Razmerja med starejšimi moškimi in mlajšimi ženskami niso pravzaprav nič novega. Obstajajo že dolgo, vendar so se, dokler niso bila nekako družbeno sprejemljiva, končala le z »razmerjem«. Danes se večina konča s poroko. Nedavno smo tudi v Sloveniji spremljali poroko 53-letnega primorskega poslovneža Rajka Hrvatiča in 20-letne Daše Podržaj, ob čemer so se nekateri muzali, češ, saj bi ji bil lahko oče. Primerov z nekoliko manjšimi razlikami, pri katerih pa že lahko govorimo o generacijski razliki, je – ne le pri nas, tudi po svetu – veliko, pravzaprav vse več.

_703138.jpg
Ker gre povečini za moške, ki so tako ali drugače uspešni, bi zlobni jeziki seveda lahko nakazovali na materialne ali koristoljubne motive za sklepanje tovrstnih zvez, vendar odgovor še zdaleč ni tako preprost. Gre pravzaprav za družbeni fenomen, ki ima lahko precej globlja ozadja, odkriva v pogovoru Zoran Milivojević, dr. med., psihoterapevt z dolgoletno prakso v individualni, skupinski in partnerski terapiji, ki deluje v Srbiji in Sloveniji ter je med drugim avtor uspešnega priročnika Formule ljubezni.

Dejstvo današnjega časa je seveda to, da moški in ženske želijo čim dlje ohranjati mladost, kar je tudi pri odpiranju tega vprašanja treba vzeti v zakup.

Ženske s pomočjo lepotnih kirurgov želijo dohiteti mlajše tekmice, moški skušajo za vsako ceno ohranjati vitalnost, mladost. Ko jih dohiti tako imenovana kriza srednjih let, čustvena kriza, v kateri se moški zave, da ni več mlad, da je zakorakal v starost, se v družbi, ki daje prednost mladosti, zdravju, lepoti, spolnosti, začetek staranja dojema kot katastrofo.

»Zaradi tega je eden od značilnih odzivov ta, da postane otročji, da se želi vrniti na konec dvajsetih ali vsaj na začetek tridesetih in poskuša še enkrat podoživeti ta del življenja. A na nov način.

Tako po štiridesetem letu mnogi zasnujejo novo poroko, odločijo se za (nove) otroke. Seveda imajo pravico do tega. Vendar rane pri tistih, ki so jih zapustili, ostanejo. Tako se počasi na tujih izkušnjah naučimo, da ni garancije za ljubezen, posledica pa je, da se držimo na distanci, da se oddaljujemo, da se ne prepuščamo,« o vzrokih in posledicah razmišlja psihoterapevt.

Prednosti starejših korenjakov

Ob tem, kaj žene starejše moške, da se spustijo v zveze z ženskami, ki bi bile lahko njihove hčere, pa se je vendarle treba vprašati tudi o nasprotnem: kaj se dogaja z mladimi ženskami, da si poiščejo fante, ki bi bili lahko njihovi očetje.

Zanimivo je, da je precej moških, ki si poiščejo mlajšo, tako ali drugače uspešnih. Ženske pa so seveda mlade in lepe. To, da je nekdo uspešen, bogat, močen, poznan v javnosti in podobno, je – tako pravijo evolucijski psihologi – nekakšen neformalen znak in dokaz, da takšen moški »nosi dobre gene« in ga torej ženska podzavestno išče.

»Meni osebno pa se zdi bolj prava hipoteza, da so takšna dekleta prek medijev ponotranjila romantično fantazijo o tem, kako naj jih moški razvaja. Vedo, da to bolje počno moški, ki so starejši, saj so moški iste generacije pogosto tudi sami razvajeni in se ne znajo vesti kot džentelmeni. Pogosto se vedejo kot ljubosumen starejši brat. Očetje svoje hčerke obravnavajo kot princeske, ko te odrastejo, pa seveda pričakujejo, da se bo takšna obravnava nadaljevala, da jih bodo moški ljubili tako, da jih bodo neprestano osrečevali. Mlad moški, ki je zaposlen predvsem s tem, da si ustvari položaj, status, zagotovi materialne dobrine, pa tega ne more početi. Lahko pa to počne starejši moški, ki je vse to že dal skozi.

Torej tu ne gre za vprašanje materialnega izkoriščanja kot osnovnega motiva, ampak za romantično fantazijo o moškem, ki izraža ljubezen prek materialnega,« razmišlja Zoran Milivojević.

Težko bi postavili meje in rekli, kdaj je starostna razlika med partnerjema vendarle (pre)velika. Vsaj danes, ko živimo v odprti, strpni družbi, je vsakršno moraliziranje seveda odveč.

»Včasih je obstajala jasna družbena norma, ki je obsojala ljubezen in poroko preveč generacijsko oddaljenih parov. Pravoslavna cerkev na primer ni sklenila zakona, v katerem je bila razlika med moškim in žensko večja od petnajstih let.« Danes se to seveda zdi konzervativno.

Vsak primer razmerja je seveda edinstven in težko bi posploševali, vendar so določene starostne meje, o katerih se je dobro informirati, saj se iz njih lahko razvijejo tudi določeni problemi. Glavni problem je seveda staranje starejšega partnerja. Ko jih ima on 55, ona pa 27, sta še lepa in skladna, a takšne zveze so lahko v krizi, ko jih ima on 70, ona pa 42. Tedaj nista več skladen par, kar je lahko tempirana bomba pri takšnih odnosih. Moški se namreč tedaj začno spraševati, ali bodo čez deset let še dovolj privlačni in pri močeh ali jih bo mlada žena zapustila oziroma varala z mlajšim ljubimcem. Starostne razlike pa imajo lahko tudi prednosti. On je moder, zna se nadzorovati, je izkušen, mlajšo ženo lahko marsikaj nauči o življenju. Ona je mlada, ambiciozna, navdušena nad njegovimi izkušnjami, močjo in statusom ter se mu podredi.

Ni malo primerov, ko se takšni pari odločijo tudi za otroke, četudi so njihovi otroci iz prvega zakona že odrasli. Ti bržkone na novo mladost svojega očeta ne gledajo z enakimi občutki kot oče, ki bi bil lahko že dedek, a se je odločil, da bo še enkrat – očka.

Privlačni alfa moški

Kot rečeno, so pri večini takšnih zvez in porok moški po nečem posebni. Ali so posebno možati, fit, bogati, znani, uspešni, torej nekakšni alfa moški. Tisto, kar ženske privlači, je pravzaprav ta njihova suverenost, ki pri drugih moških morda ni toliko izražena. »Ti alfa moški so bili pogosto, ko so njihovi otroci iz prvega zakona rasli, odsotni od doma. Otroke so vzgajale žene, moški pa so medtem gradili svoje kariere, bogastvo, svoj sloves. Zdaj ko so zadovoljni s tem, kar so dosegli, pa so lahko – kljub letom – dobri očetje. Morda bi se jih njihovi otroci utegnili sramovati, ker je njihov oče toliko starejši od drugih, vendar to ni neka travma, ki bi jim otežila življenje, « je prepričan Milivojević in dodaja, da tudi spolnost pri takšnih parih, vsaj po navadi, ni problematična.

»Mlado telo je mlado telo, koža je drugačna, prav tako hormonski status. Moški se vendarle odločijo za mlajše ženske zaradi spolne privlačnosti, saj so zanje mlajše vzburljivejše. Spolna dejavnost se ne more drastično zmanjšati z leti, četudi je to eden od najbolj razširjenih mitov. To, da imajo zakonci, ki so skupaj desetletja, redko spolne odnose, je posledica tega, da so se drug od drugega oddaljili čustveno in ker je nekdo v takšnem odnosu nezadovoljen. Med pari z velikimi starostnimi razlikami lahko sicer pride do težav, če je posredi bolezen, v večini primerov pa je problem spolnosti posledica čustvenih težav, razočaranja, ljubosumja in podobno. «

Nelojalna konkurenca za ženske v zrelih letih

Omeniti je treba še en vidik celotnega fenomena, ki združuje mlajše ženske in starejše moške, to so starejše ženske, ki po tem, ko si »stari« mož najde mlajšo, ostanejo.

»Ženske, ki iščejo starejše, in moški, ki iščejo mlajše, niso v isti poziciji na 'poročnem trgu'. Ženske so v precej slabšem položaju, saj se jim iz leta v leto zmanjšuje število potencialnih partnerjev, nasprotno pa se moškim povečuje, saj prihajajo mlade generacije. Tu se pojavlja 'nelojalna konkurenca' znotraj ženskega dela populacije. Ta nelojalna konkurenca so ravno mlade ženske, ki jih privlačijo starejši moški. Ženske v zrelih letih se namreč vse težje in težje prebijajo v konkurenci svoje generacije in generacije, ki prihaja.«

Nekdaj so bile takšne mladenke, ki so izbirala starejše in bogatejše, označene le kot morebitni spolni objekti, torej kot občasne ljubice, za katere obstaja še bolj ljudska beseda, nikakor pa ne kot potencialne soproge. Tak kulturno dovoljeni prezir je na neki način ohranjal zakon in družino. Danes pa to ne velja več, ker mlajše ne želijo biti le spolni objekt, želijo se poročiti. Raziskave, ki so analizirale ženitne oglase, so pokazale, da moški v tridesetih letih iščejo pet let mlajšo žensko, v petdesetih pa kar deset do dvajset let mlajšo partnerko.

»Posledica tega je, da se zrele ženske za vsako ceno želijo pomladiti in vztrajati na svoji spolni podobi, četudi je to pogosto res neokusno,« dodaja Milivojević.

K vsemi temu ni odveč dodati še dejstva, da živimo v družbi, kjer na vsakem koraku srečamo narcisoidnost. Milivojević zagovarja tezo, da je tudi zaljubljenost oblika narcisoidnosti, torej zagledanosti vase. Tako gre narcisoidnost iskati tudi v tem fenomenu. Tako pri dekletih, ki iščejo starejše, ki imajo moč, da jih osrečijo, kot pri starejših moških, ki poskušajo ustvariti iluzijo mladosti. »Prav zato je treba ponovno definirati pojme ljubezni, zaljubljenosti in spolnosti, saj smo kolektivno razmeroma neorientirani pri tako pomembnih vprašanjih.«

Na enaki valovni dolžini

V družbi, kjer razpada več zakonov, kot se jih na novo sklene, pa je vendarle zanimivo, da se pri psihoterapevtu, ki ima petindvajsetletno prakso, oglasi zelo malo takšnih, ki bi imeli težave v odnosu zaradi starostnih razlik.

»Prihajajo ljudje, ki se imajo radi, a imajo različne predstave o tem, kako naj njihov odnos deluje. Zaradi tega skušajo tistega drugega prepričati, da se vklopi v njihov koncept odnosa. Ključne so torej konceptualne razlike med njima, razlika v letih pa je zanemarljiva. Danes je zelo težko najti partnerja, ki bi lahko odgovoril na številne zahteve, ki jih ima nekdo, zato se težave lahko pojavijo tako med mladimi kot med starimi. Večina takšnih parov sama pravi, da so se našli, da so na enaki valovni dolžini, da se dobro razumejo. In jaz jim verjamem,« končuje Zoran Milivojević.

Nedeljski dnevnik, 19. oktobra 2011