»Med je vsekakor boljše sladilo kot konzumni sladkor, saj v primerjavi z njim ne predstavlja le praznih kalorij, marveč vsebuje tudi vitamine, hormone, encime in še marsikaj,« pojasnjuje mag. Andreja Kandolf Borovšak, svetovalka za zagotavljanje varne hrane pri Čebelarski zvezi Slovenije. Med je sestavljen iz zvečine enostavnih sladkorjev, kot sta fruktoza in glukoza, ki ju lahko organizem takoj uporabi kot vir energije. Vendar pa, še opozarja, je treba biti pri izbiri in uživanju medu zelo pozoren.

Prvo pravilo pri izbiri medu bi morala biti odločitev, da vedno kupimo domači med. Človeški organizem je namreč najbolj prilagojen hrani, ki je pridelana v domačem okolju, in to velja tudi za med. »Slovenski med vsebuje cvetni prah rastlin, ki rastejo pri nas, pa tudi vse druge sestavine, ki so ljudem pri nas domače in se je naše telo nanje že navadilo. Tako se izognemo tudi alergiji na cvetni prah rastlin, ki jih pri nas ni, in nanj naš organizem ni navajen,« pojasnjuje svetovalka. Lokalno pridelana hrana praviloma tudi ohranja večje količine antioksidantov kot živila, ki so bila skladiščena in transportirana daljši čas.

»Med in drugi čebelji pridelki slovenskih čebelarjev pridejo v naše roke praktično iz čebeljega panja, zato je tak med zelo kakovosten,« pojasnjuje Andreja Kandolf Borovšak in dodaja, da čebelarji medu ne zboljšujejo ali popravljajo, mu ničesar ne dodajajo ali odvzemajo, marveč zgolj ohranjajo kakovost, za katero so poskrbele čebele.

V Sloveniji imamo zelo bogat in širok izbor različnih vrst medu, saj je čebelja paša pri nas zelo pestra. Čebele med proizvajajo tako, da na rastlinah nabirajo nektar ali medičino, ki jo izločajo rastline v nektarijih, ali pa pobirajo mano. Mana je izloček posebnih žuželk (listnih uši, kaparjev in škržatov), ki sesajo rastlinski sok, izločajo pa sladko tekočino. Tako glede na izvor tudi ločimo cvetlični med in med iz mane. Cvetlični med je svetlejše barve, iz mane pa temnejše. Čebele osnovno surovino prinesejo v panj v medenem želodčku, kjer jo obdelajo, zgostijo, dodajo izločke svojih žlez in shranjujejo v satju.

_133630786.jpg

Med je tudi po desetletjih »najboljše« sladilo

Med ima praktično neomejen rok trajanja, če so izpolnjeni za to potrebni pogoji. S staranjem sicer počasi izgublja nekaj biološko aktivnih snovi, a je kot sladilo tudi po več desetletjih še vedno boljši kot navadni sladkor, poudarja svetovalka. Če ga shranjujemo na sobni temperaturi, je uporaben vsaj dve leti, sicer pa precej več, pojasnjuje. Priporočajo, da ga shranjujete v suhem, hladnem in temnem prostoru.

Vitaminov v medu ni zelo veliko, prevladujejo tisti, ki so topni v vodi, to so vitamini B-kompleksa in vitamin C, ki imajo pomembno fiziološko vlogo pri presnovi hrane v telesu. Vsebuje tudi nekaj malega beljakovin, od aminokislin sta pomembni predvsem aminokislini prolin in fenilalanin, vsebuje pa tudi hormon acetilholin, ki je pomemben za srce in ohranjanje živčevja, ter protibakterijske snovi. Zaradi prisotnosti različnih kislin in aromatskih snovi ima vsak med poseben vonj in aromo.

Vrste medu so dobile imena po rastlinah, na katerih čebele nabirajo medičino oziroma sladke sokove. Te so pri nas akacija, lipa, smreka, hrast, kostanj, hoja, oljna ogrščica, ajda… Najbolj milega okusa je akacijev med in zato odlično sladilo za čaj, kavo, kosmiče, pijače, pripravo sladoleda. Bolj močan, nekoliko grenak okus ima kostanjev med, ki je jantarne barve in ima oster in trpek vonj. Kadar pa govorimo o medu iz mane, največkrat pomislimo na hojev med, ki je temno sivorjave barve, navadno z zelenim odtenkom. Diši po smoli in dimu, našteva Andreja Kandolf Borovšak. Cvetlični med kristalizira veliko prej kot na primer akacijev med, a zaradi kristalizacije medu nejevolja ni na mestu. Prav kristalizacija je namreč dokaz, da je med naraven in kakovosten, saj je kristalizacija naraven pojav, ki ne povzroča kemičnih sprememb in ne vpliva na kakovost medu. Kristaliziran med pa lahko znova utekočinimo v vodni kopeli, vendar temperatura medu ne sme preseči 40 stopinj Celzija. Če bi ga pregreli, bi v medu poškodovali ali celo uničili nekatere sestavine, kot so encimi, hormoni, vitamini… »A bi tudi v tem primeru med še vedno ostal boljše sladilo kot konzumni sladkor. Če pa želimo povsem ohraniti njegovo biološko vrednost, bomo z njim osladili že nekoliko ohlajen čaj. K različnim jedem (omakam, zelenjavi, mesnim jedem), ki jih pečemo ali kuhamo, pa ga dodamo predvsem zato, da bi dobile posebno aromo,« pravi Andreja Kandolf Borovšak.

Med ni le namaz za kruh in sladilo za čaj

Najbolj znana oblika uživanja medu je namaz na kruhu ali kot sladilo v čaju. A ni treba ostati le pri zajtrku, opozarja svetovalka, saj lahko med uporabimo tudi pri pripravi mesnih, zelenjavnih, ribjih in mlečnih jedi, namesto kalorične sladice pa si lahko pripravimo odlično sadno solato z medom. Za izboljšanje in krepitev imunskega sistema lahko namesto sintetično pripravljenih prehranskih dopolnil uživamo še cvetni prah, matični mleček in propolis.

Propolis je prav poseben zaklad iz panja, je naravni antibiotik čebel. Čebele nabirajo na živih delih rastlin smolnate snovi. Dodajo še izbljuvek smolnatih kožic cvetnega prahu, ko hranijo zalego. Tako nastane propolis, ki je rjavo do rjavozelene barve. V njem so določili že več kot 360 sestavin. Deluje proti plesnim, bakterijam, kvasovkam in virusom, zato se uporablja pri blaženju ogromno težav.

Izjemno učinkovit je tudi matični mleček, ki se ga drži kar vzdevek življenjski eliksir, saj s svojim delovanjem bistveno izboljšuje psihično in telesno počutje. V sezoni prehladov se zelo obnese pri okrepitvi imunskega sistema in obrambi pred virusi. Mleček za čebeljo matico proizvajajo čebele delavke. Pri Čebelarski zvezi Slovenije izpostavljajo, da izboljšuje delovanje možganov, poveča tek, poživi in krmili delovanje žlez ter lajša starostne težave in bolezni. Učinkovit je tudi v boju proti staranju kože in ga je zato najti v večini naravnih kozmetičnih sredstev.

_156146335.jpg

Slovenski med je raznolik in kakovosten

V prid uporabi domačega medu govori tudi dejstvo, da slovenski čebelarji zagotavljajo njegovo sledljivost. Na nalepki je namreč poleg točnega izvora medu označen tudi naslov čebelarja, ki je med pridelal, na uvoženih pa pogosto piše le, da je med mešanica različnih vrst medu iz držav, ki so članice evropskega gospodarskega prostora, in držav, ki niso članice te skupnosti. Slovenski med z zaščiteno geografsko označbo mora izpolnjevati strožje pogoje (določa jih državni pravilnik o medu), poleg tega je tudi pod dodatnim nadzorom, tako notranjim kot tudi certifikacijskega organa. Andreja Kandolf Borovšak kupcem medu na srce polaga še eno dejstvo: »Ko kupite slovenski med, kupite tudi opraševanje! Prav čebeli se lahko zaradi njenega opraševanja cvetov rastlin zahvalimo tudi za bogat izbor sadja in zelenjave v naši prehrani, kakor tudi za rastlinsko raznovrstnost v naravi.«

Vir: Dnevnik