Revmatikom so včasih svetovali počitek in mirovanje, danes pa je jasno, da z gibanjem bolnik ohranja kakovost svojega življenja, saj ohranja moč mišic in gibljivost sklepov, s čimer preprečuje ali upočasnjuje nastanek invalidnosti. »Če revmatik ob poslabšanju bolezni obleži, bo čez tri tedne zelo težko vstal iz postelje. Če pa je tudi v akutni fazi bolezni aktiven, se telo obnaša povsem drugače,« je ponazoril predsednik Društva revmatikov Slovenije Andrej Gregorič.
Številne koristi telesne dejavnosti
Kakovost življenja revmatičnega bolnika je zelo odvisna od gibanja, je dejala Majda Adamič, višja fizioterapevtka in članica strokovnega sveta Društva revmatikov Slovenije. Z redno telesno dejavnostjo bolnik lajša bolečine, izboljšuje gibljivost sklepov in hrbtenice, tonus mišic in upočasnjuje nastanjanje invalidnosti, s tem pa tudi podaljšuje svojo samostojnost. »Čim prej se bolnik zave, da je tudi sam pomemben del zdravljenja, tem hitreje bo obvladal bolezen in vplival na kakovost svojega življenja,« je poudarila Adamičeva.
Bolniki se gibanju včasih izogibajo zaradi bolečine v sklepu, a mišice lahko naredijo gib kljub vnetju sklepa. V akutni fazi bolezni je sklep boleč, rdeč, topel in otečen, vendar bolnik kljub bolečinam ne sme mirovati, je svetovala fizioterapevtka. Za normalno delovanje obolelega sklepa mora bolnik izvesti vsaj pet pasivnih gibov na dan, pri čemer si bolnik pri razgibavanju malih sklepov na roki pomaga z drugo roko (boleči sklep kljub rahli bolečini potisne v večji gib, kot bi ga lahko naredil zgolj s sklepom), pri razgibavanju velikih sklepov pa morda potrebuje pomoč fizioterapevta. Pasivnim gibom sledijo aktivni gibi, s katerimi bolnik aktivira še mišice, pri čemer lahko uporablja pripomočke, kot so trak, žogica in uteži, ki vaje otežijo.
V Društvu revmatikov Slovenije pomagajo bolnikom z izdajo različnih informativnih gradiv. Nedavno so izdali tudi Vadbometer, informativni pripomoček, na katerem so v sliki predstavili minimum dnevne vadbe – serijo vaj, primernih za večino bolnikov z revmatičnimi obolenji.
Kadar pa zdravnik bolniku gibanje odsvetuje zaradi stanja sklepa, lahko bolnik izvaja tako imenovano izometrično kontrakcijo. Vaje bolnik izvaja tako, da napenja mišice in pritiska ob upor, ne da bi premaknil sklep. S tem izboljšuje mišično maso brez obremenjevanja sklepa.
Vaje usmerjajo predvsem v prizadete sklepe, a mora bolnik aktivirati tudi neprizadeti del telesa, zlasti hrbtenico. Pozorni morajo biti na statiko telesa: če je na primer prizadeto koleno, bolnik nepravilno hodi, poruši se statika telesa in mora krepiti globoke trebušne mišice in druge mišice, ki držijo zgornji del trupa v vzravnanem položaju, saj bo s tem pravilneje obremenjeval tudi mišice v spodnjem delu telesa. Pri ankilozirajočem spondilitisu so vaje lahko bolj intenzivne kot pri revmatoidnem artritisu, a morajo biti pravilno izbrane. Če bolniku trdi hrbtenica, je treba posebno pozornost posvečati delu hrbtenice, ki trdi, zato da bo bolnik ostal čim bolj pokončen.
Pomembno je, da so bolniki o dobrobiti gibanja ustrezno izobraženi. Zato na vikend seminarjih o življenju z revmatičnimi boleznimi, ki jih pri društvu pripravljajo za bolnike, sodeluje tudi fizioterapevt, ki strokovno vodi telovadbo in bolnike nauči pravilne vadbe in gibanja.
Leto dno čakanja na redni pregled
Zgodnja diagnoza, hitro in intenzivno zdravljenje, redno spremljanje aktivnosti bolezni ter biološka zdravila so povsem spremenili potek vnetnih revmatičnih bolezni in lahko bolniki, ki se zdravijo na tak način, praviloma živijo in delajo brez posebnih omejitev. Dostopnost do sodobnih zdravil za zdravljenje revmatoidnih bolezni je v Sloveniji podobna kot v zahodni Evropi, je povedal prof. dr. Matija Tomšič, predstojnik Kliničnega oddelka za revmatologijo UKC Ljubljana. Letos so bolnikom, ki to potrebujejo, omogočili tudi znotrajžilno vbrizgavanje zdravil. Še vedno pa nas pesti pomanjkanje revmatologov, saj jih je v Sloveniji le 20. Že leta 2001 so opredelili, da bi do leta 2014 potrebovali 29 revmatologov, a to zagotovo ne bo realizirano, čeprav je v zadnjih letih Zdravniška zbornica razpisala več specializacij iz revmatologije, je še povedal.
Posledica pomanjkanja revmatologov so dolge čakalne dobe, ki ostajajo pereč problem in bolnikom ne morejo zagotoviti pregleda v zakonsko določenih rokih. Tako bolniki v UKC Ljubljana še vedno čakajo leto dni na redni in sedem do devet mesecev na hitri pregled pri specialistu revmatologu. Bolnike, ki potrebujejo takojšnji pregled, pregledajo v urgentni ambulanti. »Tukaj noben ukrep ministra ali pravilnik ne more nadomestiti zdravnikov, kljub takšnim in drugačnim nadzorom, ki jih dobivamo,« je dejal Tomšič in pozval, da je treba čakalne dobe določiti v skladu z dejanskimi možnostmi določene stroke. Tudi bolniki vse pogosteje zahtevajo pregled v predpisanem roku, a tega ne morejo zagotoviti.
Tomšiču se tudi ne zdi realno, da bodo bolniki prihodnje leto, ko bo začela veljati evropska direktiva o mobilnosti pacientov, zahtevali zdravljenje v tujini. Odtok pacientov bi lahko bil v obmejnih krajih, a imajo na primer tudi v Vidmu v Italiji dolgo čakalno dobo, je spomnil. Poleg tega so vsaj v začetku zdravljenja, dokler se bolezen ne umiri, potrebne pogostejše kontrole. Specialistični pregledi v tujini so tudi bistveno dražji kot pri nas in bi razliko v ceni moral pokriti Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije ali bolnik sam.
Vir: Dnevnik