Navsezadnje je spolnost nekaj naravnega, lepega, a ker smo si ljudje na vseh področjih različni, je tudi želja ali sla po spolnosti odvisna od vsakega posameznika. A vendar, kot opozarja Peter Topić (na fotografiji) z Nacionalnega inštituta za psihoterapijo, kjer vodi Center za psihoterapijo in psihosocialno pomoč v Ljubljani, eden od petih Evropejcev, ki imajo mednarodno priznani certifikat za pomoč zasvojenim s seksualnostjo (CSAT – Certified Sex Addiction Therapist), si težko predstavljamo, da si lahko nekdo uniči življenje s seksom ali da je na tem področju izgubil nadzor.
Kako velik delež splošne populacije predstavljajo zasvojeni s seksualnostjo v Sloveniji, je pravzaprav težko natančno opredeliti, saj je njihovo število težko določiti tudi z resnimi raziskavami. »Najbolj konservativne ocene v tujini kažejo, da je zasvojenih s seksualnostjo 1–3 odstotke, druge navajajo, da je takšnih 10 odstotkov in več ljudi. Pri nas doslej ni bilo resnih raziskav, ki bi pokazale, kako razširjena je zasvojenost s seksualnostjo, zato lahko le ugibamo, kolikšen odstotek ljudi se spopada s tovrstnimi težavami,« opozarja Topić. Ameriške raziskave kažejo tudi, da je s seksualnostjo zasvojenih več moških kot žensk, čeprav se je odstotek takih žensk že zelo približal odstotku zasvojenih moških. Pomoč poišče enako število žensk kot moških, morda je prvih celo več. Več kot 40 odstotkov žensk pa poroča o svojem problematičnem seksualnem vedenju na internetu.
Seveda je o zasvojenosti težko govoriti, še težje jo je priznati. »Kot družba na eni strani še vedno čutimo posledice puritanske dediščine in seksualno represivne družbe iz preteklosti. V zgodovini bi težko našli katero koli drugo področje, ki je tako obremenjeno s sramom, kot je spolnost. Po drugi strani pa smo zabredli v neko skrajnost in nenehno govorimo o seksu na potrošniški način,« je povedal Topić in dodal: »Iskren pogovor s partnerjem ni vedno lahka naloga. Pogovor o spolnosti zahteva bližino in iskrenost, zaradi česar se hitro lahko čutimo ranljive in pogovor raje odrinemo ali pa vanj vključimo humor, ki zmanjša tesnobo.«
Najraje zasvojen s seksom
Zasvojenost je fenomen, ki je poln nasprotij in zato težje razumljiv. Najpogostejša izjava je, da če bi že moral biti zasvojen, potem bi bil še najraje s seksom. Nekatere ljudi ta predstava zabava in se jim zdi smešna. Zakaj je tako? Topić meni: »Ljudje so prepričani, da pomeni taka zasvojenost veliko seksa in užitkov, kar je zgrešena in idealizirana predstava, saj zasvojenosti ne ugotavljamo izključno na osnovi vedenjskih vzorcev, ampak na osnovi več dejavnikov. Drugi obsojajo zasvojene z izrazi, kot sta perverznež in seksualni manijak. Seveda obstajajo tudi ljudje, ki prestopijo meje družbeno sprejemljivega vedenja ali storijo celo kazniva dejanja. Zato je toliko pomembnejše, da smo previdni pri izbiri besed in ne enačimo zasvojenih s seksualnostjo s seksualnimi prestopniki. Čeprav obstajajo podobnosti, so razlike velike. Seksualni prestopnik črpa razloge za svoje vedenje iz zapletenega mozaika motivov, pri čemer je eden od njih erotizirani zasvojenski vzorec. Drugi razlogi so sociopatija, osebnostne motnje in neurejeno družinsko okolje.«
Zgodbe zasvojenih s spolnostjo so različne, vsem pa je nekaj skupnega – trpljenje. Zasvojenost ni le patološko ali neodgovorno vedenje, pač pa izjemno kompleksna bolezen. Ameriško združenje za medicino zasvojenosti (ASAM) je aprila lani objavilo novo opredelitev zasvojenosti, v kateri poudarja, da gre za kronično motnjo v delovanju možganov in ne samo za vedenjsko težavo, ki je posledica pretiranega uživanja alkohola, mamil, predajanja igram na srečo ali spolnosti. Zasvojenost je predvsem kronična bolezen možganskega nagrajevalnega kroga in centrov, ki so povezani z motivacijo in spominom. Zasvojeni kažejo izrazito patološko potrebo po ugodju in/ali sprostitvi ob izbiri določenih vedenj, povezanih s seksualnostjo.
Pri zasvojenosti s seksualnostjo ne gre za spolnost
Cilj zasvojenih je doseganje omamnega stanja, spremenjenega stanja zavesti in drugačnega doživljanja stvarnosti. To stanje je nekako podobno transu in pripomore k temu, da osebe na tak način uravnavajo svoj čustveni svet. Táko omamno stanje lahko dosežemo z različnimi vedenji. »Ob tem pride do nevrobioloških sprememb v našem telesu in možganih tudi brez vnosa substanc. Seks postane sredstvo za doseganje omamnega stanja na osnovi kemičnih sprememb v možganih. Brez doživljanja teh sprememb se oseba ne počuti več dobro in pojavi se abstinenčni sindrom. Za zasvojenega je seks postal droga, s katero zbeži v omamo. Ko začne oseba določene substance, vedenja ali aktivnosti enačiti s preživetjem, to pomeni, da je postala zasvojena,« je povedal Peter Topić in dodal: »Zanje je značilno, da težko prenehajo s škodljivim vedenjem in hlepijo po omami, kljub temu da vedo, da jim tako vedenje prinaša težave in bolečino.« Enako kot pri drugih kroničnih boleznih tudi pri tej zasvojenosti pogosto opažajo ponovitve bolezni, vendar lahko ljudje ob ustrezni pomoči in spremenjenem življenjskem slogu živijo precej bolj kakovostno življenje kot prej. »Če se zasvojena oseba ne zdravi ali se ne vključi v proces okrevanja, postane zasvojenost progresivna in lahko povzroči trajne posledice, v skrajnih primerih celo prezgodnjo smrt,« je še povedal Peter Topić.