Kako so se počutili čilski rudarji, ki so bili po nesreči v rudniku tedne dolgo zaprti globoko pod zemljo? Že ob sami predstavi o tem zagrabi mnoge ljudi paničen strah. Bolezen se imenuje klavstrofobija ali strah pred zaprtim prostorom in je dediščina pradavnih časov, ko se je ta panika neizbrisno in za vedno vtisnila v naše možgane.

Ko so pred še ne tako davnimi časi rudarji odhajali v rove globoko pod zemljo, so vzeli seboj poleg krampa in lopate še svečo. Postavili so jo tja, do koder je segel njihov pogled, in je niso izpustili izpred oči. Ko je začel plamen sveče migljati, je bilo to za njih znamenje, da je začelo primanjkovati kisika in vedeli so, da je čas za pobeg. Tudi človeško telo ima podobne signalne naprave. To je včasih tudi neprijetno, če so take naprave preveč občutljive in na primer opozarjajo na dihalne težave, čeprav za to ni nobenega posebnega vzroka. V takih primerih si človek odveže kravato, odpre okno ali pa odide iz prostora. Neprijetno postane takrat, kadar se to dogodi, ko je človek v polnem dvigalu. Dihati začne hitreje, pot ga oblije, srce mu burno razbija, roke in noge mu postajajo mravljinčaste in panika se naseli v njegovem telesu.

Vsakemu četrtemu človeku se skoraj verjetno nekaj podobnega dogodi, mnogim pa postane taka panika stalen spremljevalec v življenju. Na svetu je skoraj sto milijonov ljudi, ki trpijo za to nadlogo. Klavstrofobija je namreč strah pred tesnimi zaprtimi prostori. Človek se počuti kakor zver, ki se je ujela v past. Ne vidi izhoda, občutek ima, da se bo onesvestil ali zadušil. Klavstrofobija se ne pojavi samo v dvigalu, ampak tudi v gledališču, železniškem vagonu, letalu, koncertni dvorani, predvsem pa v jamah, rudnikih ali pa v globini 700 metrov pod zemljo, kjer so se znašli čilski rudarji. V vsakdanjem življenju je mogoče takoj spoznati klavstrofobične ljudi. To so tisti, ki vstopijo v kinodvorano zadnji in si poiščejo sedež blizu zasilnega izhoda. Kljub temu moramo priznati, da so ti ljudje pogumni, saj so si vsaj upali vstopiti v zaprt prostor. Mnogi so se obiskom v dvoranah že zdavnaj odpovedali, ker jih obvladuje strah. »V ospredju je strah, da bi jih ponovno zagrabila panika,« je pojasnil Sigmund Freud (1856–1939), ustanovitelj psihoanalize in sam klavstrofob. »Česar se človek v resnici boji, je nastop panike in ne samo dogajanje, ob katerem je prepričan, da se paniki ni mogoče izogniti.« Z drugimi besedami, ni krivo dvigalo, ampak strah, da ga bo v dvigalu zagrabila panika.

Korak v napačno smer

Vstop v svet klavstrofobije se običajno začne, ko se človeku enkrat zgodi panično presenečenje. Menedžer se denimo odloči, da bo uporabljal samo stopnice, ker je po napornem dnevu popil več skodelic močne kave in mu je začelo v dvigalu močno razbijati srce. Domneva namreč, da je srčno aritmijo povzročilo dvigalo. To je njegov prvi korak v napačno smer. Kadar se nekdo začne nekemu dogodku izogibati zaradi strahu, je že v začaranem krogu, saj ga ni več mogoče prepričati, da vožnja z dvigalom ni nevarna.

Panika se pri mnogih ljudeh spremeni v način življenja. Stalno pričakovanje strahu pogosto omeji njihov način delovanja in zniža njihovo kakovost življenja. Njihov vsakdanjik je napolnjen s pričakovanji strahu in načrtovanjem, kako se izogniti domnevnim nevarnim situacijam. To izogibanje se nato širi na vedno več različnih situacij in prizadeti porabi veliko časa, da bi pravočasno opazil opozorilna znamenja. Izmišlja si razne tehnike, ki bi mu omogočile, da bi se tem situacijam izognil.

V povprečju je potrebnih tri leta in pol, da bi se prvi simptomi razvili v polno panično stanje. Stiki s prijatelji in znanci so vedno redkejši, saj se izogiblje nekaterih krajev. Odnos do partnerja je otežen, ker ta izgublja z njim potrpljenje. Večina klavstrofobnih ljudi trpi za več fobijami, strah pred zaprtim prostorom je le ena od njih. Ljudje, ki se bojijo vožnje z dvigalom, ne gredo radi po nakupih. V obeh primerih se namreč bojijo, da bodo izgubili nadzor nad seboj, da bodo padli in jim bo zaradi tega pred drugimi ljudmi neprijetno. Na zunaj delujejo take osebe samozavestno, vendar pogosto potiskajo svoje potrebe v ozadje iz strahu, da bi prizadeli druge.

Pri večini prizadetih oseb se težave pokažejo, ko odrastejo, panika pa se pri njih pojavi približno v starosti tridesetih let. Pri štiridesetem letu se klavstrofobija prvič le redko pojavi, po petdesetem letu pa ne prizadene nikogar več. Pri starejših ljudeh nastopijo pogosto resnični in ne namišljeni tesnobni občutki, neresnični pa se umikajo iz njihovega življenja. Nihče ne zna pojasniti, zakaj so taka tesnobna stanja pri ženskah dvakrat pogostejša kot pri moških, in sicer v vseh kulturnih sredinah na svetu. Fobij je več sto zelo različnih. So tudi taki, ki se bojijo odprtih prostorov (agorafobija), vendar skoraj ni ljudi, ki bi se bali stvari, ki so resnično nevarne. V tem se fobije razlikujejo tudi od čilskih rudarjev, ki so bili resnično življenjsko ogroženi.

Strahovi vtisnjeni v možgane

Nekoč v davnih časih je bilo drugače. Takrat je bilo življenjskega pomena, da je človek povsod slutil nevarnost; v vsaki temni jami je bila lahko nevarna žival ali so bili strupeni pajki, globoke vode so lahko skrivale nevarne tolmune, sadeži, ki so jih nabirali, so bili lahko strupeni. Strah pred dogodki je torej omogočal preživetje. Tisti, ki se dogodkov ni bal, ni živel dolgo. Le ljudje, ki so nosili v svojih genih tak strah, so se v tisočletjih naprej razmnoževali, vsi, ki takega strahu niso nosili v sebi, so izumrli.

Nekatere slike in situacije so nam tako že ob rojstvu položene v možgane, ljudje s fobijami jih le prej spoznajo kakor drugi. V naših možganih so strahovi tako že vnaprej programirani in določeni kot nevarni, vse to z namenom, da se strahu pred nekaterimi dogodki lažje naučimo in da smo na nanj pripravljeni. Nekateri strahovi se nam danes zdijo smešni, brez vsakega smisla pa le niso. Lahko se spremenijo v energije, nas naredijo kreativne in polne fantazije, iznajdljive in polne novih zamisli. Kdor uspe te strahove premagati, je močnejši od tistega, ki zaradi njih še nikoli ni trpel. Vendar se veliko število prizadetih sploh ne spusti v boj s strahovi in napadi panike, saj so se navadili nanje in so to del njihovega vsakdanjika. K zdravniku in terapevtu niti ne stopijo. Tisti, ki se za to le odločijo, so naredili sebi veliko uslugo. Strahov ne smemo trpeti, ampak se moramo proti njim boriti in jih premagati. Ljudje, ki imajo take težave, so sicer pogosto najbolj normalni ljudje na svetu, če seveda ne upoštevamo njihovih strahov.

Nedeljski dnevnik, 5. oktober 2011