Tiger Woods, Charlie Sheen, David Duchovney in Michael Douglas. To je le nekaj zvezdnikov, ki so pred kratkim odkrito priznali, da so zasvojeni s seksom. V povezavi s klinikami za odvajanje od seksualne ali kemičnih zasvojenosti in številnimi seksualnimi aferami odzvanjajo tudi ženska imena, kot so Britney Spears, Lindsay Lohan in Paris Hilton. Ob poročanju rumenih medijev o razuzdanih zvezdnikih, ki zaradi skokov čez plot ne uspejo ohraniti skoraj nobene partnerske zveze, razlog pa pripišejo zasvojenosti, največkrat pomislimo na izgovore. Češ, izmislili so si bolezen, da lahko brez obsojanja varajo.
Spolne vsebine nas danes oblegajo na vsakem koraku, pa vendar to področje premalo poznamo in razumemo. »O spolnosti danes res govorimo pogosto, a na potrošniški, celo ekshibicionistični način, ali pa se te teme sramujemo. Pri tem pa si težko predstavljamo, da si lahko nekdo uniči življenje s seksom ali da je na tem področju izgubil nadzor,« je iskren Topić, ki na Nacionalnem inštitutu za psihoterapijo v Ljubljani in Novi Gorici vodi tudi Center za psihoterapijo in psihosocialno pomoč. Po njegovem mnenju je pri nerazumevanju zasvojenosti s seksualnostjo najpomembnejše prepričanje, da je spolnost pri vseh ljudeh stvar izbire in samoobvladovanja. Zasvojenost, še posebno zasvojenost s seksualnostjo, pa je obremenjena s sramom. »Zato je lažje sprejemljivo dejstvo, da si ljudje življenje uničujejo z alkoholom, prepovedanimi drogami ali igrami na srečo kot z lastno seksualnostjo,« je povedal Topić in dodal, da učinek ni bistveno drugačen. Pri alkoholu ali mamilih v telo vnesene snovi skupaj z možganskimi kemikalijami sprožijo vrhunec oziroma omamno stanje. Podobno kemično spremembo pa lahko povzroči tudi objekt zaljubljenosti, seks ali romantično sanjarjenje.
O zasvojenosti s seksualnostjo govorimo takrat, ko posamezniku seksualnost postane osnovni način, s katerim uravnava svoje čustveno življenje. »Zasvojeni od tega postanejo odvisni do te mere, da seks ni več izbira ali možnost, ampak obrambni mehanizem, ki je zanje povezan s preživetjem,« je pojasnil Topić in nadaljeval, da seks pri zasvojenih s seksualnostjo niti ne predstavlja več pravega ugodja, temveč zgolj prisilo, s pomočjo katere pobegnejo v omamno stanje. »Brez seksa svet zasvojenih s seksualnostjo enostavno razpade,« je poudaril sogovornik. Zasvojeni se vrtijo v značilnem ciklusu, kjer vlada prepričanje, da so napaka in da niso in nikoli ne bodo dovolj dobri. Zanikanje, racionalizacija, opravičevanje in izkrivljanje so del tega sistema. »Značilni stavki zasvojenih s seksualnostjo zvenijo približno takole: Saj nihče ne bo vedel! Samo še tokrat! Nikomur ne delam škode! Saj to počnejo vsi moški/ženske!«
S seksualnostjo je po ocenah zasvojenih več moških kot žensk. Po besedah Topića je razlogov za to več, verjetno pa pomembno vlogo igra dejstvo, da živimo v patriarhalni družbi: »Čeprav moški ne prednjačijo v vseh zasvojenskih vedenjskih vzorcih. Pa tudi pri delu z zasvojenimi s seksualnostjo se moramo izogibati stereotipnih predstav, ki jih imamo o spolnosti. Stereotipe rušijo na primer obiski spletnih strani s pornografsko vsebino. Če verjamete ali ne, 40 odstotkov vseh dostopov opravijo ženske.«
Da bi svoje življenje lahko spet živeli v polnosti, zasvojeni s seksualnostjo pogosto potrebujejo strokovno pomoč. Pomemben vir informacij je lahko tudi literatura, ki je je pri nas še do pred kratkim primanjkovalo. Leta 2006 je izšel slovenski prevod knjige Ne recite temu ljubezen avtorja dr. Patricka Carnesa. To je prva knjiga pri nas, ki je v celoti posvečena problematiki zasvojenosti s seksualnostjo in pomaga razumeti vedenje zasvojenih in njihovih partnerjev. Lani pa je pri nas izšel še prevod knjige istega avtorja V senci interneta, ki je posvečena zasvojenosti z internetnim seksom. V obeh knjigah so objavljene oblike pomoči za zasvojene s seksualnostjo v Sloveniji. »Ljudje v stiski se lahko po pomoč obrnejo na društvo Sprememba v srcu ali na Nacionalni inštitut za psihoterapijo. Poleg tega od januarja 2010 pri nas deluje tudi skupina SAA (Sex Addicts Anonymous). Pomembno je, da zasvojeni poiščejo pomoč pri nekom, ki tovrstno zasvojenost (pre)pozna in jim lahko ponudi ustrezno pomoč,« je sklenil Peter Topić.
Denar IN, 3. november 2011
