»Ne razumem, zakaj je to tako skrita tema v naši državi. Kot da bi se ljudje bali o tem govoriti. Toda družine, mamice s takimi izkušnjami obstajamo in težko je, če človek občuti odpor,« razmišlja Elena, ki je lani izgubila sina, prvorojenca. Rodil se je mrtev. Da mu ne bije srce, so ugotovili ob prihodu v porodnišnico. Srce se je iz nepojasnjenih razlogov še pred rojstvom ustavilo tudi Metini hčerki. Njuna otroka počivata v spominskem parku na postojnskem pokopališču, enem od petih spominskih parkov za prezgodaj umrle otroke pri nas, kjer so starši in svojci obeležili 15. oktober, mednarodni dan spomina na prezgodaj umrle otroke.
Petra Urek
»Družba je do žalovanja za tako majhnimi otroki še zmeraj zadržana, pravico zanj si morajo starši izboriti. Brez procesa žalovanja namreč starši ne morejo živeti naprej, za to pa potrebujejo spomine na otroka in dostojen pokop,« pravi Urekova.
V društvu starše spodbujajo, da se poslovijo od otroka, ga poimenujejo, stisnejo k sebi, fotografirajo, vzamejo odtis njegovega stopala, rokice, pramen las in zanj zagotovijo dostojen pokop. »Težko je žalovati za otrokom, ki ga nisi videl, še težje, če ga nisi pokopal,« pravi Urekova.
»Nikoli v življenju si ne bi oprostila, če se ne bi poslovila od svojega otroka, nikoli. To je zelo pomembno, čeprav se v trenutku, ko te doleti in si v šoku, tega ne zavedaš,« poudari Elena. Meta je hvaležna, da je njej in njenemu možu osebje postojnske porodnišnice ves čas stalo ob strani. »Z nama so bili vse štiri dni. Namestili so naju v svojo sobo, da sva bila lahko sama in žalovala skupaj. To nama je zelo veliko pomenilo.«
»Babice smo tiste, ki tolažimo starše, jim nudimo oporo, jih spodbudimo, naj se poslovijo od otroka. Je pa tudi za babice to zelo težka izkušnja. Nekatere potrebujejo več dni, preden se spet lahko vrnejo v porodno sobo,« pove
Tudi
Doc. dr.
Petra Urek opaža, da želijo mame, ki so izgubile otroka, hitro ponovno zanositi, misleč, da jim bo to pomagalo pozabiti, se osvoboditi občutka krivde, sramu, poraženosti, ker so »odpovedale kot nosilke življenja«. »Najprej je treba odžalovati, sicer so lahko naslednji otroci kot nadomestki,« opozarja Urekova. Kot opaža, so v primerih potlačenega žalovanja pogostejše patološke nosečnosti in hude poporodne depresije.
Po dobrem letu »bolečine, trpljenje, razočaranja, jeze, osamljenosti« Elena pravi, da ne mine dan, da ne bi pomislila na svojega sina. »Tudi solze so še vedno pogoste, a počasi gre življenje naprej tudi zame.« Meta, ki ji je bilo dano pred šestimi tedni poviti zdravo deklico, pa sklene: »Če je želja velika in se zavedaš, da gre za drugo nosečnost, drugega otroka, potem dobiš pogum in zmoreš premagati strahove.«
Minulo soboto so na mednarodni dan spomina na otroke, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu, v vseh spominskih parkih pri nas, na pokopališčih v Ljubljani, Mariboru, Celju, Kranju in Postojni (na fotografiji) v nebo poleteli beli baloni s posvetili družin za njihove prezgodaj odšle otroke. V društvu Solzice si želijo, da bi bili parki v vseh mestih, kjer so porodnišnice.
Dnevnik, 20. oktober 2011