»O obporodni depresiji, s katero so sooča okoli 20 odstotkov otročnic, se še pred dvema desetletjema ni govorilo in ni vedelo skoraj nič, čeprav takrat ni bilo depresij nič manj kot danes. Le ženske so se z obporodnimi duševnimi stiskami mučile same in si očitale, da je z njimi nekaj narobe, ker ne zmorejo uživati v opevanem idealu velike sreče – matere z dojenčkom v naročju,« ugotavlja doc. dr. Vislava Globevnik Velikonja, specialistka klinične psihologije, ki se je v porodnišnici Ljubljana pred četrt stoletja zaposlila kot prva klinična psihologinja za področje ginekologije in porodništva na vsem območju Jugoslavije. Dodaja, da v našem okolju kljub visoki ozaveščenosti in zgodnjemu prepoznavanju teh stisk še vedno ne odkrijemo in ne zdravimo približno sedem odstotkov porodnic, ki se zato z duševnimi stiskami, ki pogubno razjedajo tudi družinske odnose, spopadajo same.

»Zares učiti o obporodnih stiskah sem se začela šele, ko sem se zaposlila. Že takrat je bilo podobno število žensk, ki so se spopadale z obporodnimi depresijami, a so o njih molčale. Bilo jih je sram priznati, da se bojijo neuspeha in ne zmorejo vsega, kar se od njih pričakuje. Še zlasti si tega niso upale priznati taščam in tudi partnerjev, ki so morali v službo spočiti, s tem niso želele obremenjevati,« se spominja psihologinja Globevnik-Velikonjeva in dodaja, da se nezdravljena poporodna depresija lahko v kar 50 odstotkih primerov tudi ponovi.

Depresivna občutja v nosečnosti in po njej

Depresivna občutja v nosečnosti so po njenih izkušnjah izrazitejša v zadnjem trimesečju in lahko vplivajo na prezgodnji porod in shiranost dojenčka. Veliko bolj razširjena je poporodna otožnost, ki ima hormonsko ozadje, in v prvih dneh po porodu zajame od 50 do 80 odstotkov otročnic.

Resnejša poporodna depresija se običajno razvije kasneje, ko je ženska že nekaj tednov doma in je v porodnišnicah največkrat ne vidijo, pojasnjuje psihologinja. Prvi vrh nastopi med 2. in 3. mesecem, drugi pa med 7. in 9. mesecem po porodu. Prvi vrh je največkrat posledica izčrpanosti in utrujenosti. »Bolnice mi običajno povedo, da je bilo od začetka vse v najlepšem redu, saj so bili vsi doma in so jim pomagali. Potem pa so se vsi umaknili in pričakovali, da bodo vse zmogle same. A ker niso zmogle in tega niso priznale, so se počutile vse slabše,« pravi psihologinja in dodaja, da so obporodne depresije podobne vsem drugim, saj gre vedno za izgubo nečesa, kar nekomu veliko pomeni, pa naj gre za izgubo svobode, partnerja ali razbitega spanca, le da se poporodni depresiji pridruži še občutek otročnice, da je slaba mati.

Simptomov depresije je veliko. Bolnice pogosto zbujajo otroke in gledajo, ali še dihajo, pogosto svoje otroke opisujejo z ambivalentnimi čustvi in jih opisujejo kot zahtevne, naporne in jokave, nadaljuje psihologinja. Drugi vrh depresija največkrat doseže, ko se začne mati pripravljati na službo in ločitev od otroka, na katerega je v tistem obdobju zelo navezana.

Pomembno je zgodnje prepoznavanje in zdravljenje

»Zgodnje prepoznavanje in zdravljenje depresije pomeni velik napredek tudi zato, ker se lahko sicer nezdravljena poporodna depresija v enem do dveh primerih na tisoč porodov razvije v poporodno psihozo, ki povečuje tveganje za samomor in detomor. Samomor ob depresiji je še vedno tudi poglaviten krivec za maternalno umrljivost oziroma umrljivost porodnic v obporodnem obdobju. Pri nas naštejemo od dva do štiri primere maternalne smrti na leto. Nekatere bolnice s poporodno psihozo menijo, da bodo s svojim umikom najbolje poskrbele za otroka, pojasnjuje psihologinja Globevnik-Velikonjeva.

»Zgodnje odkrivanje depresije je pomembno tudi zato, da se depresija ne odrazi v partnerskem in odnosu med otrokom in materjo. Izkušnje kažejo, da imajo otroci depresivnih mater še v puberteti več čustvenih motenj kot drugi, depresije v nosečnosti pa pogosto vodijo tudi v zlorabe drog. Mame z depresijo imajo več težav tudi z dojenjem, značilno pa je tudi pomanjkanje očesne in verbalne komunikacije. Tudi otroci so bolj nemirni, razvijejo izogibalno vedenje, imajo težave s spanjem in zaradi napetosti matere ob hranjenju zavračajo dojko. »Med materjo in otrokom se vzpostavi začaran krog obupa, v katerem ni več jasno, kdo je začel jokati,« opiše težave obporodnih depresij psihologinja Globevnik-Velikonjeva.

Zato je bolje, da v primeru močnejše ali ne dovolj zgodaj odkrite depresije to zdravijo z antidepresivi, ki so po mnenju psihologinje veliko manj škodljivi kot druge posledice nezdravljene depresije. Izogibati pa se je treba, nadaljuje, uživanju pomirjeval. Kljub antidepresivom – ki jih morajo po njenem mnenju vedno predpisati psihiatri in ne osebni zdravniki – lahko otročnica nemoteno doji, saj ne škodijo dojenčku. Zato prenehanje dojenja psihologi otročnicam svetujejo le v primeru, ko je to zanje prevelik napor. V primeru psihoz mater hospitalizirajo.

Priznajte si občutje stiske in poiščite pomoč

Pot iz začaranega kroga obporodnih depresij je vedno v prepoznanju in priznanju depresije, poudarja psihologinja Globevnik-Velikonjeva in dodaja, da lahko na znake opozori otročnica ali njeni najbližji. Potožijo lahko osebnemu zdravniku, patronažni službi, ginekologu, klinična psihologa pa sta zaposlena le v porodnišnici v Ljubljani in Mariboru.

Ozaveščanje o tem, da je obporodna depresija navzoča in je treba biti nanjo vedno pozoren, se je pri nas začelo pred dvema desetletjema, ko so o tem najprej spregovorili v šolah za starše; veliko pa je pripomogel tudi Inštitut za varovanje zdravja, ki je med drugim izdal knjižico Angeli z mokrimi perutmi ne letijo. V prenovljeni knjižici o poporodnih duševnih stiskah so navedli tudi pričanja porodnic, kako so doživljale depresijo. Ta drobna knjižica tudi drugim pove, da v svoji stiski niso osamljene, da je po porodu veliko žensk nerazpoloženih, nemirnih, jokavih, žalostnih in jeznih ter da se jim zaradi tega ni treba skriti v najtemnejši kot omare.

»Nasprotno, občutke si je treba priznati in nanje čim prej opozoriti strokovnjake,« opozarja Globevnik-Velikonjeva, saj ob zgodnjem zaznavanju depresij največkrat ni potrebno zdravljenje z zdravili, še zlasti če se v zdravljenje vključi partner. Če je pripravljen pomagati, se zadeve hitro uredijo, saj je med največjimi dejavniki tveganja za razvoj depresije v tem obdobju prav pomanjkanje socialne podpore oziroma slab partnerski odnos, kot najboljša preventiva pa se vedno izkaže zanesljiv partner in dober oče otroka, pove Globevnik-Velikonjeva. Izguba službe in šibek socialni status po njenih izkušnjah nista vplivna dejavnika tveganja, nasprotno pa to je mobing delodajalcev, ki v zadnjem času vse bolj pritiskajo na mlade matere, ugotavlja. V zadnjem času zaznavajo in posvečajo vse več pozornosti tudi obporodnim depresijam moških. V svetu so v porastu tudi obporodne depresije mladoletnih mater, kar pa se pri nas še ne dogaja, sklene misli Globevnik-Velikonjeva.

Stiske mladih mamic

»Neko jutro sem se zbudila in nenadoma ni bilo tiste lepljive megle, ki mi je stiskala prsi, barve so bile ostre in jasne in moje telo polno življenja. Sinko je nekaj začebljal, in ko sem se zazrla v njegove oči, me je prvič po porodu preplavil val ljubezni.« Tako je mlada mamica v knjižici Angeli z mokrimi perutmi ne letijo opisala pravkar vzniklo radost življenja po tistem, ko se je izvila iz večdnevnega objema poporodne depresije.

Spet druga otročnica, ki ji poporodna depresija prav tako ni prizanesla, svoje stiske opisuje z besedami, »da se je počutila kot pes, umazana, zavržena, ničvredna, nesposobna«. Tretja je svoje stiske opisala kot nemir in črn obup, ki jo je zajel vsako jutro, takoj ko se je še vsa neprespana prebudila: »Vedela sem, da se bo mali kmalu zbudil in zahteval vso pozornost zase. Kot bi te zagrinjala voda, ti se skušaš rešiti, nekdo pa te vleče na dno.«

Med opisi stisk v knjižici sta tudi pričevanji mamic, ki opisujeta, da so se jima zdeli otroci tuji in se med njimi po porodu ni spletel občutek navezanosti, ginjenosti ali veselja. »Ko je punčka jokala in jokala in je z ničemer nisem mogla potolažiti, me je preplavil silovit bes, kar udarila bi jo, a sem se hkrati počutila krivo in se obsojala, da sem popolnoma nemogoča mama,« opisuje stiske mamica in se sprašuje, »zakaj mi ni nihče povedal, kako hudo je lahko po porodu?«