Postajal je vse bolj odtujen, nasilen, nekdaj ljubljeno partnerico sta poniževala skupaj s taščo. Pred njim se je morala včasih skriti v sobo, on pa je medtem razbijal kozarce in uničeval pohištvo. Po koncu izbruha je za vse, kar je storil, krivil njo.

Večkrat jo je vlekel za lase, jo davil,  o čemer so pričale modrice na  vratu, jo suval in psihično  maltretiral. Obtoževal jo je, da je psihična  bolnica, slaba mati, da je kurba,  ničvrednica, neumna, neprivlačna... vse to  velikokrat pred očmi njune takrat  petletne hčerke. Morala je ugoditi vsaki  njegovi prošnji, med drugim želji po  vsakodnevnih spolnih odnosih. Velikokrat  ni hotela ali ni mogla tega, a je to  naredila zaradi ljubega miru. Ta pa ni in  ni prišel. Po sedmih letih zveze se je  morala pred njim braniti z nožem, ker ji  je zagrozil, da jo bo ubil. In takrat se je  odločila, da se bo rešila pekla in hčerki  omogočila boljšo prihodnost.

_840231.jpg
Ker je vedela, da mora zapustiti nasilnega  partnerja, hkrati pa čutila, da ne bo  zmogla brez zunanje podpore, se je  zatekla k terapevtki Tanji Žekš (na fotografiji), ki se v  Terapevtskem inštitutu Odnos v Izoli  ukvarja z zakonsko in družinsko terapijo.  Vse prevečkrat je namreč popustila  partnerjevi manipulaciji in ostala ob  njem, a odločila se je, da tokrat ne bo  tako. V času, ko je obiskovala terapevtsko  pomoč, ji je uspelo dokončno zapustiti  partnerja in se s hčerko preseliti k svojim  staršem. Žal obdobje, ki je sledilo, ni  prineslo razbremenitve. Kot je povedala  terapevtka Žekševa, so jo spremljali  občutki krivde, ker je razdrla družino,  čutila je tudi, da je razočarala starše.  Hčerka jo je zavračala, se zapirala v svoj  svet in ni hotela govoriti z njo. Odkrila je  vzorce iz preteklosti. Kot otrok je bila  namreč tudi sama deležna nasilne vzgoje.  Živela je v družini, v kateri so vladali  nenehen teror, kaos in vpitje. V njenem  partnerstvu se je ponovila zgodba njene  družine.

Nikomur več ne polagam računov
Trmasto kljubovanje davku preteklosti se  je čez čas obrestovalo. Terapevtka Tanja  Žekš, ki je vodila pot njene osvoboditve,  je z veseljem povedala, da se je glavna  junakinja naše zgodbe, ki je zdaj v poznih  tridesetih letih, po nekaj mesecih  psihoterapevtske podpore zaposlila, se  začela družiti s prijateljicami, s katerimi je  zaradi partnerja prekinila vse stike, in  veliko delala zase. Zapustila je svet  poniževanj in žalitev ter po sedmih letih  zaživela. Ali kot pove sama: »Ko sem prvič  stopila v terapevtsko pisarno, si nisem  predstavljala, da bo v moje življenje sploh  še kdaj posijal sonček. Sedaj pa imam  svobodo, lahko diham s svojimi pljuči,  nikomur ne polagam računov – kje si bila,  zakaj nisi naredila tega, kaj delaš, kakšna  si… Po dolgih letih spet počnem stvari, ki  so del mene, a sem jih ob partnerju  morala potlačiti in se jim popolnoma  odpovedati, ker je bil nanje jezen, saj so  bile neprimerne, nespodobne, ničvredne.  A zdaj vem, da to niso bile, bile so samo  moje, a tega ni mogel sprejeti. Zdaj sem  končno spet jaz in imam se lahko rada  taka, kakršna sem, saj sem čisto v redu.«

Priznajmo ženskam moč!
Za to, da je naša zgodba odkrila luč na  koncu predora, so zaslužni mnogi.  Prijatelji, družina, terapevti, ne nazadnje  tudi javnost, ki obsoja nasilje in  opogumlja posameznice, naj spregovorijo  in poiščejo zavetje. Čeprav jih velikokrat  podcenjujemo s tem, ko ženske, ki so  doživele nasilje partnerja, označujemo  kot nedolžne žrtve. »V samem jedru ima  ta beseda negativen prizvok in predstavlja  zanikanje velikega poguma, ki ga kaže  marsikatera ženska, ki ni samo žrtev,  ampak je premagala in preživela veliko  preizkušnjo. In to je zagotovo treba bolj  poudarjati,« je prepričana terapevtka  Tanja Žekš.

Nekateri nasilneži so v družbi  ljubeči soprogi

Sogovornica pri  svojem delovanju  najpogosteje  pomaga tistim, ki  so deležni nasilja,  čeprav so pomoči  marsikdaj potrebni  tudi izvajalci nasilja.  Sogovornica meni,  da bi bilo treba te  osebe vključiti v različne programe  pomoči, žal pa v Sloveniji še vedno  primanjkuje strokovnih delavcev, ki bi bili  usposobljeni za tovrstno terapevtsko  pomoč. V grobem lahko rečemo, da  obstajajo trije tipi nasilnih ljudi. Prvi je  nasilnež, ki pretepa samo doma, v službi  in v družbi pa je urejen in deluje zelo  umirjeno. Drugi pretepa vsepovsod in je  antisocialna osebnost, saj nasilje izvaja  premišljeno in načrtno. Tretji, pasivno- agresivni tip, pa je povsem normalen, ki  se včasih zaradi frustracij, ki prihajajo od  zunaj,  impulzivno odzove z nasiljem.  Vsem trem je skupno to, da ne zmorejo  nadzorovati svojih agresivnih impulzov  jeze in besa, rešitev pa žal ni možna za  vse. »Upam si trditi, da rehabilitacija ni  možna pri tistih, ki so načrtno nasilni in  ki svojih dejanj ne obžalujejo,« je  povedala sogovornica in nadaljevala  spodbudno: »Zagotovo pa je rehabilitacija  možna in tudi uspešna, kadar oseba, ki  nasilje izvaja, sprejme odgovornost za  svoja dejanja, kadar prizna, da potrebuje  pomoč, in se zavestno odloči, da se bo  spremenila.« 

Moški, ki ne prenesejo zavrnitve

Praksa terapevtov kaže, da je 80  odstotkov  povzročiteljev  nasilja imelo  izkušnjo nasilja v  primarni družini. Za  njihovo jezo in  agresijo se navadno  skriva strah pred  nemočjo,  zavrženostjo in  ponižanjem, kar posamezniki doživijo kot  otroci in prenesejo v odrasle medosebne  odnose. Sogovornica je pojasnila: »Po  navadi je potencialno nasilen partner  izjemno občutljiv za vsako dejansko, pa  tudi namišljeno zavrženost in posledično  razvije izkrivljeno razmišljanje, ki se  pokaže zlasti v partnerskih odnosih – je  posesiven, ljubosumen in zavisten.  Postane zelo zahteven, vse nadzira in ko  je izpostavljen stresnim situacijam, v  katerih zasluti, da bo zavrnjen, hitro  postane agresiven.« Če se tak posameznik  loti terapevtske obravnave, je njen cilj, da  on in njegova družina začneta živeti  enakopraven odnos. To po besedah  sogovornice pomeni, da je vsako nasilje  sprejeto kot nedopustno (ničelna  toleranca), da nasilneži sprejmejo  odgovornost za svoja dejanja in da  pridobijo nadzor nad svojimi agresivnimi  izbruhi.  To je po navadi zelo dolgotrajen proces.  Kajti nasilnež se mora, če želi okrevati in  spremeniti lastno nasilno vedenje, srečati  s tem, da je bil sam žrtev, česar pa ga je  zelo strah. Da bi sebe zaščitil pred temi  ranljivimi občutji nemoči, zavrženosti,  ponižanja, ta ranljivi del sebe odcepi in se  brani z dejanji nasilja in ustrahovanja.  Tako lahko postane trd, surov, nesočuten,  a le dokler se sam ne sooči s svojo lastno  ranljivostjo, npr. kako mu je bilo kot  otroku, ko je gledal, kako oče pretepa  mamo, ali kako mu je bilo, ko je mama  pretepala njega, ker je npr. po nesreči  razbil kozarec.

Izkušnja nasilja v družini –  veliko breme za življenje
Vsako nasilje je nedopustno in tudi  kaznivo dejanje. Pa vendar tradicije in  dolga stoletja trajajoče prakse, ki jemljejo  nasilje kot obliko discipline, ni lahko  izkoreniniti.  Sogovornico  smo povprašali,  ali bi lahko  strožje kazni  prispevale k  urejanju  odnosov.  Odgovorila je z  jasnim ne. »Kratek zapor, denarna kazen  in prepoved približevanja nasilne osebe –  to prinaša kratkotrajno rešitev in je zelo  dobrodošla 'ad hoc' rešitev v akutni  nasilni situaciji, ko nasilje že izbruhne.  Nikakor pa strožje kazni ne bi premaknile  tradicionalne vloge moškega, ki se ga, žal,  še preveč povezuje z močjo,  dominantnostjo in superiornostjo nad  žensko,« je dejala terapevtka Tanja Žekš,  ki meni, da potrebujemo korenito  družbeno spremembo odnosa do nasilja v  družini. »Nasilje v družini je še vedno  družbeno sprejemljivo, zato bi morali  izločiti vse norme, ki mu dajejo  legitimnost ali ga celo povzdigujejo.  Izkušnja nasilja v družini je namreč zelo  pogosto dejavnik tveganja nasilnega  vedenja v odrasli dobi. Zgodi se, da tisti,  ki so nasilje doživeli na svoji koži in duši  ali so bili priče nasilju med starši, iste  vzorce ponavljajo naprej – postanejo  nasilni do drugih, ker svojo bolečino  izražajo tako, da jo  zadajajo drugim, ali pa  postanejo sami žrtve  nasilja. Žal je zelo malo  staršev pripravljenih in  opremljenih za  pravilno postavljanje  meja otrokom, ne da bi  pri tem uporabljali  katero od nasilnih ravnanj,« je poudarila  družinska terapevtka, ki verjame, da je  vzgoja otrok brez nasilja za starše velik  izziv. Poseči po nasilju je v marsikaterih  primerih najlažje. A pri tem ne pomislimo  na to, kakšne posledice ima to za otroke,  za njihovo prihodnost in za njihove partnerske odnose.

Nika, 2. november 2011