Prijela sem jo za roko in jo vprašala, kaj jo tare. Bila je tako simpatična in nežna, da sem začela kar jokati. Z velikimi bistrimi očmi me je pogledala in rekla: »Čas je, da me pripelješ domov. Pogrešala sem te že.« In padli sva si v objem. Od takrat se s svojo malo deklico, ki je medtem v določenih vidikih odrasla v mlado žensko, redno pogovarjava, veliko jočeva, se jeziva in predvsem igrava. Proces ozaveščanja notranjega otroka se pri meni v duhu sinhrousode kot dinamiko nizanja nenaključnih korakov v življenju poimenuje Deepa Chopra, spontano razvije, a obstajajo »krajšnice«; ena teh so seminarji, namenjeni ozaveščanju notranjega otroka, ki jim posebno pozornost posveča Taja Albolena, svetovalka za celostno bivanje.

Na seminarjih transakcijske analize smo ozavestili koncept egostanja otroka, ki je lahko na eni strani razigran, a pri veliko ljudeh sočasno tudi zelo jezen. Kako pomembno je ozavestiti različne vidike svojega notranjega otroka?
»Notranji otrok je tisti vidik nas samih, ki v sebi nosi jedro našega nezavednega odzivanja. V resnici se odzivamo iz tega vidika našega notranjega otroka, ki je pogosto ranjen, in zaradi tega tudi jezen, izdan, žalosten, vse hkrati. Ljudje lahko vse življenje preživijo skozi odzive, ki so jih usvojili v otroštvu, in pravzaprav nikoli ne prevzamejo odgovornosti za svoje življenje niti ne postanejo starši svojemu notranjemu otroku. Odnose v življenju lahko ustvarjamo šele, ko izbiramo, ko se zavedamo, kakšne izbire imamo na voljo, dokler se svojih odzivov ne zavedamo in se samo odzivamo na osnovi notranjih avtomatičnih vzorcev, se identificiramo z drugimi in v resnici ne ustvarimo odnosa.«

Eckart Tolle, avtor svetovnih knjižnih uspešnic, poudarja, kako pomembno je na poti polnega sebe ozavestiti svoje notranje bolečinsko čustveno jedro, ki ima po besedah avtorja knjige Prisotnost Michaela Browna korenine prav v našem otroštvu …
»Bolečina je samo en del polarnosti, ki ima na drugi strani ugodje. Skozi udomačevanje kot proces otroka slikovito poimenuje Don Miguel Ruiz, pravzaprav skozi nagrajevanje, ki je povezano z ugodjem in s kaznovanjem, ki je povezano z bolečino, se naučimo, kako deluje družba, kakšna so pravila in kakšne so vrednote v okolju, v katerem živimo. Vsi smo bili udomačeni in smo šli v trans samopozabe, tega, kdo smo v resnici. Iz strahu pred kaznovanjem in želje po nagrajevanju smo začeli ugajati. Tako se je začela igra pretvarjanja, ko se pretvarjate samo zato, da bi ustregli drugim. Pretvarjate se, da ste nekaj, kar niste, iz strahu pred zavrnitvijo. Strah pred zavrnitvijo pa preraste v strah pred tem, da ne bi bili dovolj dobri. Tako ljudje postanejo kopije prepričanj staršev, družbe in religije. In vse to moramo ozavestiti, če želimo ponovno najti svoj pristni jaz.«

Tudi psihologi trdijo, da je obdobje do 4. leta starosti za zdrav razvoj otroka ključnega pomena. A pri veliko ljudeh žal idealnih pogojev za zorenje ni. Kako se najbolj konstruktivno lotiti rasti svojega notranjega otroka?
»Izjemno pomembno je, da si dovolimo, da ga začutimo. Čutenje in občutki so jezik otroka v najbolj zgodnji fazi otroštva, in že v tej fazi se pogosto ločimo sami od sebe in čutenja, ker nas doživetja preprosto preplavijo. Tako pogosto otopimo, kar nato vpliva na nepravilen razvoj čustvovanja in tudi mišljenja, ki v razvoju prideta pozneje. Za dojenčka so stiki in občutek povezanosti življenjsko pomembni, saj potrjujejo njegov obstoj ali neobstoj, in vse to je zapisano v našem najstarejšem delu možganov. Povezanost z notranjim otrokom je zato ključ, ki odpira vrata v notranjost. In naša pripravljenost, da se povežemo z njim, je prvi korak.«

Mnoge na poti verjetno zavrne prav strah pred vpogledom v svojo čustveno bolečino, ki je, dokler ji ne dovolimo spregovoriti, za veliko ljudi ovita v tabu groze in neznosnega trpljenja. Ali je res to tako enkrat, ko si le drznemo pokukati onkraj tega stereotipa?
»Pri vseh strahovih je tako, da so znotraj votli, okrog pa jih nič ni. In vendar edina pot vodi skozi soočenje s tem, kar je že v nas, kar smo prevzeli vase v zgodnjem otroštvu. Ni bližnjice, drugače ne gre. Tudi če se hočemo temu izogniti, slej ko prej pridemo nazaj do sebe. Edina pot v nebesa vodi skozi samega sebe, pravijo. In vendar je potrebnega veliko poguma, da izzovete lastna prepričanja. Res je, da jih nikoli niste izbrali, in vendar ste jih potrdili in vanje privolili. Ta privolitev je tako močna, da se ob kršitvi pravil počutite vredne obsojanja, krive in osramočene, tudi če veste, da to ne drži (mentalno). Osvoboditev pride skozi ozaveščanje. To je intenzivno, vendar je trpljenje stvar izbire, lahko izberete, da boste na poti trpeli ali pa ne.«

Mene je bilo na poti do zrelosti najbolj strah tega, da bi bila tako »nesrečna« kot odrasli ob meni. Zato sem vlekla vedenjski in čustveni vzorec otroka še dolgo s seboj. Šele razumevanje, da sem svobodna na poti do svoje sreče, me je osvobodilo blokade pred zrelostjo.
»Izjemno pomembno je zavedanje, da majhen otrok nima priložnosti izbirati. Otrok ne izbira svojih dogovorov, svojih prepričanj, ampak se strinja s podatki, ki jih dobiva od ljudi, ki so mu blizu. Podatke lahko shranite le, če se z njimi strinjate. Kot otroci si niste sami izbrali svojih prepričanj. Lahko bi se uprli, vendar majhni otroci še niso dovolj močni za kaj takega. Arhetip upornika se začne razvijati šele s puberteto po 14. letu starosti. Takrat se začne obdobje, ko se lahko osvobodimo, če imamo ob sebi vodnika, ki nas usmerja. Razsodnost se razvija v obdobju do 21 let, kajti to je čas preizkušanja samega sebe. Ni naključje, da so v starih časih v tem obdobju otroci šli v svet, da so preizkusili sami sebe in skozi to izkušnjo dozoreli.«

Enkrat otročji, drugič cepetavi, tretjič nepremišljeni ali mogoče predrzni. Kako se v odrasli dobi odraža naš notranji otrok?
»Kot radi rečejo moški, so tudi v odrasli dobi še vedno v igri igrače, le da so večje in precej bolj drage. Notranji otrok se lahko v odrasli dobi kaže v svojem svetlem ali senčnem vidiku. Senčni vidik predstavlja vse tisto, kar smo potlačili, zanikali, zatrli v sebi in se pozneje želi osvoboditi, zato okoli 42. leta začne ta senčni vidik močno prihajati na površje v življenju ljudi, če se prej niso spopadli z njim. Zato pogosto govorijo o drugi puberteti pri moških v tem obdobju. Ženske pa se temu klicu ne morejo več upirati ob prehodu v menopavzo, kar se kaže kot izbruh nezadovoljstva in popolna sprememba življenjskega sloga okoli 50. leta. Otrok se v odraslem človeku izraža z isto silovitostjo kot pri otroku, le da imamo odrasli izbiro ali bomo to izrazili ali ne, pa tudi na kakšen način.«

Arhetip otroka je izhodišče, ki uvaja naše zaznave življenja, varnosti, negovanja, lojalnosti, zanesljivosti in družine. Poznamo več različnih vidikov ranjenega otroka, in sicer zapuščenega otroka ali siroto, odvisnega otroka, nedolžnega otroka, naravnega otroka in božanskega otroka. Kako se manifestirajo ti arhetipi v praksi?
»V praksi prepoznavam več arhetipov otroka glede na neizpolnjene potrebe iz otroštva. Tako zapuščeni otrok išče pozornost in potrjenost, in če je ta del v nas nerazrešen, bomo iskali partnerja, ki nam bo izpolnil našo potrebo, kar velja pri vseh izrazih arhetipa otroka. Ranjeni ali zlorabljeni otrok išče negovanje, mehkobo in ima potrebo po dotikih. V praksi sem ugotovila, da se z notranjim arhetipom otroka povezuje pet jezikov ljubezni. Sirota je otrok, ki išče dom in ima potrebo po pripadnosti; v zgodbah sta taka primera Harry Potter in Pepelka. Naravni otrok ima raje kot ljudi živali in naravo in ima zato težave v medsebojnih odnosih, tak primer je Tarzan. Večni otrok je otrok, ki ga je strah odrasti in si želi ostati večni otrok, tak primer je v pravljicah Peter Pan. Božanski otrok je otrok, ki ima stik z nevidnimi svetovi in nadnaravnim že od majhnega.«

Kateri vidiki pa nas opozarjajo na to, da je potrebno na pot zorenja in modrosti? Kaj je po vašem mnenju pravzaprav zrelo, odraslo vedenje?
»Dejstvo je, da imamo vsi v sebi prepreke, ki jih nosimo s seboj še iz otroštva. Gre za leče, skozi katere gledamo na življenje. Kadar smo izzvani, delujemo po starih vzorcih, ki jih imamo v sebi, in težko je videti, da se stvari dogajajo skozi nas in ne nam. Ko prevzameš polno odgovornost za svoje življenje, kar pomeni, da si izvor vsega, kar se ti dogaja, in se premakneš onkraj občutkov žrtve, lahko rečeš, da si odrasel. Kajti stvari se nam ne dogajajo od zunaj navznoter, ampak smo mi tisti, ki jih soustvarjamo od znotraj navzven.«

Kam v vse to sodita domišljija in ustvarjalnost?
»Domišljija igra v naših življenjih veliko pomembnejšo vlogo, kot si predstavljamo. Ustvarjalna domišljija ni privilegij pesnikov, filozofov in izumiteljev. Je del našega vsakdanjega življenja in sodeluje pri vsakem našem dejanju. Domišljija je tista, ki postavi podobo cilja, na osnovi katerega to pritegnemo k sebi. Uspeh ali neuspeh ni odvisen od naše volje, kot verjame večina, ampak od domišljije. Ustvarjalna domišljija je nekaj, kar imamo samo ljudje. Že Napoleon je izjavil: »Svetu vlada domišljija.«

Kako pomembno pa je pri tem prepoznati sistem prepričanja, ki so ga v našega ponotranjenega starša privzgojili starši, in kako nato nazadnje slediti sebi?
»Udomačevanje tako močno vpliva na ljudi, da sčasoma ne potrebujete nikogar več zunaj sebe, da bi vas še naprej udomačeval, preprosto postanete svoj lastni udomačevalec. In tako zdaj udomačujete sami sebe z istimi prepričanji in vrednotami, ki so vam jih vcepili po sistemu kaznovanja in nagrajevanja. Tako kaznujete sami sebe, če se ne držite pravil, ki izhajajo iz vaših prepričanj, in se nagradite, ko ste 'pridni'. Ljudje imamo dober spomin, in vsakič, ko se spomnite, kaj ste storili, se znova obsodite in se znova kaznujete. In če ste poročeni, vas nanjo spomni tudi vaš partner, tako da si lahko še pogosteje sodite, se obsodite in se kaznujete. Zato je pomembno, da svoje vzorce prepoznate in izberete druge ter tako stare nadomestite z novimi. Gre za soočenje s samim seboj.«

A ostati tako odvisen, otrok, brez svojega stebra se zdi tako kot hoditi po svetu brez glave. Kako vpliva ta del naše nezrelosti na kakovost prebivanja?
»Ljudje se skozi vse življenje razvijamo in rastemo. Ta rast poteka v sedemletnih obdobjih, in za vsako obdobje je pomembno, da dosežemo in izpolnimo notranje potrebe tega obdobja, kar nam omogoči uresničenje danih sposobnosti, ki so v nas. Če se ne razvijamo in ostanemo ujeti v fazi otroka, se težave kažejo na poznejših razvojnih stopnjah, ker preprosto nimamo dovolj notranje stabilnosti in tako nismo pripravljeni na izzive novega razvojnega obdobja. Kot odrasli lahko ta primanjkljaj nadomestimo, vendar šele, ko se ga zavemo. Prevzeti moramo odgovornost za izpolnitev vrzeli in si dati to, česar nismo imeli ali kar smo pričakovali, da nam bo dal svet, ki nas obkroža.«

Pogosto je slišati ženske, kako se pritožujejo nad nezrelimi moškimi in nasprotno. Kakšno dinamiko glede na spol opažate, ko gre za odločitev za dominanco notranjega otroka glede na spol?
»Dejstvo je, da v drugemu vedno vidimo sebe, ne glede na spol, in tako nam partner v neki kvaliteti, ki nam gre na živce ali se nad njo pritožujemo, v resnici kaže del nas. Izjemno pomembno je poznati, kako nam ljudje odslikavajo nas same, kajti ogledala, v katera gledamo, niso vedno popolni odsev nas samih. Pogosto se moramo zelo poglobiti vase in biti predvsem zelo odkriti sami s seboj, da si priznamo, da so stvari, ki jih ne maramo pri drugih, v resnici del naše notranjosti.«

Na svoji internetni strani ste zapisali, da jedro težav delovanja iz položaja arhetipa otroka predstavlja odvisnost namesto odgovornosti. Pojasnite nam, prosim, razliko.
»Dokler smo v nezavednem odzivanju na situacije in ljudi okrog sebe, bomo nekoga, ki bo npr. izpolnil našo potrebo po pozornosti, zaznali kot vir naše izpolnitve in bomo od njega pričakovali, da nam bo to vedno dajal, hkrati pa od zunanjega vira postali odvisni. Večina ljudi v današnji družbi išče zadovoljitev svojih potreb v zunanjem svetu in ne v sebi. Pričakujejo, da jih bo osrečil nekdo drug oziroma da bodo srečni šele, ko bodo našli tisto pravo osebo, ki jim bo to dala. V zadnjem času je priljubljen mit o dušah dvojčicah, ki te popolnoma dopolnijo in izpolnijo. V resnici je s takimi ljudmi zelo naporno živeti, ker ti kažejo zelo aktivno in nedvoumno, kje se moraš dopolniti sam. Ko prevzameš polno odgovornost zase in za svoje potrebe, ko ugotoviš, česa nisi imel in kaj potrebuješ, veš, kaj si moraš dati. Kajti tukaj nismo zato, da bi to dobili od kogar koli, ampak da to damo sami sebi. Nič kaj romantično, vem iz lastnih izkušenj.«

Za konec pa povejte še, kako nam lahko sprejetje notranjega otroka spremni realnost?
»Pri svojih strankah opažam, da jim že eno srečanje s svojim notranjim otrokom spremeni pogled na svet in ljudi, ki jih obkrožajo. Ko spreminjamo leče, skozi katere opazujemo svet okrog sebe, se spreminja naš svet. Kot je na nedavnem seminarju srečanja z notranjim otrokom izjavila ena izmed udeleženk: »Vem, da nič več ne bo tako, kot je bilo. Samo bolje in bolje in bolje.« In temu lahko le pritrdim. Vprašanje je le, ali smo pripravljeni opustiti vse to, kar nam na neki ravni služi, za nekaj neznanega. Strah pred neznanim je pogosto ovira, da se ljudje ne premaknejo naprej v svojem življenju. In pogum je vrlina, ki je na poti osebnostne in duhovne rasti izjemno pomembna.«

Moje zdravje, 11. oktober 2011