Dr. Fras (na fotografiji), ali so znani kakšni novi podatki v zvezi z razširjenostjo srčno-žilnih bolezni v Evropi?
Številke ostajajo v zadnjih letih bolj ali manj stalne, prevalenca teh bolezni v odrasli populaciji je približno deset odstotkov. Zdi se, da zaradi relativno dobrih preventivnih ukrepov incidenca nekoliko stagnira, česar pa kakšna resnejša študija v našem prostoru še ni potrdila. Tudi zato, ker so epidemiološke študije praviloma neprofitne in jih je zato manj. Ker znamo dobro zdraviti akutne oblike bolezni, je več kroničnih bolnikov; zaradi podaljševanja življenjske dobe je v zadnjih letih bistveno več srčnega popuščanja. Pri tovrstnih bolnikih se nam odpirajo zelo resna vprašanja. Eno izmed ključnih je, ali je bolezen sploh mogoče obvladati. Vemo namreč, da pri zelo napredovalih oblikah pridejo zaenkrat v poštev zgolj tehn
Imamo razlage, ne smemo pa biti zadovoljni: so države, tudi že v Evropi, kjer kardiovaskularne bolezni niso več prvi vzrok smrti. Prvi v svetu so to dosegli v Izraelu, podobni trendi pa so se pokazali tudi v Franciji in na Nizozemskem. Želim si, da bi se Slovenija še v tem desetletju pridružila tej skupini držav. Nenazadnje znamo v kardiovaskularni medicini ponuditi vse, kar se v tem trenutku v svetovnem merilu da izvesti, potrebujemo pa zadostno podporo, tudi materialno. Podatki, objavljeni v evropski statistiki leta 2008, kažejo, da smo za to področje namenili 91 evrov na prebivalca na leto oziroma približno 7 odstotkov zdravstvenega proračuna. V Avstriji so za to namenili dvainpolkrat več, podobno tudi v Italiji.
Katere so najpomembnejše novosti na področju primarne preventive srčno-žilnih bolezni?
V okvirih primarne preventive, pri ljudeh torej, ki še niso zboleli, je najpomembnejše ozaveščanje, zlasti prek tako imenovanih populacijskih ukrepov – politike, države, inštitucij javnega zdravja. Zelo pomembno vlogo imajo izbrani osebni in družinski zdravniki, ki morajo dosledno ocenjevati celotno srčno-žilno ogroženost ter poskrbeti za ustrezno uravnavanje dejavnikov tveganja v skladu s sodobnimi smernicami.
Večkrat je bilo znanstveno potrjeno in nenazadnje uvrščeno tudi v mednarodne smernice in priporočila, da je na področju konkretnega ukrepanja ključno ustvarjanje splošnih pogojev za to, da bi ljudje živeli kar najbolj sproščen, optimističen in aktiven življenjski slog. Poudarja se pomen sistemskih ukrepov, recimo za zmanjševanje vsebnosti soli, sladkorja in transnasičenih maščobnih kislin v prehrani. Pri skupini ljudi, ki so visoko ogroženi za nastanek srčnožilnih obolenj smo usmerjeni v zmanjševanje pojavnosti in razširjenosti metaboličnega sindroma, stanja, ki ga najbolje opišemo s povečanim obsegom pasu. Pravzaprav je edini način, s katerim je mogoče metabolični sindrom zdraviti, redna telesna dejavnost.
V vrhunskih univerzitetnih in farmacevtskih laboratorijih sicer raziskujejo kopico učinkovin, ki bi lahko izboljšale tkivno odpornost proti inzulinu (ta je skupni imenovalec različnih komponent metaboličnega sindroma), vendar pa se doslej v klinični praksi še nobena izmed njih ni izkazala za resnično uporabno. V evropskem forumu za srčno-žilno preventivo menimo, da je za uspeh potreben večdisciplinarni pristop s timom različnih strokovnjakov (zdravnik, psiholog, dietetik, strokovnjak za telesno dejavnost ...).
Slovenija je vključena tudi v največji mednarodni register bolnikov s stabilno ishemično boleznijo srca, register Clarify, ki ga v Sloveniji koordinirate vi. Ali nam lahko o tem projektu poveste kaj več?
Register Clarify je namenjen podrobnemu in doslednemu spremljanju tovrstnih bolnikov, z njim pa bomo predvidoma pridobili številne uporabne podatke, ki nas bodo usmerjali in nam pomagali pri prihodnji, še boljši obravnavi bolezni. V tem mednarodnem projektu z 81 bolniki sodelujemo tudi Slovenci. Natančno beležimo morebitne zaplete bolezni, smrti, število sprejemov v bolnišnico, vrsto in število posegov, ki jih registrirani pacienti potrebujejo, zdravila, ki jih uporabljajo ... Med drugim tudi, kakšna je v obdobju spremljanja njihova srčna frekvenca. Do sedaj smo v okviru registra že ugotovili, da ima kar približno 44 odstotkov bolnikov srčno frekvenco v mirovanju višjo od 70 utripov na minuto. Srčno frekvenco nad to mejo ugotavljamo tudi pri 41 odstotkih tistih, ki za zmanjševanje srčne frekvence prejemajo zaviralce receptorjev beta.
Tudi srčno popuščanje je velik javnozdravstveni problem, povezan z visoko stopnjo umrljivosti, v Evropi pa ima po zadnjih ocenah 15 milijonov bolnikov srčno popuščanje. Kako se v Sloveniji lotevamo tega problema?
Ravnamo se po evropskih, pa tudi ameriških smernicah. Vedno bolj se uveljavljajo ambulante za kronično srčno popuščanje, v katerih se poskušamo sistematično in poenoteno lotevati tega bolezenskega stanja. Delovna skupina za srčno popuščanje pri Združenju kardiologov Slovenije si želi uveljaviti slovenski register bolnikov s to boleznijo, s čemer bi lahko pridobili svoje podatke. Lahko bi jih primerjali z evropskimi statistikami, denimo s podatki iz raziskav Euro Heart Failure, predvsem pa bi nas lahko celovite analize usmerjale pri izboljševanju kakovosti in dostopnosti zdravljenja.
Po drugi strani skoraj vsak primer akutnega srčnega popuščanja še vedno potrebuje hospitalizacijo in stabilizacijo v bolnišnici, zelo napredovale oblike srčnega popuščanja pa praviloma zahtevajo nadomestno zdravljenje – z umetnim srcem ali transplantacijo. Ponosni smo lahko, da je Slovenija po številu transplantacij na milijon prebivalcev vodilna v Evropi, pri zagotavljanju umetnega srca pa imamo seveda veliko možnosti za znatne izboljšave. Tudi pri intervencijskih podpornih oblikah zdravljenja, vstavljanju resinhronizacijskih srčnih spodbujevalnikov in vsadnih defibrilatorjev smo, predvsem zaradi finančnih omejitev, pod evropskim povprečjem.
Kako zdravimo srčno popuščanje? Za koga je primerno zdravilo ivabradin in ali imate na vašem oddelku s tem zdravilom že klinične izkušnje?
Med najučinkovitejše načine za razbremenitev srčne mišice sodi optimizacija srčne frekvence. Doseči želimo kar najučinkovitejše razmerje med številom utripov v določeni časovni enoti in iztisnjenim volumnom krvi. Med temeljna zdravila pri srčnem popuščanju sodijo zaviralci receptorjev beta, ki pa poleg učinka na srce delujejo tudi v drugih delih človeškega telesa. Novejše raziskave so pokazale, da je zmanjšanje srčno-žilne umrljivosti pri bolnikih s srčnim popuščanjem povezano s stopnjo znižanja srčne frekvence v mirovanju, in ne z višino uporabljenega odmerka zaviralcev receptorjev beta. Zaradi tega spoznanja, pa tudi zato, ker pogosto samo z uporabo te vrste zdravil ne moremo doseči optimalne srčne frekvence, je umestno bolniku predpisati tudi druga zdravila. V zadnjih letih se uveljavlja zdravilo ivabradin, ki selektivno zmanjšuje srčno frekvenco in deluje praktično le v celicah prevodnega sistema v srcu.
V klinični praksi se je izkazalo, da je to zdravilo ob izkazanih pozitivnih učinkih brez pomembnejših stranskih učinkov. Z zdravilom imamo zaenkrat sicer še dokaj omejene, a dobre izkušnje. Četudi je dražji od zaviralcev receptorjev beta, ga bomo zaradi močne znanstvene podkrepljenosti njegove učinkovitosti, dobrega varnostnega profila in povečevanja praktičnih izkušenj z zdravilom vse pogosteje predpisovali.