Nedolgo nazaj se je učenec sedmega razreda pohvalil, da je osebni rekord, ki ga je postavil, tri dni in noči brez prekinitve za računalnikom. Zamislite si mladeniča z vrečkami smokijev, plastenkami kokakole in posodo za uriniranje ter blato. To ni zgodba od nekje daleč, to je realen problem družine, ki je nad fantom izgubila nadzor. Tako opiše le enega od svojih primerov Miha Kramli, terapevt in vodja ambulante za zdravljenje odvisnosti Zdravstveni dom Nova Gorica, ki že nekaj let glasno opozarja, da postaja tako imenovana nekemična zasvojenost problem številka ena. Ne le v svetu, tudi pri nas.

Nekemičnih zasvojenosti je več vrst, ena tistih, ki se je v zadnjih letih širi kot kuga med mladimi, je internetna zasvojenost. Trenutno je v ospredju računalniški poker. Nato sledijo internetne komunikacije (Facebook in podobne), različne igrice…

Najmlajši pacient, ki je s pomočjo staršev poiskal pomoč v novogoriški ambulanti, je bil star le deset let. Pri igrah na srečo je najstarejši pacient, ki ga obravnavajo, star 83 let. Obravnavajo na primer tudi petinštiridesetletnega borznega zasvojenca. Večina pacientov prihaja zaradi pritiska družine, delodajalca, parterja, sodstva… Otroci pogosto zaradi pritiska šole.

Odklop od okolja

Vzrokov za to, da otroci, mladi pa tudi starejši vse pogosteje bežijo v virtualni svet, v svet, kjer so dosežki tako lahko dosegljivi, v svet, kjer ti ni treba izdati, kdo si in kaj si, je veliko. Dokler gre za zabavo, za osebnostno rast, za učenje novih tehnologij, je seveda vse skupaj precej nedolžno. Na začetku se navadno tako tudi začne.

»Po naravi otrok ljubi gibanje. Opazujem starše, ki svoje otroke umirjajo z igricami, ki so naložene na mobilnih telefonih. Na dopustu sem opazoval starša, ki sta svojim otrokom – po moji oceni so bili mlajši od dvanajstih let – dala v roke 'ekranček' z igricami. Starša sta si 'kupila' mir, ki je le navidezen. Čez čas se bo ta navidezni mir preoblikoval v zasvojenost, ki ne bo obvladljiva. Pogosto starši sami potiskajo otroke v zasvojenost. Starši smo dolžni aktivirati starševske prijeme, ki otroka umirjajo, in to z besedo, pogledom, dotikom, povišanim tonom… Tak način otroka ne izključi iz okolja, temveč ga v okolje zdravo umešča. Ekranček pa ne pomiri, ampak posrka otrokovo koncentracijo in ga odklopi od okolja. Počasi otrok to sprejme za svoje. Odklop od okolice se poglablja. Okolica ima svoje zahteve. Vrtec, šola, delo – vse to od otroka pričakuje odziv. On pa ima izkušnjo in je opremljen s tem, da je odklop stanje pasivnosti, ugodja, zato bo zavrnil obremenitve, ki jih zahtevata vrtec in šola. Med poukom ima slušalke, ekranček in tako je odsoten. Seveda sledijo slabe ocene in s tem povezani ukrepi. Starši se čudijo, kaj se dogaja. A prav oni so naučili otroka, kako se odklaplja, omamlja…« o vzrokih in začetkih tovrstne zasvojenosti, ki z velikimi koraki vstopa že v svet najmlajših, opozarja novogoriški terapevt. Pa ni sam. Po svetu je računalniška zasvojenost vse hujši problem in z njim se sooča pravzaprav ves sodobni svet. Po eni strani si brez računalnikov ne znamo več predstavljati življenja, po drugi strani nas zlahka odpelje v svetove, ki nimajo več nobene povezave z realnimi.

Razdražljivost, težave s komunikacijo

Prvi simptomi, ki kažejo na to, da ne gre zgolj za navado, pač pa za resno zasvojenost, kot je denimo zasvojenost z drogo, alkoholom, je, da človek začne opuščati dejavnosti, ki jih je prej z veseljem počel. »Treningi, druženja, branje, glasba… Vse to opusti samo zato, da je lahko vedno več časa na 'svoji' vsebini, kot so igrice, SMS… Nato se začne laž, prekrivanje, zanikanje. Vse to privede do uničenja bioritma. Sledijo neprespane noči. Pojavi se razdražljivost. Človek opušča dolžnosti na delu, v šoli, doma. Počasi ne zmore telesnih naporov,« pojasnjuje začetne znake zasvojenosti. Otroci, ki preživijo več ur za računalnikom, imajo posledično tudi težave s komunikacijo, niso se več sposobni pogovarjati, virtualni svet zamenjujejo z realnim, postajajo vse bolj razdražljivi in agresivni.

Pred časom sta Mihi Kramliju starša pripovedovala, da je njun sin zagotavljal, da je zaljubljen, da ima dekle. Čez čas sta ga le vprašala, kje je njegovo dekle, saj je bil ves čas le v sobi, nikamor več ni šel. Bil je ves shiran. Starša sta bila prepričana, da sin s tem, ko pravi, da ima dekle, želi le umirjati napetosti, ki nastajajo zaradi zasvojenosti z računalnikom. Sin jima je odgovoril: »Kaj mislita, da lažem!? Jaz sem ure in ure s punco prek spleta, in to vsak dan! Izpovedujeva si ljubezen na pravi način, ne pa tako kot vidva.«

Okrnjena komunikacija, ki je bržkone lahko tudi posledica pretirane uporabe internetnih klepetalnic, postaja vedno večji problem otrok, s katerimi se srečujejo tudi v šolah. »Vedno pogosteje svetovalne službe usmerjajo učence in dijake v našo ambulanto zaradi nesposobnosti mladih, da bi ustno odgovarjali na vprašanja učiteljev, profesorjev. Iz vsega tega lahko vidimo, da bo v prihodnosti prihajalo do sprememb čustvenega zaznavanja, načina komunikacije. Po mojem prepričanju bodo te spremembe zelo boleč udarec za celotno svetovno družbo, ekonomijo, religijo, umetnost,« razmišlja o dolgoročnih celostnih posledicah sodobnih tehnologij Miha Kramli.

Kdo bo ugriznil v kislo jabolko

Kljub temu da si že dolgo ne zatiskamo več oči pred tem, da so z vsemi prednostmi sodobnih tehnologij prišle tudi slabosti, kar zasvojenost zagotovo je, si v Sloveniji pristojni niti ne delajo pretiranih skrbi s tem, kako bodo zdravili take ljudi.

V Londonu je lani začela delovati prva britanska klinika, v kateri se otroci, starejši od 12 let, odvajajo od zasvojenosti z računalnikom. Tistih, ki iščejo pomoč, je iz dneva v dan več, največkrat gre za mlade osebe, ki so popolnoma obsedene s tehnologijo. Podobne centre so že odprli tudi v drugih državah. V Sloveniji deluje 18 centrov za zdravljenje zasvojenosti, a le v novogoriški ambulanti sprejemajo novodobne zasvojence od iger na srečo, interneta, računalnikov, mobitelov. V ambulanto za zdravljenje bolezni zasvojenosti v Novo Gorico tako prihajajo mladi in manj mladi iz vse Slovenije, potrebe po takšnih ambulantah so, kot se strinja Miha Kramli, veliko večje. V njihovi ambulanti imajo več kot sto nekemičnih zasvojencev. Prihajajo iz vseh koncev Slovenije. Zasvojenci in njihovi svojci si navadno kar dolgo zatiskajo oči, preden začno iskati strokovno pomoč. Primeri, ki jih srečuje pravzaprav vsakodnevno, so grozljivi.

Eden od takšnih: »Fant, star 22 let. Bled, sključen, shiran, zanemarjen. Zasvojen z računalnikom. Nedokončana srednja šola, brez dela. Ni zmožen z lastnimi močmi premagati svoje zasvojenosti. Družina tudi ni dovolj usposobljena, da bi fantu stala ob strani. Zaključek tega je, da fant in družina potrebujejo štiriindvajseturno pomoč. Ta in seveda številni drugi primeri kažejo na potrebo ustanovitve terapevtske skupnosti in bolnišnice, ki bo obravnavala nekemične zasvojence. Do sedaj smo vse usmerjali v tujino.«

Opaža tudi, da je prevelika razdalja ovira pri zdravljenju. Težko je pričakovati, da bi se nekdo na primer s Štajerskega, vozil na terapijo v Novo Gorico.

»Zato si prizadevamo, da bi vzpostavili mrežo centrov, ki bi obravnavali take ljudi. Žal že več let opozarjam, da bo problem nekemičnih zasvojenosti postal problem številka ena. Do sedaj ni bilo razumevanja. Prepričan sem, da bo masovni pojav take zasvojenosti odgovorne prisilil, da bodo ukrepali,« svari Miha Kramli.

»Gre za hudo bolezen, katerih razsežnosti se politično in strokovno odgovorni ne morejo niti predstavljati. Prepričan sem, da imamo v naši državi nekaj tisoč ljudi, ki bi takoj potrebovali pomoč. V našem zdravstvenem domu smo že nekajkrat predlagali rešitve za vso državo: da bi od osemnajstih obstoječih centrov, ki so po vsej državi, izbrali tri, ki bi prevzeli tudi nekemično zdravljenje zasvojenosti. Finančno bi to pomenilo ugodno rešitev, saj logistika v centrih obstaja. Mogoče bi bilo treba dodatno zaposliti po eno osebo ali pa že obstoječi kader samo dodatno izobraziti. Tako kot povsod se tudi tu najdejo nekateri, ki vidijo le svoje osebno okoriščanje in ovirajo takšno rešitev, ki je finančno in strokovno upravičena in smiselna. Žal obstaja tudi zasvojenost z manipuliranjem,« še pripomni Kramli.

Če si še tako zapiramo oči, češ da nekemična zasvojenost ni tako huda, tako tragična, kot je na primer lahko zasvojenost z drogami ali s čim drugim, so zaključki lahko popolnoma enaki. »Nekemična zasvojenost je enakovredna kemični. Obe zasvojenosti se lahko zdravita več let ali celo doživljenjsko. Če zdravljenje uspe, je človek spoznal, da je računalnik kot delovni pripomoček dobrodošel. Zato ga kot takega lahko uporablja. Ni pa priporočljivo, da ga še uporablja kot sredstvo za zabavo.«

Nasveti staršem

Kaj bi lahko svetovali staršem, ki opažajo, da je njihov otrok neprestano pred monitorjem? Kako jim sami lahko pomagajo, še preden zaidejo v krog zasvojenosti? Miha Kramli: »Preden se starši odločijo, da bo računalnik prišel v hišo, morajo narediti naslednje korake:1. Jasno morajo povedati, da bo računalnik prišel v hišo kot delovni pripomoček, ne kot sredstvo za preganjanje praznega časa.2. Starši določijo lokacijo računalnika, ki je na vidnem mestu. Ne sme biti v otrokovi, mladostnikovi sobi.3. Omejitev uporabe računalnika na trideset minut dnevno do 15. leta in nato do šestdeset minut dnevno (za zabavo).4. Če oseba preživi več časa na računalniku, mora toliko časa opravljati druge dejavnosti, kot so tek, plavanje, delo po hiši. Ni dovoljeno, da po treh urah računalnika sledi še nekaj ur gledanja televizije.5. Če otrok pove, da ima na računalniku delo, naj ga starši vprašajo, kakšno delo je to in koliko časa pričakuje, da bo potekalo. Med delom naj starši večkrat pogledajo, ali delo poteka po načrtu. Na koncu starši pregledajo izdelek.«

Več o varnosti tudi v šolah

V šolah bi morali bolj dejavno ozaveščati otroke pa tudi učitelje o kemičnih in nekemičnih zasvojenostih, ki jih je očitno vse več. »V šoli za starše, ki jo obiskujejo bodoči starši, je treba dodati te vsebine. Pri predmetu računalništvo je treba učno gradivo močno spremeniti. Otroke moramo naučiti varne uporabe računalniških vsebin. To je potrebno že v osnovni šoli in nadaljevati v srednji.«

Nedeljski dnevnik, 4. september 2011