Slovenske osnovne in srednje šole bodo ta mesec ali pa v decembru dobile 5000 izvodov informativne brošure z naslovom Samopoškodbeno vedenje. Kako ga lahko razumemo in pomagamo. Brošuro bodo dobili tudi zdravstveni in socialni delavci ter vsi ostali, ki na kakršen koli način delajo z mladimi. V njej so strokovnjaki pojasnili, kaj sploh je samopoškodbeno vedenje, zakaj in kako mladi to počnejo, oblike pomoči in informacije o službah, ki mladostnikom, ki se samopoškodujejo, lahko pomagajo.

Avtorice brošure so Manca Kaliman, Maja Cerar, Mateja Gaber in Tadeja Knez, ki so prepričane, da je zelo pomembno, da mladostniku pomagamo na pravilen način. »Mladostnik, ki se znajde v hudih stiskah in jih ne zna izraziti drugače kot s samopoškodovanjem, vsekakor potrebuje pomoč. Najbolj potrebuje naše sprejemanje, pozornost, poslušanje, sočutje in razumevanje. K njemu moramo pristopiti skrajno spoštljivo in sočutno. Ne smemo ga obsojati in kritizirati, lahko pa smo odločni v podpori in prepričanju, da je možno problem premostiti in poiskati strokovno pomoč,« je na predstavitvi brošure na Zavodu za zdravstveno varstvo Celje dejal Heliodor Cvetko, ki je psiholog, psihoterapevt in direktor Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor.

Kako pomembno je iskreno razumevanje mladostnika, ki je nagnjen k samopoškodovanju, je na lastni koži občutila soavtorica brošure in članica projektne skupine Mateja Gaber. Ko je bila še srednješolka, je bilo rezanje rok zanjo in za mnoge druge mladostnike strategija preživetja. »Z rezanjem sem duševno bolečino prenesla v fizično. Poškodbe sem skrivala s povoji in dolgimi rokavi, zato so jih drugi težko prepoznali. S tem sem se borila tri leta. Problem sem se naučila obvladovati šele s pomočjo svetovalnega procesa. Rezanje sem uspešno nadomestila z igranjem kitare, pisanjem dnevnika in sprehodi. Uspelo mi je, ker sem imela okoli sebe ljudi, ki so znali videti v meni moč in so me znali vzpodbuditi.«

Dnevnik, 28. november 2011