa se tudi tabele, ki imajo vse vrednosti navedene za denimo 25 in ne sto gramov. Takšno označevanje pa lahko potrošnika zmede in hkrati zavede. Posamezne vrednosti za sto gramov lahko preprosto pretvorimo v odstotke, kakor smo vajeni početi. Vzemimo za primer mleko. Navadili smo se, da je označeno s 3,2 ali 1,6 ali 0,5 odstotka maščobe, torej ravno toliko gramov maščobe na sto gramov (približno deciliter) mleka. Če bi mlekarne na steklenicah svojega mleka nenadoma začele navajati vsebnosti maščob za 25 gramov mleka (za en požirek, česar jim nihče ne prepoveduje), bi na steklenici namesto 3,2 pisalo 0,8 in potrošniki bi lahko zmotno mislili, da gre za manj mastno mleko, mlekarnam pa nihče ne bi mogel očitati laži. Tega se zavedajo proizvajalci manj zdrave ali docela nezdrave hrane in so zvijačo izkoristili za boljšo prodajo svojih izdelkov. Igrajo torej na karto, da je pri takšnem označevanju hrana na prvi pogled videti bolj zdrava in privlačnejša.

Lešnikova krema povzročila hudo kri

Na marsikaterem izdelku ste verjetno opazili tudi vrednosti odstotkov RDA oziroma priporočenega dnevnega vnosa (PDV), ki so večinoma navedene za nekakšne izmišljene predvidene porcije. Ta oznaka pomeni, koliko odstotkov priporočenega dnevnega vnosa posamezne sestavine zaužijemo z eno porcijo. Ravno zaradi tega je zašlo v težave podjetje Ferrero, ko je sodišče v Frankfurtu konec oktobra odločilo, da mora na embalaži lešnikove kreme nutella nemudoma spremeniti označevanje ali plačati 250.000 evrov kazni, saj so bili navedeni podatki po prepričanju nemške potrošniške organizacije VZBZ zavajajoči. Na omenjeni kremi so bili označeni odstotki PDV manj želenih, škodljivih snovi (sladkor, maščobe) za 15-gramsko porcijo, delež dnevnega vnosa vitaminov, mineralov in drugih koristnih snovi pa za sto gramov. Nutella je tako zgolj na videz vsebovala manj »slabih« in več »dobrih« snovi. Tako je bila označena le boljša nemška različica omenjene kreme, ki jo pri nas lahko kupimo le v peščici trgovin, na drugorazredni poljski različici, ki jo prodajajo naše veleblagovnice, pa sporne označbe ni opaziti.

Nepozornega bi lahko zavedel tudi napis na ovoju legendarnega slanega prigrizka smoki. Koruzni prigrizek z arašidi vsebuje skoraj 30 odstotkov čiste maščobe (od tega skoraj sedem odstotkov nasičene, trde maščobe, kar boste opazili tudi, ko si boste po zobanju želeli umiti roke, ki se kar ne bodo hotele razmastiti), v oči pa takoj pade podatek na ovoju, ki navaja, da je maščobe le 7,3 grama, od tega nasičene le 1,7 grama. Seveda to drži za 25 gramov smokijev, kar pa je označeno manj vidno. Podobno zavajajoč bi utegnil biti napis na čokoladi. Denimo tudi na milki, ki jo po novem uvažamo iz Bolgarije (!), so vsebnosti PDV označene za 25-gramsko porcijo, torej natanko četrtino tablice.

Rdeča luč za semafor

Pri ZPS so pripravili spletno stran Veš, kaj ješ? veskajjes.si, kjer lahko podatke z vsake embalaže vnesete v obrazec in dobite povratno informacijo v obliki semaforja (na sliki), ki ga je sicer uvedla angleška agencija za prehranske standarde Food standard agency. Varna živila za vsak dan so označena z zeleno barvo, rumena označuje živila, ki jih ni priporočljivo uživati pogosteje kot nekajkrat na teden, rdečo luč pa dobijo izdelki, ki se jim je priporočljivo čim bolj izogibati in jih zaužiti le tu in tam. Takšen način označevanja živil bi bil preprost in pregleden, vsakomur takoj viden in razumljiv, a evropska politika za to ni imela posluha in je imenitnemu predlogu potrošniških organizacij – prižgala rdečo luč.

Na omenjeni spletni strani je ZPS objavila podatke in semaforje za številne prehrambne izdelke, za preizkus pa smo v obrazec vnesli vsebnost maščob, vsebnost nasičenih maščobnih kislin, natrija (soli), vlaknin in sladkorja za nekaj različnih živil. Zeleno luč je smokijem prižgala edino vsebnost sladkorja, maščobe in soli so svetile rdeče, vlaknin pa je bilo komajda za rumeno. Vse zelene luči razen ene rumene (natrij/sol) so prižgale različne vrste kruha (razen toasta), prav vse zelene pa so ubranile razne testenine (od vas je odvisno, s kakšno omako jih boste popackali). Poudariti je treba, da s tem semaforjem pravilno preverjamo le pripravljene jedi, ni pa smiselno vrednotiti olja, masla, sladkorja in drugih »surovin«, saj jih ne uživamo samih.

Če vas torej zanima, kaj pravzaprav jeste, omenjenega semaforja ni odveč preizkusiti, zlasti če sumite, da vaša prehrana morda le ni najbolj uravnotežena. Če ne želite imeti opraviti s svetovnim spletom, si pomagajte s priloženo tabelo. Rezultati naj vas ne spravijo v slabo voljo, saj je za uravnoteženo prehrano včasih nujno zaužiti kakšno z rdečimi lučkami označeno dobroto, kamor spadajo denimo tudi orehi, ki jih bodo konec leta polne potice.


Živila, pri katerih so hranila označena z zeleno barvo, uživamo vsak dan, saj vsebujejo malo soli, maščobe in/ali sladkorja.

Živila, pri katerih so hranila označena z oranžno barvo, vsebujejo srednje veliko maščobe, soli in/ali sladkorja in jih uživamo nekajkrat tedensko.

Živilom, ki so označena z rdečo in vsebujejo veliko maščobe, sladkorja in /ali soli, naj bi se izogibali oz. jih uživamo v manjših količinah.

 

Semafor za maščobo, nasičene maščobne kisline, sladkor in sol

 

 

z

elena - malo

oranžna - srednje

r

deča - veliko

 

Maščoba

do 3 g/100 g

od 3 do 20 g/100 g

več kot 20 g/100 g

 

Nasičene maščobne kisline

do 1 g/100 g

od 1 do 5 g/100 g

več kot 5 g/100 g

 

Sladkor

do 5 g/100 g

od 5 do 12,5 g/100 g

več kot 12,5 g/100 g

 

Sol

do 0,3 g/100 g

od 0,3 do 1,5 g/100 g

več kot  1,5 g/100 g

 

Za uživanje prehranskih vlaknin veljajo ravno obratna priporočila kot za sladkor, sol, maščobo in nasičene maščobne kisline: uživali naj bi jih več in ne manj.

 

Semafor za prehranske vlaknine

 

z

elena - veliko

oranžna - srednje

r

deča - malo

Prehranske vlaknine

več kot 6 g/100 g

od 3 do 6 g/100 g

manj kot 3 g/100 g

Povzeto po: Food Standard Agency

Nedeljski dnevnik, 30. november 2011