Depresija ne sodi nujno k raku

Rak je bolezen, ki globoko poseže v življenje bolnih in njihovih družin. Depresivnost, pomanjkanje volje, tesnoba, občutja brezizhodnosti, opuščanje socialnih stikov, siromašenje komunikacije in spremenjena samopodoba – vse to so spremljevalci telesne bolezni. Včasih prav ti, še bolj kot bolezen sama, povečujejo bolnikovo trpljenje, ki pa ga nikoli ne smemo razumeti kot neizogibno posledico raka. Žalost in potrtost sta normalna odgovora na boleče življenjske dogodke in sta pričakovani čustveni reakciji pri bolnikih z rakom. A pomembno je, da smo pozorni, kdaj reakcija na bolezen prestopi mejo 'normalnega'.

Razlikovati moramo med žalostjo in depresijo

Po podatkih iz literature in naše prakse ima približno polovica bolnih z rakom duševne težave, približno tretjina vseh bolnikov z rakom je depresivnih. "Depresija in tesnobnost - najpogostejši duševni težavi bolnih z rakom - ostaneta v številnih primerih neprepoznani in posledično nezdravljeni. Spremembe razpoloženja je pogosto težko ovrednotiti, ko je bolnik soočen z resno življenjsko ogroženostjo, kot je rak. Po ocenah strokovnjakov je le od 20 do 50 odstotkov bolnikov z rakom, ki imajo duševne težave, odkritih in ustrezno zdravljenih. To je predvsem posledica prepričanja, da je za bolnika z rakom normalno, da je depresiven. To prepričanje je zmotno in zavajajoče pri zdravljenju teh bolnikov. Depresija ne sodi nujno k raku. Če pa se pojavi, jo je mogoče uspešno zdraviti,« je poudarila dr. Zvezdana Snoj, specialistka psihiatrije in vodja oddelka za psihoonkologijo na Onkološkem inštitutu Ljubljana.

Simptomi depresije se izražajo različno močno

»Prepoznavanje bolezenskih znakov depresije, ki potrebujejo strokovno obravnavo in zdravljenje, predstavlja kritičen trenutek v skrbi za bolnika. Simptomi depresije namreč ne vplivajo le na poslabšanje kvalitete življenja bolnika in njegove družine, temveč tudi na zmožnost bolnikov, da vztrajajo, sodelujejo in prenesejo naporno zdravljenje ter tako posredno vplivajo na izid bolezni in zdravljenja,« je pojasnila dr. Snojeva. Simptomi depresije so številni, izražajo se različno močno in v različnih kombinacijah. Depresiven bolnik je brezvoljen, neodločen, izgublja interes za običajne dejavnosti, spremljajo ga občutki pesimizma, brezvrednosti, krivde, nizkega samospoštovanja, občutja potrtosti, brezupnosti in zaskrbljenosti, pri hujših depresijah so prisotna tudi samomorilna razmišljanja in vedenja. Če tovrstna prizadetost prehaja meje, pogojno označene kot normalne, vpliva na vsakdanje funkcioniranje, traja dlje časa ali se stopnjuje, bolnik zagotovo potrebuje nadaljnjo diagnostiko duševnih težav in strokovno obravnavo, opozarjajo na oddelku za psihoonkologijo.

V Zvezi slovenskih društev za boj proti raku in v regijskih društvih želijo opozoriti na številne predsodek in napačne predstave, ki so razširjene o tej bolezni. Med najpogostejšimi napačnimi predstavami je ta, pomeni rak smrtno obsodbo. »Skoraj ni bolezni, ki bi jo že skozi stoletja spremljala tako močna negativna stigma in bi bila hkrati tako tabuizirana, kot je rak. Kljub novim znanstvenim dognanjem in uspešnejšemu zdravljenju so stara prepričanja in miti o raku še vedno prisotni. Za večino ljudi ima že sama beseda rak zastrašujoč pomen. Prav tako je še vedno globoko zakoreninjena predstava o raku kot neozdravljivi bolezni. V človeški predstavi je to še vedno bolezen, s katero so povezani le trpljenje, bolečine in smrt. Zato ne presenečajo številne duševne stiske, s katerimi se že ob sumu na rakavo bolezen odzivajo bolnik in njegovi bližnji,« je povedala psihoonkologinja dr. Zvezdana Snoj. Številne vrste raka je danes mogoče pozdraviti ali vsaj učinkovito zdraviti.

25 odstotkov bolnih z rakom potrebuje psihoterapevtsko podporo

Zdravljenje depresivnega bolnika z rakom je možno s kombinacijo zdravil (antidepresivov) in psihoterapije. Po nekaterih ocenah onkoloških strokovnjakov najmanj 25 odstotkov bolnih z rakom v času zdravljenja in po zaključenem zdravljenju ter njihovih svojcev potrebuje psihoterapevtsko podporo. V strokovni literaturi je opisanih več kot 40 različnih vrst psihoterapevtskih metod pri zdravljenju bolnikov z rakom in vse so se pokazale koristne. Izredno pomembna za zdravljenje je podpora družine, a vedeti je treba, da so pogosto svojci tudi sami hudo prizadeti in prav tako potrebujejo strokovno pomoč. Na Zavodu za zdravstveno varstvo Celje opozarjajo, da je virov pomoči, namenjenih bolnikom z rakom in vsem drugim v duševni stiki, na Celjskem in v Sloveniji občutno premalo, kar se izraža v dolgih čakalnih dobah in neenakih možnostih z vidika dostopnosti psihiatrične, psihološke in psihoterapevtske pomoči. Bolniki z rakom in njihovi bližnji tako v številnih stiskah ostanejo brez ustrezne duševne podpore. Po zadnjih podatkih Registra raka je v letu 2009 v Sloveniji živelo več kot 83.000 ljudi z rakom. Razpoložljivi viri za pravočasno odkrivanje in zdravljenje njihovih duševnih težav ne zadoščajo, ugotavljajo na oddelku za psihoonkologijo Onkološkega inštituta Ljubljana.

Izguba las po kemoterapiji lahko sproži močne čustvene odgovore

Večina bolnih se v času svojega zdravljenja sooči s problemom negativne samopodobe in z izgubo samospoštovanja. Različni postopki zdravljenja raka, kot so kirurško zdravljenje, kemoterapija in radioterapija, lahko pustijo pri bolnikih prehodne ali trajne telesne spremembe in posledice: poškodbe organov, deformacije, spremembe telesnih funkcij ali pohabljenje ne glede na vrsto maligne bolezni. Na oddelku za psihoonokologijo, edinem te vrste v Sloveniji, se vsakodnevno srečujejo z bolniki, ki so čustveno močno prizadeti. Negativno samopodobo v času bolezni ali neposredno po njej povečujejo tudi manjša učinkovitost pri delu in drugih dejavnostih ter neustrezna, velikokrat previsoka pričakovanja, ki jih ima bolnik sam do sebe ali njegova okolica v odnosu do njega. S spremenjeno samopodobo se soočajo bolniki z različnimi vrstami raka, a pri nekaterih, na primer pri bolnicah po operaciji dojk, je ta problem še izrazitejši. Sicer pa že prehodne telesne spremembe, kot je izguba las po kemoterapiji, lahko sprožijo močne čustvene odgovore. Stiske so še veliko globlje pri obsežnejših telesnih spremembah ali izgubah organov. Telesno in duševno se med seboj tesno prepletata in vplivata drug na drugega. Poti k okrevanju so pogosto dolge in naporne, zato bolnega in njegove svojce zelo izčrpajo. Po mnenju dr. Zvezdane Snoj je bolnim v pomoč, če skušajo pogledati na bolezensko izkušnjo tudi z realnim optimizmom. Soočanje z boleznijo, kot je rak, ni nujno le slaba izkušnja. Mnogim je bolezen dala možnost za osebno rast – vzeli so si čas zase, prevrednotili svoje odnose, cilje in vrednote ter začeli bolj kakovostno živeti.

Podrobnejše informacije:

Zveza slovenskih društev za boj proti raku: www.protiraku.si

Podatki o raku v Sloveniji in drugod po svetu: www.slora.si