Kolumno pišem z namenom pomagati, da bi se prebudili na globlji ravni. To pot bi rad poimenoval nevidna pot, ki jo lahko le občutimo in je edinstvena za vsakogar od nas. Pot nas vodi do veličastnega razumevanja naše prave narave, ki se zrcali iz pozicije zavedanja. Pogosto te smeri ne sprejmemo, je ne razumemo ali jemljemo resno, a kaj, ko so naše zdravje, mir in sreča močno odvisni prav od tega, od globljega uvida vase.

Naj opozorim, da za dosego točke razsvetljenja ne moremo »narediti« ničesar, saj gre za stanje in ne dejanje. »Onkraj zamisli o napačnem ali pravilnem delovanju je polje. Tam se srečava. Kjer se duše uležejo na tisto travo, o kateri svet tako veliko govori,« je zapisal mistik Rumi. Vsi smo v resnici iskalci in verjamem v moč vsepovezanosti tistih, ki so morda v zavedanju bolj prisotni in tistih, ki pogumno sledijo. Pomembno je namreč, da si pri tem pohodu vase nežno in dobrohotno tudi v vsakodnevnih praksah stojimo ob strani. Pri tem pa naj opozorim na zagonetko družbeno skonstruirane

tony.jpg
razumske resničnosti, ki nas lahko dodobra zmede, ko se vanjo zapletemo. Analiziranje je pot, ki nas lahko zavede in ko se v notranjih dialogih izgubimo, začnemo iskati refleksijo izven sebe. Tako se zapletemo v mentalni labirint, ki ga pogojujejo le odsevi.

Sam poudarjam na pomen prisotnosti v trenutku, ki takšna razglabljanja zaobide. Gre za odkrito opazovanja tega, kar se nam dogaja, brez bega v miselne procese in brezpogojno sprejemanje naše izkušnje. V nasprotnem primeru se prepogosto ujamemo v beg pred bolečino, nelagodjem in željo po kontroli. Tako si ustvajamo boleče izkušnje in dodatno trpljenje. Ko se potapljamo globlje vase, se nam lahko zgodi, da postane samo iskanje pomembnejše od vsega, kar ob tem doživljamo in tako postane zasvojenost z iskanjem zanka, ki nam onemogoči polno okušanje izkušnje na poti. Želja po iskanju miru postane s tem pravzaprav vzrok nemira. Prav tako je z iskanjem odgovorov v knjigah, na seminarjih in pri različnih učiteljih, ko se umaknemo iz sebe v iskanju moči in smisla nekje zunaj sebe. Pravi mir in modrost se v resnici ves čas postavljata pred nas in ju imamo praktično pred nosom ali bolje, v srcu in ne v knjigi ali v zgodbi drugega. Poslušanje zgodb drugih je lahko sicer zelo zanimivo, a pomembno pri tem je, da znamo jasno ločiti med svojo izkušnjo in izkušnjo drugega. In da v njem ne iščemo smisla in mnoštva informacij, ki naj bi zadovoljile naš razum.

Pri tem sta pravi učitelj in zavestno komuniciranje ključnega pomena. Pomebno je, da le-ta komunicira z našim srcem in ne razumom in da poskuša podati sporočilo neposredno v srce. Prav tam je točka, ki nas pelje v popolno prisotnost trenutka in povsem drugačne izkušnje, kot smo jih bili vajeni. Ne gre za čustveno konotacijo srca, temveč za prostor, kjer se nahaja naša bit, esenca duha. Delo s pravim učiteljem je del kreativnega procesa, ki pa presega mit osebnosti in individualizaciji, ki ji danes v zahodnem svetu tako radi podležemo. Zavedajmo se, da smo vsi del iste pesmi. Note, ki so nujne za to, da se simfonija realizira v vsej svoji bujnosti. Gre za stanje, ko presežemo ozke poglede na življenje, ki nam jih v  želji po kontroli kroji razum. Srce razume, da prihaja prava modrost iz združitve kreativne, subtilne in tudi sočasno intelektualne sposobnosti namesto iz razlik ali prevlade nad občutkom nadzora misterijev življenja.

Doseganje tega stanja je lažje, kot se sliši in kot nam interpretira naš razum. Ne gre za to, da bi se morali odpovedati svoji esenci, ampak temu, kar nam onemogoča, da bi povsem zacveteli v vseh svojih zmožnostih. Verjame, da je to, kar iščemo, mogoče najti le s tem, da odpremo svoje srce in se povsem predamo mističinim resnicam, kjer nas pričaka enost in globoka ljubezen. Ali kot je temu rekel mistični poet Kabir: »Vsi vedo, da se kapljica zlije v morje, a redki vedo, da se ocean zlije v kapljico.«

Tony Samara