Vlasta Zabukovec, predsednica Društva psihologov Slovenije

Z oktobrom so začeli izvajati določilo nove prometne zakonodaje, ki je kot dopolnilo kaznovalni politiki uvedla rehabilitacijske programe. Ti so na voljo ljudem, ki so jim zaradi vožnje pod vplivom alkohola, prepovedanih drog in psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi izrekli prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma kazenske točke. Edukacijske in psihosocialne delavnice bodo izvajali pooblaščeni izvajalci, med katerimi bodo tudi psihologi, ki s tem stopajo naproti oblikovanju novega profila strokovnjaka – prometnega psihologa. O cilju teh programov smo se pogovarjali z dr. Vlasto Zabukovec, predsednico Društva psihologov Slovenije.

 

 

Sprememba prometne zakonodaje je poleg rehabilitacijskih programov prinesla spet višje denarne kazni za prometne nesreče. Menite, da ima poviševanje denarnih kazni učinek?

Ta ukrep se na prvi pogled zdi slab, a izkušnje iz drugih držav kažejo, da višje denarne kazni izboljšajo disciplino v prometu. Brez visokih kazni ne gre niti v Nemčiji niti v Avstriji, če pogledamo samo ti nam po mentaliteti ljudi bližnji državi. Ampak v tem primeru je pomembno predvsem to, da zakon ponuja voznikom tudi nove možnosti – tako imenovano resocializacijo. Vozniki se lahko odločijo za obisk edukacijske ali psihosocialne delavnice in na tak način vplivajo na svoje vedenje v prometu.

Rehabilitacijske delavnice niso točka na začetku vzgojnega procesa, ampak so kazen. Ljudje pa nismo radi kaznovani. Je spremembo vedenja mogoče doseči na silo?

Na vprašanje, ali je to kazen ali ne, vedno odgovorim, da je to odločitev vsakega posameznika že takrat, ko sede v avto. Vedno imamo izbiro, kako vozimo. Tako se vedno odločamo tudi o tem, ali bomo izbrali agresivno ali strpno vožnjo, torej takšno, ki upošteva tudi druge udeležence v prometu. Prav tako imamo izbiro, ali vozimo pod vplivom alkohola ali pa takrat, ko smo nekaj popili, ne sedemo za volan. Zato bi rekla, da bodo delavnice priložnost za ljudi, ki so naredili prekršek, da spremenijo svoje vedenje. Udeležence bomo v krajših delavnicah informirali o tem, kaj se dogaja, ko vozijo pod vplivom alkohola, v dalj časa trajajočih programih pa jih bomo spodbudili k spremembi načina razmišljanja in posledično lahko na daljši rok pričakujemo tudi spremembe vedenja v prometu. Ne samo tega, da ne bodo več pili, ampak da bodo iskali drugačne rešitve: da jih, ko pijejo alkohol, pride kdo iskat, da vzamejo taksi, da tam prespijo...

Mislite, da ima taka delavnica moč, da strezni človeka, ki je odvisen od alkohola?

Gre za tri vrste programov: edukacijske, psihosocialne delavnice in programe zdravljenja. Slednji so namenjeni ljudem, ki so po medicinskih kriterijih odvisni od alkohola. Ti programi že obstajajo, a se bo zdaj moral posameznik, za katerega bodo presodili, da je odvisen od alkohola, udeležiti tega programa ali pa bo ostal brez vozniškega dovoljenja. Edukacijske in psihosocialne delavnice pa so pri nas novost in so namenjene voznikom, ki niso odvisni od alkohola, ampak ob uživanju alkohola tudi vozijo.

Kakšna je vsebina edukacijskih in psihosocialnih delavnic?

Edukacijska delavnica je najkrajša, obsega šest ur in je namenjena predvsem posredovanju informacij o alkoholu, njegovih učinkih na voznika in druge udeležence v prometu. Potekala bo v skupini. Želimo si, da bi s tem, ko bodo udeleženci poslušali drug drugega, izmenjavali izkušnje, pridobili nove informacije, poglede in morda začeli tudi drugače razmišljati. Cilj je torej sprememba načina razmišljanja: da posameznik spremeni odnos do alkohola in drog v prometu. Pri psihosocialnih delavnicah, ki trajajo 17 ur, pa želimo več: želimo doseči, da bodo vozniki postali bolj odgovorni udeleženci v prometu, odgovorni do sebe in drugih udeležencev. Tudi do tega lahko pripelje skupina voznikov z različnimi izkušnjami, različnim znanjem in stališči do vožnje pod vplivom alkohola, drog ali psihoaktivnih snovi; ta različnost lahko pripelje do drugačnega razmišljanja, iskanja rešitev in na dolgi rok do drugačnega ravnanja v opisanih situacijah. Delavnica bo potekala kot strukturirane vaje v parih, v manjših skupinah, individualno... Ker za spremembe potrebujemo čas, bo delavnica potekala skozi obdobje štirih do šestih tednov, ko lahko posameznik ustvari drugačne koncepte, razmišljanja in išče možnosti za preizkušanje novega vedenja v prometu

Boste na koncu delavnic ocenili, ali pri udeležencu opažate spremembo v razmišljanju in vedenju?

Vodja delavnice bo v sodelovanju z udeležencem opisal spremembe, ki so se pri njem zgodile. Na začetku in koncu psihosocialne delavnice bo individualna ura, kjer se bosta udeleženec in vodja delavnice pogovorila o tem, kaj se je dogajalo, kakšne spremembe so opazne in kakšno bo njegovo prometno vedenje v prihodnosti.

Kaj se bo zgodilo, če bo vodja delavnice presodil, da pri udeležencu ni posebnih sprememb?

Težko si predstavljamo, da ne bo sprememb, saj vsaka nova izkušnja vpliva na posameznika, čeprav se ta morda včasih teh vplivov sploh ne zaveda. Tudi izvajalci delavnic bodo pri udeležencih spodbujali razmišljanje, iskanje rešitev in načrtovanje novega vedenja. Stremeli bomo k temu, da bodo udeleženci delavnic aktivni, saj bo njihova motivacija že v tem, da lahko na tak način pridobijo odvzeto vozniško dovoljenje. Pričakujemo tudi odpore udeležencev delavnic, zato so psihologi in drugi strokovnjaki, ki bodo delavnice vodili, posebej usposobljeni, in pri njih pričakujemo posebej razvite kompetence pri usmerjanju posameznikov in vodenju skupine. Brez teh znanj in izkušenj izpeljava takšnih delavnic ni možna.

Kdo bo presodil, katerega od treh rehabilitacijskih programov se bo udeležil posameznik?

To bo odvisno od ocene medicine dela in sodnika za prekrške. Zadeva se bo zavrtela dokaj hitro: v petih dneh po odvzemu vozniškega dovoljenja bo moral kršitelj pred sodnika za prekrške, v 15 dnevih pa se bo moral prijaviti na Agencijo za varnost v prometu, da želi sodelovati na delavnici.

Delavnice bodo izvajali regijsko. Edukacijske delavnice bodo izvajali samo psihologi, pri izvedbi psihosocialnih delavnic pa bodo sodelovali tudi zdravniki in diplomirane medicinske sestre z izkušnjami v svetovalnem delu in z znanjem o odvisnostih. Za izvajanje delavnic je že usposobljena prva skupina psihologov, pripravljamo pa že novo usposabljanje. Zanimanje med psihologi, da se usmerijo v ta profil, je bilo precejšnje, vendar so vsi ti psihologi tudi že zaposleni. Zato si želimo ustvariti profil prometnega psihologa, ki bi delal samo na tem področju, a bo to odvisno od državne strategije na področju prometne varnosti. Psihologi bodo morali opraviti program usposabljanja, pri pripravi katerega so sodelovali Agencija za varnost v prometu, Klinični inštitut za medicino dela, športa in prometa pri UKC Ljubljana, Društvo psihologov Slovenije ter Zbornica kliničnih psihologov. Za izvajanje tega programa sicer obstajajo enotne evropske smernice, a smo jih prilagodili naši kulturi in odnosu do alkohola, ki je zelo toleranten. Uspešnost dela bomo ovrednotili sproti, po vsaki delavnici, končno oceno pa bomo dali po letu dni.

Ali ne bi bil smiseln obraten proces, da bi bili takih delavnic deležni vozniki na začetku svoje vozniške kariere in ne šele potem, ko pride do velikih težav?

Prometno vzgojo bi morali vnesti v sistem. Pri nas je žal vključena samo v osnovno šolo, a samo kot del drugih vsebin. V srednji šoli, kjer začnejo mladi pridobivati vozniški izpit in se voziti z motorjem, pa se to ustavi. Potem zamudimo mlade voznike, ljudi v zgodnjem odraslem obdobju, tako da v obdobju, ko se voznik oblikuje, zazeva velika luknja. A se stvari le spreminjajo, saj je v zadnjem času na voljo veliko informacij o prometni kulturi, veliko je tudi preventivnih kampanj, na razpolago je šola varne vožnje ipd. Res se trudimo, da prometna vzgoja, socializacija voznikov postane del vsakdana.

Dnevnik, 4. oktober 2011