Ob vse večjem zagonu sodobne medicine je bila nekaj časa pozabljena in postavljena na stranski tir, kljub temu pa so se z njenim razvojem posamezniki ukvarjali tudi v Evropi, med drugim v Rusiji, kjer je vsa alternativna medicina priznana na isti ravni kot uradna medicina. Mag. Sergei Kajumov (na fotografiji spodaj), dr. med., se z iridodiagnostiko ukvarja že petindvajset let, od tega petnajst let v Ljubljani. Pred kratkim je izšla njegova knjiga z naslovom Čudež iridodiagnostike, s katero želi svoje vedenje in izkušnje predstaviti tudi slovenski javnosti, hkrati pa opozoriti, da se s takšno metodo ne more ukvarjati kar vsak, ki kupi aparaturo.

Diagnosticiranje po taki metodi je morda za tiste, ki so navajeni uradne medicinske obravnave, nekoliko nenavadno. Vsakdo se vpraša, kako se vendar lahko v tako majhnem delčku telesa, kot je šarenica, skriva toliko podatkov. »Vsi organi telesa so prek živčevja povezani z očesno šarenico. Živčni impulz pripotuje v določeno območje šarenice, kjer se pokaže v obliki znaka določene barve, oblike in globine. Lahko bi rekli, da je že sama narava poskrbela za to, da je v naših očeh shranjen arhiv, v katerem so zabeležene vse bolezni od rojstva do smrti. In če je pri dojenčku šarenica večinoma brez znakov, ste zagotovo opazili, kakšne so oči pri starejših: nečiste, z madeži, pogled je moten. Šarenica je zrcalo zdravja človeka,« pravi zdravnik.

Po petindvajsetih letih izkušenj hitro ugotovi, kako je videti bolna in kako zdrava šarenica. Pri tem si pomaga tudi tako, da s posebnim mikroskopom

oko1.jpg
osvetli oko, pri tem navede diagnoze in jih tudi zapiše.

Kje se skriva bolezen

»K meni pride veliko pacientov, pri katerih uradna medicina ne more določiti prave diagnoze, čeprav se počutijo slabo.«

Do bolezni ne pride kar tako čez noč, vendar sodobna diagnostika ne more prepoznati, kaj se v telesu dogaja, dokler ne pride do vnetja ali tvorb. »Ultrazvok, na primer, ne pokaže motenj v delovanju nekega organa in vnetij, pokaže šele, ko pride do tvorb.«

Iridodiagnostika je pravzaprav branje znakov iz šarenice, ki govorijo o stanju skoraj vseh notranjih organov. Znaki v šarenici ne povedo samo, kateri organ je obolel, temveč tudi osnovni vzrok in bolezenske povezave. Zdravnik, ki na visoki ravni obvlada iridodiagnostiko, je s takim znanjem tako dobro oborožen, da lahko hitro razpozna osnovni vzrok bolezni.

Če je kakšen organ v vašem telesu obolel oziroma je prišlo do prvih bolezenskih sprememb, se šarenica takoj odzove tako, da se na njej pojavijo znaki, iz katerih zna iridodiagnostik prebrati odtis in skladno s tem določiti način zdravljenja.

Vsaka cona ima svoj organ

Šarenica je okroglo polje, ki je razdeljeno na cone. Vsaka cona ustreza določenemu organu. Če ima na primer pacient težave z jetri, se bo na šarenici v coni jeter pojavil določen znak, prav tako se pokaže, če ima ženska težave z jajčniki, moški s prostato…

»Napačno je mnenje ljudi, da potem, ko prebolijo kakšno bolezen, ta brez sledu izgine iz organizma. Skoraj vse bolezni, vnetja, okužbe, ki so se človeku zgodile od rojstva, so zapisane v arhivu, za katerega je poskrbelo telo samo – v šarenici,« pripoveduje Kajumov v knjigi, v kateri je kritičen tudi do šarlatanov, ki se omenjene metode lotevajo povsem nestrokovno.

»Na primer takrat, ko pacientom med pregledom postavljajo vprašanja, ki jih navajajo na odgovor, kot denimo, če morda čutijo bolečine pod rebrnim lokom. Pri pritrdilnem odgovoru sklepajo na vnetje žolčnika. Pravi zdravnik iridolog ne postavlja vprašanj. Ko gleda šarenico, ugotavlja stanje

oko2.jpg
posameznega organa in takoj našteva diagnoze.«

Za vsak organ porabi pet do deset sekund, saj bi pacient težko zdržal dlje pri močni osvetlitvi očesa, četudi je sicer pregled povsem neboleč in bolnik nanj lahko pride povsem nepripravljen. Verjetnost pravilne ugotovitve diagnoze je, kot pravi, od 85 do 90 odstotkov, predvsem pa taka metoda omogoča, da se bolezni odkrijejo v zgodnji, začetni fazi, kar je predvsem dobrodošlo pri tistih stanjih, ki se jih sicer ne da napovedati. »Moški pri 45 letih iznenada umre zaradi infarkta srca in pred svojo smrtjo ni čutil nobenih simptomov. Prav pred infarktom lahko iridodiagnostika razpoznava stoodstotno predinfarktno stanje, EKG pa običajno pokaže, ko je že prišlo do infarkta. lridodiagnostika je v medicini edina metoda, ki dopušča preventivno diagnosticiranje zdravja človeka,« pravi Kajumov, ki je prepričan, da ima taka metoda še ogromno neraziskanih možnosti, na žalost pa je kot znanost obstala na mestu.

Tako je ena od doslej še manj raziskanih možnosti iridodiagnostike ta, da je možno govoriti o nagnjenosti k določenim boleznim. Najbolj se vidijo nagnjenja k visokemu pritisku, sladkorni bolezni, ranam na želodcu, kamnom v žolčniku, povečanju prostate… Ena od prednosti je tudi ta, da se lahko ugotovi najšibkejši organ v telesu, ki je lahko vzrok za težave v prihodnosti.

Pri raku nemočni

Nekaterih diagnoz pa se z iridodologijo še ne da poiskati, ena od teh je rak. »Praviloma pridejo k meni ljudje z že postavljeno diagnozo in želijo, da jim raka pozdravim. Moj edini odgovor je, da se s pomočjo alternativne medicine raka ne da pozdraviti.«

Sicer pa ta starodavna diagnostika temelji tudi na celotnem opazovanju človeka, ne zgolj tistega organa, v katerem se pojavljajo težave. Prav to je, pravi Kajumov, najšibkejša točka sodobne medicine. V knjigi Čudež iridodiagnostike navaja tudi številne konkretne primere diagnoz in zdravljenj iz vsakdanje prakse (seveda s spremenjenimi imeni).

Pri ženskah je opazno, da veliko bolezni povezuje z jemanjem kontracepcijskih tablet, katerih posledice se pojavijo čez leta v obliki porušenega hormonskega sistema in s tem povezanih bolezni. Opaža tudi, da je veliko sodobnih težav povezanih z nezdravim okoljem – v vseh pogledih, od strupov iz okolja do slabih gospodarskih razmer.

»Dandanes je skoraj 90 odstotkov težav psihosomatskih, pred desetimi leti jih skorajda ni bilo. Napadalnost, apatičnost, ravnodušje in tudi mamila pri generaciji, ki prihaja za nami, so velika težava.«

Od nevrologije do iridodiagnostike

Mag. Sergei Kajumov, dr. med., je medicinsko fakulteto končal na univerzi v Tartuju s specializacijo iz področja nevrologija in športna medicina. Kot športni zdravnik je delal v atletski ekipi bivše Sovjetske zveze, pozneje pa kot nevrolog v Talinu, v bolnišnici ministrstva za notranje zadeve. Leta 1998 je v Ljubljani nostrificiral diplomo medicinske fakultete in od takrat živi in dela v Ljubljani. Z iridodiagnostiko se je začel poglobljeno ukvarjati v Moskvi, kjer si je leta 1988 pridobil tudi uradno diplomo s tega področja, študij pa je pozneje nadaljeval v Nemčiji.

Vir: Nedeljski dnevnik