»Ne razumem, zakaj je to tako skrita tema v naši državi. Kot da bi se ljudje bali o tem govoriti. Toda družine, mamice s takimi izkušnjami obstajamo in težko je, če človek občuti odpor,« razmišlja Elena, ki je lani izgubila sina, prvorojenca. Rodil se je mrtev. Da mu ne bije srce, so ugotovili ob prihodu v porodnišnico. Srce se je iz nepojasnjenih razlogov še pred rojstvom ustavilo tudi Metini hčerki. Njuna otroka počivata v spominskem parku na postojnskem pokopališču, enem od petih spominskih parkov za prezgodaj umrle otroke pri nas, kjer so starši in svojci obeležili 15. oktober, mednarodni dan spomina na prezgodaj umrle otroke.

Izborijo si pravico do žalovanja

Petra Urek, predsednica društva Solzice, ki pomaga staršem ob smrti otroka med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu, da se naučijo živeti z izgubo, pove, da se na društvo vsak mesec v povprečju obrne od 20 do 30 staršev. Nekateri jih poiščejo takoj ob izgubi, drugi, ko mine šok po prvih mesecih, spet tretji po več letih. Društvo Solzice deluje osem let, a razbijanje tabujev je, kot pravi Urekova, dolgotrajna in težka pot.

»Družba je do žalovanja za tako majhnimi otroki še zmeraj zadržana, pravico zanj si morajo starši izboriti. Brez procesa žalovanja namreč starši ne morejo živeti naprej, za to pa potrebujejo spomine na otroka in dostojen pokop,« pravi Urekova.

V društvu starše spodbujajo, da se poslovijo od otroka, ga poimenujejo, stisnejo k sebi, fotografirajo, vzamejo odtis njegovega stopala, rokice, pramen las in zanj zagotovijo dostojen pokop. »Težko je žalovati za otrokom, ki ga nisi videl, še težje, če ga nisi pokopal,« pravi Urekova.

»Nikoli v življenju si ne bi oprostila, če se ne bi poslovila od svojega otroka, nikoli. To je zelo pomembno, čeprav se v trenutku, ko te doleti in si v šoku, tega ne zavedaš,« poudari Elena. Meta je hvaležna, da je njej in njenemu možu osebje postojnske porodnišnice ves čas stalo ob strani. »Z nama so bili vse štiri dni. Namestili so naju v svojo sobo, da sva bila lahko sama in žalovala skupaj. To nama je zelo veliko pomenilo.«

Tudi babice in zdravnike »zlomi«

»Babice smo tiste, ki tolažimo starše, jim nudimo oporo, jih spodbudimo, naj se poslovijo od otroka. Je pa tudi za babice to zelo težka izkušnja. Nekatere potrebujejo več dni, preden se spet lahko vrnejo v porodno sobo,« pove Jana Čelhar, pomočnica direktorja za zdravstveno nego v postojnski Bolnišnici za ženske bolezni in porodništvo.

Tudi Nada Vigec, koordinatorka za izobraževanje v zdravstveni in babiški negi na Ginekološki kliniki UKC Ljubljana, poudarja, da morajo babice in sestre starše, mamico spodbujati k slovesu, saj to močno olajša proces žalovanja. »In jim pustiti čas. Potrebni so sočutje, podpora, razumevanje, individualen pristop,« poudarja Vigecova, ki vseeno ne more z gotovostjo trditi, da se primeri, ko bi babica staršem rekla, »bolje, da ne vidite otroka«, pri njih ne dogajajo več. Prav zato so dodatna izobraževanja, izkustvene delavnice in predavanja, kakršne izvaja tudi društvo Solzice, po njenih besedah zelo dobrodošli. Vseeno pa smrt otrok tako zdravnike kot medicinske sestre včasih človeško zlomi, zato se umaknejo, skrijejo za medicinsko informacijo, pravi Vigecova.

Doc. dr. Štefan Grosek, specialist pediatrije in intenzivne medicine s Kliničnega oddelka za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo Kirurške klinike UKC Ljubljana, kjer se zdravi največ kritično bolnih otrok v Sloveniji, pravi, da je vsaka smrt otroka za zdravnike in medicinske sestre »izredno težek, boleč, pretresljiv in nedoumljiv dokončen dogodek«. Razlog za morebitni umik po njegovih izkušnjah v večini primerov ni občutek krivde ali odgovornosti, temveč napačno mnenje, da hočejo starši sami žalovati in da je bolje, da jih pustijo same. Grosek pravi, da danes vedo, da si starši želijo njihove prisotnosti, pogovora, sočutja. Prav tako že pred smrtjo umirajočega otroka, če je le mogoče, nastanijo v prostor, kjer so starši v času umiranja čim več z njim in se lahko dostojno poslovijo. Otrok ima ves čas zdravstveno in medicinsko nego in ga ne zapustijo ne medicinske sestre ne zdravniki. »Staršem nudimo tudi vso ostalo podporo, tudi duhovno, in jih, če to želijo, povežemo s psihologom specialistom za žalovanje ali društvom Solzice, kjer jim nudijo dolgoročno podporo,« še pravi Grosek.

Nova zanositev kot beg

Petra Urek opaža, da želijo mame, ki so izgubile otroka, hitro ponovno zanositi, misleč, da jim bo to pomagalo pozabiti, se osvoboditi občutka krivde, sramu, poraženosti, ker so »odpovedale kot nosilke življenja«. »Najprej je treba odžalovati, sicer so lahko naslednji otroci kot nadomestki,« opozarja Urekova. Kot opaža, so v primerih potlačenega žalovanja pogostejše patološke nosečnosti in hude poporodne depresije.

Po dobrem letu »bolečine, trpljenje, razočaranja, jeze, osamljenosti« Elena pravi, da ne mine dan, da ne bi pomislila na svojega sina. »Tudi solze so še vedno pogoste, a počasi gre življenje naprej tudi zame.« Meta, ki ji je bilo dano pred šestimi tedni poviti zdravo deklico, pa sklene: »Če je želja velika in se zavedaš, da gre za drugo nosečnost, drugega otroka, potem dobiš pogum in zmoreš premagati strahove.«

Minulo soboto so na mednarodni dan spomina na otroke, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu, v vseh spominskih parkih pri nas, na pokopališčih v Ljubljani, Mariboru, Celju, Kranju in Postojni (na fotografiji) v nebo poleteli beli baloni s posvetili družin za njihove prezgodaj odšle otroke. V društvu Solzice si želijo, da bi bili parki v vseh mestih, kjer so porodnišnice.

 

Dnevnik, 20. oktober 2011

Psihologija