Sodobni načini zdravljen

_833289.jpg
ja, nove tehnologije in sodobni materiali omogočajo vse več operativnega zdravljenja poškodb in zlomov. Če je še pred nekaj desetletji večina zlomljenih rok pristala v mavcu ali opornici, danes zlome vse pogosteje učvrščujejo z vijaki, ploščicami ali žicami. O dilemah, ali gre operacijsko zdravljenje v skrajnosti, do kod je še upravičeno in koliko jih k temu sili farmacevtska industrija, so slovenski travmatologi razpravljali na nedavnih travmatoloških dnevih, ki so jih pripravili v Novi Gorici.

Največ poškodb je danes vezanih na starajočo se populacijo. »Imamo veliko zelo starih pacientov z zlomi kolkov, z zlomi v predelu ramena in gležnjev,« pojasni Franci Koglot, dr. med., kirurg in vodja travmatološkega oddelka šempetrske splošne bolnišnice. In če so pred 30 in več leti, ko je sam začenjal svojo poklicno pot, z mavcem učvrstili kar polovico vseh zlomov kolkov, se je danes številka spustila na pičel odstotek. »V zgodovini smo večino bolezni zdravili konservativno, kirurgi smo zlome učvrstili z mavcem, opornicami ali artozami, v zadnjih letih pa s pomočjo novih metod, materialov, opremljenosti bolnišnic vse več zlomov zdravimo operativno. Učvrstimo jih s ploščicami, vijaki, žeblji, žicami...« našteva kirurg. Vse bolj se pojavljajo težnje, da bi vse zlome zdravili operativno. A sam meni, da je v nekaterih primerih tega preveč, predvsem tam, kjer je učinek pri obeh postopkih enak.

Operacije spodbujajo tudi naprednejši materiali

Ljudje danes živimo dlje, po zlomu kolka se ne zadovoljimo več z dvema centimetroma krajšo nogo. Gospa pri sedemdesetih letih si želi s svojo zlomljeno roko še vedno aktivno igrati tenis ali smučati. »Pričakovanja ljudi in njihove potrebe se širijo,« priznava kirurg. Velik korak naprej na tem področju je naredila tudi industrija, ki ponuja vse sodobnejše materiale. »Ti nimajo več stranskih reakcij za organizem, so transparentni za rentgenske žarke ali pa z lahkoto prenesejo magnetna valovanja ob morebitni magnetni resonanci, ki postaja že standardna preiskovalna metoda pri zahtevnih boleznih in poškodbah,« pojasnjuje Koglot. Prej so bili lahko materiali že z majhnimi sledovi železa za pacienta ob tej diagnostični metodi zelo nevarni. Danes pa se denimo vijaki v organizmu sčasoma razgradijo in jih pozneje ni treba odstranjevati. »S tem prihranimo eno operacijo,« o pozitivnem napredku spregovori Koglot. »A to so prednosti, ki veliko stanejo,« doda.

Kirurgi morajo tako znati oceniti prednosti in stroške, ki jih operacije prinašajo. »Predvsem so te dileme navzoče pri že prej težko bolnih pacientih,« pojasni in pri tem opozori še na eno pomembno dejstvo: da je treba pri tem s pravo mero distance oceniti tudi vlogo farmacevtske industrije. »Zavedati se moramo, da so v ozadju tudi ti pritiski in da so vse te novosti včasih bolj kot za bolnika koristne za zaslužek farmacevtskih družb,« je kritičen Koglot.

Odločitev za vrsto zdravljenja odvisna tudi od bolnika

Odločitev, ali bodo zlom zgolj spravili v mavec ali pa kost učvrstili med operacijo, je zelo individualna, odvisna od poškodbe in bolnika. »Ni tako enostavno. Vsak pacient je drugačen. Nekateri zlomi so lahko videti popolnoma enostavni, a se nam po nekaj dneh v mavcu zmaknejo. Nekateri zlomi že takoj vzbujajo sum, da bi se lahko zmaknili, tam so potrebne pogostejše kontrole oziroma že kar takoj operacija. Po drugi strani denimo zlome drobnih kosti v dlani ali zlome reber le redko operiramo, prisklepni in zmaknjeni zlomi pa že takoj zahtevajo operativno obravnavo,« pojasnjuje Koglot in opozarja, da je pri odločitvi za en ali drug način zdravljenja zelo odvisno tudi to, kako je pri zdravljenju in poznejši rehabilitaciji pripravljen sodelovati bolnik.

Dnevnik, 6. oktober 2011