Žižola, ki je znana tudi pod imenom čičimak ali kitajski datelj, je trnast grm ali drevo, ki je v Evropo prišel iz Kitajske, tja pa naj bi ga pred 4000 leti prinesli iz Severne Afrike in Sirije.
Pri nas uspeva na Primorskem. Je izredno odporna rastlina, saj v času mirovanja prenese tudi do -25 stopinj Celzija in je odporna proti suši in raznim boleznim. Cveti od maja do avgusta, njeni plodovi pa so zeleni, jajčasto podolgovati ali hruškaste oblike (glede na sorto). Septembra plodovi postanejo rjavo-rdečkasti, pri nas so užitni oktobra, ko popolnoma dozorijo. Uživamo jih lahko sveže ali posušene. Ko se iz zelene obarvajo v rjavo, so trdikasti in sočni, okus še najbolj spominja na jabolko, z nadaljnjim zorenjem se nekoliko osušijo in omehčajo ter pridobijo sladkasto meden okus, ki spominja na dateljne.
Za kandiranje se plodove obira takrat, ko so še svetli, medtem ko se za svežo porabo obira plodove v stadiju hrustljave zrelosti, za sušenje pa popolno zrele sadeže.
Plodovi žižol so pri sobni temperaturi obstojni le kratek čas, od dva do tri dni, toda s pravilnim skladiščenjem bodo zdržali precej dlje. Če jih oberemo, ko so še hrustljavi, bodo pri primerno nizki temperaturi zdržali tudi do sto dni. K temu dodajmo, da se vsebnost vitamina C ohranja, tudi med skladiščenjem, le-ta pa se kaj hitro zniža, ko plodovi postanejo mehki. Žižola ima veliko vitamina C, tam okoli 70 miligramov v 100 gramih sadeža, kar je mimogrede več kot ga je v limoni, vsebuje pa tudi vitamine B1, B2, B6 in minerale, kot so kalij, magnezij, fosfor, kalcij, železo ter aminokisline. Glede na priporočila Svetovne zdravstvene organizacije en plod žižole na dan pokrije potrebe po vitaminu C in vitaminih B kompleksa.
Posušene žižole se uporablja tudi za pripravo čaja, ki je odličen v boju proti prehladu, sicer pa lahko iz njih naredimo marmelado ali jih namočimo v tropinovec.
