Moški, ki imajo dobro razvite trebušne mišice, lahko dlje časa ponavljajo »tiste« ponavljajoče penetrativne gibe, ki so malce vezani na kondicijo oziroma vzdržljivost in od katerih je deloma odvisno žensko uživanje v seksu. Moške mišice in fizična moč pa imata tudi falično simbolno strukturo. Ženskam godi, če se jih v seksu loteva moški s športnim telesom, ki ga seveda pridobi ter ohranja skozi šport in rekreacijo. Ženske po drugi strani lahko s športom shujšajo oziroma ohranijo seksapilno, torej lepo in vitko telo, kar je za številne moške zelo pomembno. Ženske z lepim, torej ne predebelim telesom so v seksu bolj sproščene, bolj samozavestne – same sebi so si bolj všeč. Zato se tudi rekreirajo. Moja teza je, da se le redki ukvarjajo s športom zato, da bi bili bolj zdravi. Motivi, ki so vselej nezavedni, so bistveno bolj seksualne narave, kot misli uradna športna stroka in sami rekreativci.
Ženski orgazem je predvsem psihična kategorija. Problemi žensk z orgazmom so bolj vezani na obdobje razreševanja Ojdipovega in kastracijskega kompleksa in vlogo v otroštvu doživetega očeta. Po drugi strani so samozavestne ženske, ki so ponosne na svoja lepa in vitka telesa, v seksu bolj sproščene, zato lahko prej doživijo orgazem. Kakšni multipli orgazmi, ki so jih sposobne doživljati nekatere ženske, pa nimajo nič s športom.
Šport je v osnovi derivat libida – življenjske ozirom seksualne energije. Šport je ena sama sublimacija. Po eni strani se sublimira seksualna pohota, to pomeni, da se libido kuri (uporablja) za športno motivacijo. Po drugi strani se v športu sublimira tudi določena agresivnost, ki je posledica neke trenutne ali infantilne frustracije (potlačitve). Freudov kolega Wilhelm Reich je šport v svojem času označil kot ideološko sredstvo, skozi katerega vladajoča, takrat konservativna, politika nezavedno, vendar načrtno odvrača mlade od spolnosti. Zgolj z individualno psihoanalizo bi se dalo ugotoviti, da se kakšnemu moškemu morda dogaja, da na primer dnevno preteče 10 ali 20 kilometrov, ker nezavedno beži pred ženskami, pred seksom ali celo pred morebitnimi erektilnimi disfunkcijami. Freudova učenka Helene Deutsch je imela v terapiji nekega impotentnega ljubitelja nogometa oziroma navijača in postavila tezo, da se njegova evforija v gledanju nogometa napaja iz nezavedne želje po koitusu z žensko. Ona je prva rekla, da je žogarski gol za moške simbolni nadomestek za vagino. Ampak ne moremo posplošeno reči, da so nogometaši, košarkarji, hokejisti ali rokometaši, tudi rekreativni, izogibajo seksu tako, da nabijajo žoge v simbolne vagine. Prav mogoče pa je, da kakšen rekreativec bolj vneto z žogo penetrira v gol ali koš, če ima erektilno disfunkcijo ali je spolno nepotešen.
Neposrednih negativnih posledic sicer nima, če seveda odmislimo fanatične rekreativne kolesarje, ki ure in ure dan za dnem presedijo na kolesu, kar lahko vpliva na potentnost. Se pa verjetno dogaja, da kak fanatični rekreativec pride domov popolnoma »zlomljen« in utrujen, pa se mu kljub pobudi žene (partnerice) ne da rutinsko, torej monotono, seksati. Žena oziroma partnerica v teh primerih lahko krivi, da imata z možem (partnerjem) slabo spolno življenje, prav njegov šport oziroma rekreacijo. V resnici pa je bolj problematična monotonija v seksu oziroma to, da se jo je mož (partner) v seksualnem smislu malce naveličal in da njun seks ni več adrenalinski.
Dnevnik, 21. november 2011
